6 načinov, kako lahko neverjetna 10-letna misijonarka navdihne naše otroke

Življenje Teresite Castillo, 10-letne misijonarke, ki je 7. marca 2021 v Španiji umrla za posledicami možganskega tumorja, je zgodba, ki jo je vredno povedati našim otrokom, saj se bo zagotovo dotaknila njihovih src.

Predstavljamo vam šest naukov, ki se jih lahko naši otroci (in tudi mi sami) naučijo od mlade misijonarke:

Otroke je dobro naučiti, da se znajo soočiti s težavami v življenju – od neuspeha, ki jih žalosti, do bolezni v družini, celo lastne. Pogled na življenje te zgledne deklice nam lahko pomaga, da se z otroki pogovarjamo o tem, kako lahko svoje težave darujemo Bogu.

Teresi so leta 2015 pri petih letih diagnosticirali možganski tumor. Operacija in kemoterapija sta bili sprva uspešni, leta 2018 pa se je tumor znova pojavil. Spet je bilo treba opraviti operacijo.

Leta 2020 jo je udarec v glavo med igro znova pripeljal v bolnišnico, januarja leta 2021 pa je bila hospitalizirana zaradi hudih bolečin. V bolnišnici je ostala do smrti marca istega leta.

Kljub težavam Teresa Castillo nikoli ni izgubila nasmeha, skrbi za druge in svoje vere. V trpljenju je našla način, kako se približati Bogu. Teresita je dejala: "Svoje trpljenje darujem za ljudi; na primer za nekoga, ki je bolan, in za duhovnike." Njena mati je pojasnila, da je deklica čutila, kako Jezus izkorišča njeno trpljenje, da bi rešil več duš.

Ni običajno, da bi majhni otroci razmišljali o misijonarjih. Lahko pa se z njimi pogovarjamo o misijonskem delu, predvsem pa o njegovem pomenu: oznanjati Jezusa na vseh koncih sveta. Ljudje so lahko misijonarji v najbolj oddaljenih krajih na planetu ali pa v svojem razredu, na svoji šoli. Tudi v tem primeru lahko Teresita poskrbi za gradivo, kako to vprašanje obravnavati z otroki.

Vse je presenetilo, da je imela Teresita kljub svoji mladosti zelo jasno predstavo o svojem poklicu. Želela je postati misijonarka. Jezusa je želela ponesti v vsak kotiček tega sveta. Njena odločitev je bila trdna tudi v najhujših trenutkih njene bolezni.

Škofijski vikar iz pristojnega madridskega okrožja je odšel v bolnišnico, kjer so zdravili Teresito. Našel jo je v postelji, slabotno, s povezano glavo. Kljub temu mu je deklica povedala, kar je njena družina že vedela: "Želim postati misijonarka. Hočem živeti za Jezusa."

Vikar je bil navdušen in globoko ganjen ji je odgovoril: "Teresita, ta trenutek te imenujem za misijonarko Cerkve in popoldne se bom vrnil, da ti prinesem uradno listino in misijonski križ." Tako se je tudi zgodilo. Teresita je prosila svojo mater: "Položite križ na stranico bolniške postelje, da si ga bom lahko dobro ogledala. Jutri ga bom vzela s seboj v operacijsko sobo. Sem že misijonarka!"

Teresita je bila edinka, rojena ruskim staršem v Sibiriji. Ko je bila stara tri leta, jo je posvojil španski par. Ko sta uredila vso dokumentacijo, sta Teresa in Eduardo, njena nova starša, odšla po njo in jo pripeljala v Španijo, kjer je začela svoje novo življenje.

Na poti, med postankom v Moskvi, je triletna deklica zagledala žensko, ki je beračila, in se začela z njo pogovarjati. Njena starša ne vesta, kaj sta si povedali, toda ženska je deklici z nekaj malega kovanci, ki jih je prejela, kupila veliko čokoladno jajce. Starša nista razumela njunega pogovora, saj sta govorili v ruščini, vendar sta bila presenečena.

V Španiji sta spoznala, da je bila Teresita zelo občutljiva za trpljenje in osamljenost drugih ljudi. Le nekaj mesecev pozneje je v Madridu zagledala berača brez nog. Brez besed je šla k njemu, ga objela in poljubila. Takšni prizori so se pogosto ponavljali.

Kjerkoli je videla žalost, je prinesla svoje veselje. Svoje otroke lahko vprašamo, kako se odzovejo, ko vidijo te ljudi, ali so jim pripravljeni kaj darovati ali zanje moliti.

Teresita je molila vsak dan. Ko je bila zaradi bolezni doma z mamo, je z njo vsak dan hodila k sveti maši. Tudi v šoli si je prizadevala, da bi ravnala enako.

Doma jo je mama povabila, naj z njo zmoli desetko rožnega venca, vendar se je deklici to zdelo premalo, zato sta skupaj zmolili ves rožni venec. Molili sta ga tudi vsak večer. Tudi mi bi morali moliti s svojimi otroki in jih spodbujati, naj molijo z veseljem, ne zgolj kot rutinsko ponavljanje; naučiti jih moramo, kako naj v molitev vložijo svoje srce, svojo naklonjenost in navdušenje.

Teresita Castillo je šla k maši, kadarkoli je to lahko storila. Tam se je srečala z Gospodom pod podobo kruha in vina. Prvo obhajilo je bilo zanjo zelo poseben dan: "Čutila sem, da me ima Bog rad, da me ljubi in da me vabi v nebesa," je odgovarjala na vprašanja o tistem dnevu.

Med boleznijo, ko je bila priklenjena na posteljo in je imela komaj kaj moči, so ji obhajilo prinašali v sobo ali na oddelek intenzivne terapije. Vikar, ki jo je imenoval za misijonarko, pripoveduje, kako ga je vedno, ko jo je obiskal v bolnišnici, najprej vprašala: "Prinašaš mi Jezusa, ali ne? ... Veš kaj? Jezusa imam zelo rada."

Lahko je dobra vaja, če svoje otroke spomnimo na njihovo prvo obhajilo ali da po zgledu Teresite pripravljamo tiste, ki ga še niso prejeli. V obeh primerih jim lahko pomagamo, da svoja srca bolje pripravijo na evharistijo.

Teresitino življenje je postalo viralno. Njena zgodba je pričevanje, ki ga je vredno pripovedovati, saj ima vonj po svetosti. Sama je dobro poznala otroške svetnike. Na pogrebu po njeni smrti je oče pripovedoval o trenutku tik pred zadnjo operacijo, ko je hotel hčerko spodbuditi in ji povedati, da bo živela.

Teresita mu je odgovorila: "Ne, očka, jaz grem v nebesa. V sanjah sem videla Carla Acutisa in grem v nebesa." Carlo je bil oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega: sodobni svetnik, ki lahko navdihuje otroke našega časa.

Teresiti so starši pripovedovali o življenju svetnikov. Pravzaprav se je njen misijonarski poklic prebudil po ogledu risanega filma o Sveti Tereziji iz Kalkute. Poznavanje svetnikov je prvi korak k vzpostavitvi odnosa z njimi, k molitvi za njihovo priprošnjo in k posnemanju njihovega zgleda.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.