P. Daniele Natale se je rodil in umrl v kraju San Giovanni Rotondo. Bil je brat kapucin, ki je zavrnil duhovniško posvečenje in po samostanih opravljal preprosta dela. P. Pij je bil njegov bližnji prijatelj in duhovni oče, ki mu je pri Mariji izprosil še eno priložnost za življenje.
Soj svetlobe in Božji klic
Daniele se je rodil v številčni družini le nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne. Že od malih nog je bil pastir ovac.
Ko mu je bilo 14 let in je na pašniku pazil na svojo čredo, ga je nenadoma osvetlila svetloba, ki je prihajala iz samostana kapucinov, kjer je v tistem času že bival p. Pij. Kmalu za tem je neke noči slišal Jezusov glas, ki ga je vabil v samostansko življenje. Takrat je Daniele začuden vzkliknil: “Ali naj zapustim mamo?” Jezus mu je odgovoril: “Tako je. Jaz ti bom dal svojo Mamo za tvojo mamo. Ona je Mama tudi tvoji mami. Lahko jo boš prosil karkoli.”
Tako je kmalu zaprosil za vstop h kapucinom. Odšel je iz rodne vasi in po raznih samostanih opravljal preprosta dela, vse dokler se ni vrnil v samostan v kraju San Giovanni Rotondo. Tam ga je pod okrilje duhovnega očetovstva vzel p. Pij in postala sta nerazdružljiva prijatelja.
Smrtna bolezen
Pri 33 letih je p. Daniele hudo zbolel. Odkrili so mu raka na vranici, brez možnosti operacije ali zdravljenja. Žalosten in “s smrtjo v srcu” je svojo stisko zaupal P. Piju. Ta mu je odločno rekel: “Daj se operirati!” P. Daniele mu je, glede na mnenje zdravnikov, ugovarjal, vendar je nato popustil in v zaupanju storil, kakor mu je p. Pij naročil. P. Pij mu je dal jasna navodila v kateri bolnišnici in pri katerem kirurgu naj se oglasi. “Ne skrbi. Kjer boš ti, bom tudi jaz,” mu je še zatrdil.
Takoj naslednji dan se je z vlakom odpeljal v Rim in storil, kot mu je naročil p. Pij. Oglasil se je v točno določeni bolnišnici in pri točno določenem kirurgu. Ta ga je takoj sprejel, vendar ga zaradi njegovega zdravstvenega stanja ni hotel operirati. Uklonil se je šele, ko je slišal neznan glas, ki mu je govoril, naj patra nujno operira. Med posegom je kirurg večkrat hotel odnehati – takrat se je vedno znova oglasil glas, ki mu je govoril, naj nadaljuje.
Anestezija na p. Daniela ni imela učinka. Bogu je rekel: “V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo,” in se prepustil zdravnikom. Čutil je vse bolečine in slišal vse, kar so se med operacijo pogovarjali … in nato končno zaspal. Operacija je bila dolga in ko je bila končno končana, je p. Daniele zdrsnil v globoko komo. Po treh dneh je, po pričakovanjih kirurga, umrl.
Panika v bolnišnici
Sobo pokojnega so kmalu napolnili sorodniki in znanci. Spraševali so se, kako je lahko umrl, če mu je pa p. Pij rekel, da bo vse dobro.
Ob njegovem truplu so zbrano molili molitve za pokojne, ko je p. Daniele nenadoma oživel! Sam se je odkril, dvignil in začel glasno govoriti. Prestrašeni molivci in bolnišnično osebje so v trenutku pobegnili iz sobe in se razbežali po hodnikih. V bolnišnici je zavladal kaos, kot ga še ni bilo. V paniki in strahu so ga medicinske sestre zaklenile v sobo, vrata pa so zastražili vse do naslednjega jutra.
Le tri ure v vicah
Takoj, ko so lahko, so najpogumnejši pristopili in mu postavili vprašanja o njegovi izkušnji. P. Daniele je povedal, kaj je doživel. “Takoj po smrti sem se znašel pred Božjim prestolom. Videl sem Boga, ne kot strogega sodnika, ampak kot Očeta, polnega ljubezni. Takrat sem spoznal, kako me Bog ljubi in kaj vse je storil zame. Spoznal sem, da je od prvega do zadnjega trenutka mojega življenja skrbel zame, kakor da bi bil edini človek na zemlji. Spoznal sem tudi, da Bogu nisem v zadostni meri vračal ljubezni.”
P. Daniele je videl tudi vse svoje grehe in kako nedosledno je živel obljubo uboštva. Zaradi tega so mu bile odrejene vice v trajanju nekaj ur. “Kako to? Samo dve do tri ure vic? sem si rekel in mislil, kako bom po tem času končno za vedno blizu Boga.”
Kmalu za tem se je p. Daniele znašel v vicah: “Nenadoma sem začutil grozne bolečine, za katere nisem vedel, od kod prihajajo. Minilo je le nekaj trenutkov, meni pa se je zdelo, da sem v vicah že 300 let! To, kar mi je v vicah povzročalo neskončno bolečino, ni bil ogenj, ki je žgal, ampak oddaljenost od Boga, ki je ljubezen.”
“Raje trpim na zemlji kot v vicah”
Spoznal je, da so vice zelo težka kazen. Želel si je, da bi kdo molil zanj in mu olajšal trpljenje, ko je nenadoma pred seboj zagledal Marijo. Z vsem srcem jo je prosil, naj mu pri Bogu izprosi milost, da bi se vrnil nazaj na zemljo in živel samo iz Božje ljubezni. Nato je ob sebi videl p. Pija. Začudeno ga je vprašal: “Oče, kaj pa vi počnete tukaj?” P. Pij mu je odvrnil: “Saj sem ti rekel, da bom tam, kjer boš ti.”
Takoj za tem je tudi p. Pija prosil, naj pri Bogu posreduje, da bi mu olajšal trpljenje in dovolil, da bi očiščevanje za svoje grehe nadaljeval na zemlji. P. Pij se je nato obrnil in pogovoril z Devico Marijo. Čez nekaj trenutkov se mu je približala. Nasmehnila se mu je in v tistem trenutku je začutil, da ima spet telo in da se je vrnil v življenje.
Nova priložnost
P. Daniele je prosil, da bi dobil še eno priložnost in vice živel že na zemlji. Prosil je, da bi se lahko prečistil za nebesa ter popravil napake, ki jih je storil. In tako se je zgodilo. Na zemlji je živel še dolgih 42 let, zbolel je za najrazličnejšimi boleznimi, hudo trpel, doživel 14 operacij in vse to daroval za duše v vicah. Živel je preprosto in v veselju, prepotoval je ves svet in spodbujal ljudi k prizadevanju za svetost.
Njegovo telo se nahaja v kraju San Giovanni Rotondo in upajo, da bo kmalu prištet med blažene.
