Igralec Jernej Kogovšek, doma iz blokovskih Fužin, nas na ekranih navdušuje kot simpatičen in prikupno zmeden Lovro iz serije Ja, chef!. Njegove velike naivne oči so postale nepogrešljiv del skečev v zabavni oddaji V petek zvečer in v mladinski oddaji Osvežilna fronta. Ste vedeli, da je Jernej tudi mož in očka dveh majhnih otrok ter nekdanji skavt?
Že od otroštva živite na Fužinah. Kako ste zadovoljni z odraščanjem v tem blokovskem naselju?
Bilo je dobro življenje. Vedno se je kaj dogajalo, saj sem bil obkrožen z veliko otroki. Z družino – starši in štirimi brati – pa smo seveda hodili tudi v naravo.
Zanimivo, vaša prva igralska vloga v filmu Čefurji raus! iz leta 2013 je bila posneta ravno v vašem okolišu …
Res sem imel najbližje do prizorišča snemanja. Udeležil sem se avdicije na RTV, kamor se je vabilo tako “čefurje” kot “nečefurje”, in imel čudno srečo, da sem pri izbiri igralcev padel skozi veliko sito ter na koncu pristal pred kamero. Hvaležen sem Goranu Vojnoviću, da se je zmotil in me izbral.
Spomnite nas, ste tudi vi igrali priseljenca?
Jaz sem bil “polčefur” Dejan. Mojega očeta je igral odličen srbski igralec Zoran Cvijanović, mamo pa čudovita slovenska igralka Polona Juh. Hvaležen sem, da sem igral z njima.
Če bi lahko danes dobili katerokoli vlogo v filmu, kakšno bi si izbrali – vlogo v resni drami ali komediji?
Težko bi izbral enoznačen odgovor. Karkoli bi izbral, bi si pozneje očital, da bi mogel izbrati tisto drugo možnost. Takšni smo ljudje, hočemo tisto, česar nimamo. Imam pa obe vrsti vlog zelo rad.
Potemtakem nimate težav z brskanjem po čustvih in poglabljanjem v lik?
Tega nisem rekel. Brskanje po čustvih je kočljiva zadeva, a za igralca nujna. Predstavljam si, da je lahko nevarno igrati se s tem, če ta priprava na vlogo traja zelo dolgo.
Nevarno v kakšnem smislu?
Igranje je pretvarjanje oz. neko doživljanje čustev, ki v originalu niso tvoja, temveč so od fiktivne osebe. Če imaš srečo, ta oseba zaživi. Vprašanje je, kaj se v procesu dogaja s človekom, ta se lahko začne spraševati, kje je on, kje je meja, kje so njegova čustva, kaj je res in kaj ne. V filmu Drevo (2014), drami, kjer sem imel glavno vlogo, sem bil v obdobju življenja, ko sem imel dosti časa, zato sem se procesu lahko posvetil. Če pa bi me okupirale druge stvari, nisem prepričan, kako bi mi šlo.
Trenutno igrate v različnih komičnih serijah in skečih v oddajah, kjer vas postavljajo v vloge malce manj inteligentnih, nesposobnih, prikupno zmedenih oseb. Ste pogled naivnega človeka, ki nas spravlja v smeh, dolgo študirali v ogledalu?
Imam pač takšen obraz. Dobro znam zadeti to noto, kar ni tako zelo težko. Srečo imam, da sem videti tako, kot sem – imam naivne oči – dodam malce igre, drugo pa pride samo.
Imate koga pred seboj, ko igrate takšne vloge – npr. Mr. Beana ali koga drugega?
Njega ne, ker je preveč karikiran in tudi pretežek, da bi ga skušal posnemati. Pri določenih vlogah imam pred seboj kakšno konkretno osebo iz vsakdanjega življenja, ulice, trgovine … Tem ljudem malo ukradem osebnost, kakšno lastnost, hibo.
Kaj imate skupnega z likom Lovra? Znate tudi vi pripravljati sladice?
Morda je skupnih nekaj malenkosti, sicer pa ne. Tudi jaz rad pečem sladice, a so povprečne. Takšne, da jih lahko pojemo. Sicer pa jih tudi rad jem.
Kakšno vzdušje vlada na snemanju serije Ja, chef!?
Turobno, grozno. Šalim se, dobro se imamo. Lažje je delati in priti na snemanje, če se ekipa razume. Večinoma smo se med seboj že poznali. S tistimi, s katerimi se še nismo, smo se takoj ujeli. Zelo veliko se nasmejimo.
Imate kakšen trik, kako ostati resen med humornimi prizori?
Običajno gledam vstran ali v tla, odvisno od kadra. Če sem del kadra in moram gledati, nimam hude izbire; zdržim nekaj sekund, nato pa imam mir. Včasih je to pretežko.
Kakšni ste v resnici, ko ne igrate – do 33. leta ste se verjetno že spoznali?
Ne vem, če se poznam. Sem normalen človek. Ali pa ne. Ne vem. Vidite, imam že težavo odgovoriti na to vprašanje.
Saj imate še čas za spoznavanje sebe …
Res je.
Diplomirali ste na fakulteti za socialno delo. Ste dejansko delali na tem področju?
Nekaj časa sem bil zaposlen na zavodu, ki se ukvarja z odvisniki s težavami v duševnem zdravju. Delo je bilo zanimivo, čeprav psihično naporno. Tudi doma sem razmišljal o tem. Sicer sem v neki fazi dojel, da ne zmorem vsega sam, da nisem vsemogočen in ne morem na hitro in velikopotezno spreminjati življenj tako, kot sem sprva mislil. Me je pa to delo izpolnjevalo. Kljub temu, da smo predelovali resne stvari, smo se dostikrat smejali različnim situacijam.
Izbrskali smo podatek, da ste bili aktiven skavt. Kaj ste odnesli od skavtov?
Res je, že od majhnih nog sem bil kar nekaj časa skavt v Štepanji vasi, tako kot moji starejši bratje. S soskavti smo se razumeli odlično, tam sem dobil življenjske prijatelje in izkušnje. Menim, da je bilo skavtstvo zelo zdravo za moj razvoj, saj je krepilo moje socialne in tehnične veščine. Včasih se mi tudi ni dalo iti na izlet, sploh zjutraj, v mrazu in megli, a ko sem šel, je bilo vedno odlično.
Naučil sem se tudi voditeljstva in s tem organizacije. Vodil sem srednješolce, od katerih nisem bil dosti starejši. Prišli so izzivi, a v splošnem je bilo to hvaležno delo.
Bi zdaj znali preživeti v Kočevskem rogu oz. neki drugi divjini?
Po mojem ne. Ne vem, če bi znal jesti stvari, saj ne vem, kaj je užitno in kaj ni. Morda bi lahko jedel gobo, a še ta je nevarna. Spomnim se, da smo pri skavtih nekoč jedli jajčeca mravelj. To bi lahko pojedel, to je v redu. Nismo se pa pri skavtih nikdar učili, kako uloviti živali, to niti ni bil namen. Po vsej verjetnosti bi se ulegel in bi me divja žival pojedla – ob tem pa seveda ostala lačna.
Glede na vaš stas gotovo. Vsi skavti pri iniciaciji dobijo tudi novo ime. Kako so poimenovali vas?
Zabavni sokol.
Že tedaj ste torej zabavali druge. Ali čutite pritisk, da morate biti smešni tudi zasebno?
Velikokrat. Tega sicer od mene ne zahtevajo izrecno, tako da mogoče to čutim samo jaz. V profesionalnem svetu pa si o tebi ustvarijo določeno sliko, pri kakem projektu te postavijo pred kamero, ton in kamera začneta teči, oni pa ti zapovedo “bodi smešen”, nato pa “akcija”. Tak način mi ni tako blizu. Nisem tako dober improvizator, moji kolegi so v tem dosti boljši.
Pa še vprašanje glede vaše najpomembnejše publike – kako je vaš humor všeč ženi?
Da ne bo pomote, doma ne pripravljam skečev in jih ne igram. Govoriva o skečih, ki jih pripravljamo na televiziji. Žena je težka publika. Včasih ji je naš humor všeč, včasih ne.
