Ob letošnjem tednu zaporov je nekaj vidikov o življenju obsojenih, ki jih družba še vedno pogosto odriva na obrobje, izpostavil Miran Candellari, vodja oddelka v Zavodu za prestajanje kazni Dob pri Mirni. Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij je zaposlen 22 let.
Poleg tega pričuje tudi o zasebnem življenju. Je mož in oče šestih otrok, starih med 13 in 24 let in pol. Z ženo sta odgovorna za Skupnost Emanuel, pred kratkim pa je bil posvečen v stalnega diakona novomeške škofije.
Kakšne so vaše izkušnje – v zaporih ljudje dejansko doživijo preobrazbo osebnosti ali gre bolj za postopek kazni, ki ne predstavlja spremembe v njihovem življenju?
Za vsakogar, ki izkusi zapor, je to travmatična izkušnja. Najprej je šok, včasih tudi strah, velika negotovost, kaj se bo zgodilo. Tisti, ki so bili prej ugledni v družbi, se soočijo z veliko sramoto. Od več dejavnikov, v glavnem pa od njih samih je odvisno, kako izkušnjo predelajo in česa se naučijo. V vsakem primeru gre za odvzem svobode gibanja, stikov z drugimi, ni interneta, mobilnih telefonov … Gre za velik poseg v zasebnost.
Zapor zato ni lahka stvar, sploh za nekoga, ki je neko kaznivo dejanje storil prvič in so ga policisti prijeli dobesedno na cesti. Prav tako različne skupine obsojencev situacijo dojemajo različno. Če ne predelajo osnovnih težav, zakaj so se znašli v zaporu, bo vrnitev v zunanji svet težja in prisotna bo velika nevarnost, da pridejo spet nazaj.
Za vsakega obsojenca naredimo osebni načrt, v katerem izpostavimo tako njegove slabe kot dobre stvari. Načrtujemo, kaj naj bi v času kazni počel. Za zapornike pripravimo aktivnosti in terapevtske dejavnosti, ki naslavljajo njihova področja težav. Imamo terapevta, ki se ukvarjata z odvisnostmi, program nenasilne komunikacije, kjer spoznavajo, kako delovati nenasilno. Potem je še več raznih izobraževanj, v sklopu katerih lahko pridobijo nek poklic ali nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklice, ki so zunaj lahko zaposljivi.
Kako zaporniki ohranjajo stike s svojimi ženami, otroki?
Stiki s svojci so zelo pomemben dejavnik. Kdor nima te socialne mreže, mu je v zaporu zelo težko. Še težje pa je, ko pride ven. Zato s sodelavci, če se le da, poskušamo narediti vse, da se ti njihovi stiki ohranijo, vsaj s tistim dobrim jedrom, ki ga imajo. To jim namreč omogoča tako lažje preživeti čas v zaporu kot pozneje vrnitev v družbo.
Vsi imajo pravico do obiskov ožjih svojcev, po zakonu je to vsaj dvakrat na teden po eno uro. Tisti, ki spoštujejo hišni red, ki delajo in so prizadevni, imajo lahko tudi daljše obiske. V zaporu na Dobu in Igu so urejeni obiski prek noči, se pravi, da obsojenca ali obsojenko lahko obišče žena oziroma mož, otroci in z njima ostanejo od večera do jutra. Vsi imajo pravico do telefoniranja. V času covida smo uvedli tudi stike prek elektronskih medijev, omogočamo jim Skype pogovore. Potem so tu še klasična pisma, svojci jim lahko prinesejo ali nekajkrat na leto pošljejo pakete s hrano in oblačili.
Za kristjane je jetnike obiskovati eno temeljnih del usmiljenja. Kako se to kaže v praksi? Ali do zaprtih bolj postavljamo zidove, češ: “Samo da tam ni moj mož ali sin.”
Bojim se, da naša družba v pogledu na zapornike celo nazaduje. Naš pogled na ljudi, ki so drugačni, ki kršijo neke norme, je dosti strog. Zapori so čedalje bolj polni, pa ne zato, ker bi bilo kaznivih dejanj več, ampak predvsem zato, ker se izreka več kazni in so te daljše. V zadnjih letih smo za kar nekaj kaznivih dejanj kazni podaljšali. Želja po kaznovanju je v družbi prisotna in je močna. Pretiranega usmiljenja do tistih, ki delajo kazniva dejanja, ni. Razumljivo – kar je narobe, je treba nasloviti. Koliko te ljudi kaznovati in koliko je humano, je pa druga stvar.
Pri izrekanju kazenskih sankcij je več dejavnikov. Zakonodaja recimo predvideva kaznovanje, druga stvar je prevencija – tega ne počnite, ker boste prišli v zapor –, mi pa zagovarjamo stališče, da mora biti namen prestane kazni, da se da posamezniku možnost spremembe. Temu bi morali dati še večji poudarek, kar pa zahteva tudi sredstva in osebje. Mogoče je treba o zapornikih razmišljati bolj kot o naših sodržavljanih, ki so na začasnem bivanju v zaporu. Vse kazni zapora so začasne, za vse se predvideva, da bodo prej ali slej prišli ven. Drži pa, da večina ljudi o tem ne razmišlja, dokler ni vpleten nekdo od njihovih znancev.
Koliko svoje odgovorne službe nesete domov? Kako naredite črto med enimi in drugimi obveznostmi?
Popolne ločnice ni mogoče potegniti. Človek je celota. Tudi služba je ves čas nekje v mislih. Prva leta sem imel s tem več težav. Razne primere obsojencev, sodbe in travme sem nosil v sebi. Sčasoma se to navadiš predelati. Prišel sem do spoznanja, da bližnje s tem ni dobro obremenjevati, saj gre za težke stvari in se oni s tem ne morejo ukvarjati. To skušam predelati drugje, sam in s kolegi v službi. Po eni strani mi je bilo super, ko sem se vozil v službo v Ljubljano. Sicer sem zaradi vožnje izgubil po dve uri na dan, toda kar se predelave tiče, je dobro imeti po službi nekaj časa tišine in miru, da stvari malo izzvenijo in greš lahko potem normalno naprej v družinske odnose.
Kako si lahko za vsakega od šestih otrok vzamete čas in mu naklonite prav takšno pozornost, kot jo potrebuje in želi?
Prvih pet otrok je bilo rojenih relativno skupaj. Živeli smo kot en majhen trop, veliko stvari smo doživeli skupaj, veliko smo hodili ven, v naravo, hribe, na igrišče. Fantje so potrebovali veliko gibanja.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je moj odnos z ženo. Če imava midva stvari urejene, če sva midva dobro, potem so tudi otroci bolj umirjeni in morda ne potrebujejo toliko pozornosti. Vsak od njih je drugačen, ni enega recepta. Eni potrebujejo več podpore, drugi več potiskanja, nekateri malo tolažbe, odvisno od obdobja. Večinoma so otroci že odrasli, tako da imamo sedaj že drugačen odnos, pogovarjamo se kot odrasli.
Ste se kdaj znašli v precepu, družinskem izzivu, ko niste vedeli, kaj ukreniti?
Verjetno velikokrat. Kadar smo v slabi koži, šokirani, prestrašeni, jezni, je dobro, da ne sprejemamo kakšnih velikih odločitev. Najprej se je treba pomiriti in potem razmisliti, kaj in kako naprej. Sam pogosto poskušam predelati stvari v molitvi, z Bogom. Morda tudi videti, zakaj so nekatere ne najboljše stvari, ki so se zgodile, dobre oz. kaj lahko iz njih potegnem.
Kako si ob vsem tem jemljete čas tudi za gradnjo zakonskega odnosa s soprogo?
Poročena sva 25 let. Sploh zadnje čase, ko otroci že odhajajo od doma, se trudim, da greva pogosto skupaj na sprehod in se pogovarjava. Če imava prost dan, greva skupaj na kakšen hrib. Glavna stvar, ki se mi zdi v odnosih pomembna, je pogovor. Zelo sva dejavna tudi pri Skupnosti Emanuel, skupni angažma dobro vpliva na naju.
Pred kratkim ste bili v novomeški škofiji posvečeni v stalnega diakona. Kaj vas je vodilo k tej odločitvi?
Takšna želja je v človeku prisotna dlje časa. Konkretizirati se je začela, ko mi je nekdanji novomeški škof g. Glavan dejal, da me vidi v tej vlogi. Razveselil me je z vprašanjem, ali bi razmislil o prejemu stalnega diakonata. Vzel sem si čas in o tem premišljeval in razločeval, tudi s pomočjo bratov in sester v Skupnosti in Cerkvi. Videl sem, da je to pot, ki mi jo Bog pripravlja, in lahko grem po njej. Zakrament prinese milosti, ki jih mogoče ne vidiš takoj. Daje potrditev in trdnost.
Brez podpore žene ne bi šlo, v začetni fazi sva bila oba vključena v proces razločevanja. Zelo me je podprla in mi stoji ob strani. Midva sva združena v zakramentu zakona, diakonat pa ta zakrament dopolnjuje in bogati. Diakonat zato ni samo moja stvar, ampak najina. Prva stvar je, da sem najprej diakon doma, v družini, šele potem v širši skupnosti.
