“To, da z možem vztrajava pri graditvi najinega odnosa, me osrečuje”

Slavi Košir prihaja iz Zabočevega pri Borovnici. Je žena, mama in babica. Zadnja leta je zaposlena na domači kmetiji, pred tem je bilo njeno delovno področje v svetu letalskega prometa. Njen glas je poznan mnogim, saj honorarno dela tudi kot voditeljica na Radiu Ognjišče.

Takoj po osnovni šoli se je vključila v različne organizacije in društva v domačem kraju. Prevzela jo je gledališka igra, prepevanje v zboru, obiskovanje različnih izobraževanj s področja retorike. "Zelo rada imam mikrofon. Priložnostno organiziram in vodim različne dogodke ter prireditve. Za seboj imam tudi nekaj izkušenj nastopanja v medijih."

Od leta 2006 na domači kmetiji v kresnem času organizirajo prireditev Pod kozolcem, katere osrednja nit je ohranjanje slovenske ljudske tradicije.

"Zelo rada sem med ljudmi in rada imam ljudi. Če prepoznam neiskrenost, se umaknem.  Če mi uspe koga razveseliti ali presenetiti, najbolj obogatim sebe."

Na življenje gleda z dobre plati in pogled na dobro, na pozitivno v življenju, skuša usmeriti tudi v svoji družini.

"Prepričana sem, da so najbolj pomembni na svetu odnosi. Ko še nisem znala ubesediti tega, sem poskušala to doma razložiti  s primerjavo iz narave: Če želiš, da tvoja njiva obrodi, moraš sadike negovati, moraš si vzeti čas zanje … Tudi pri ljudeh je tako. Če se ne potrudiš, si ne vzameš časa za pogovor, za sprostitev, za razrešitev težav, ne bo uspevalo nič! Noben denar ti pri tem ne pomaga!"

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva … Hm … vstanem ob peti uri, jutranja molitev in razmišljanje ob Božji besedi, jutranja telovadba in potem kava ob prebiranju dobre knjige. Ob osmi uri sem pripravljena na nov delovni dan.

Tako idealnega jutra še ni bilo. Vstanem eno uro prepozno … Uspe mi prebrati Besedo med nami in odlomek iz Svetega pisma (včasih skupaj z možem), po glavi pa mi že rojijo obveznosti, ki me čakajo. V pomivalnem stroju je pomita posoda, v pralnem stroju čaka oprano perilo, vnučka sta že pokonci, pripravimo zajtrk, mož pride po prvih jutranjih opravilih v hlevu na kavo, pospravimo po zajtrku, začnejo se priprave na kosilo, pa pospravljanje v hiši in zunaj nje in tako naprej … vsak dan zelo podobno.

 2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Joj, kakšna frizura …

Še nisem usvojila navade, da bi se pogledala "zares" in si povedala kaj lepega in spodbudnega.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
To odraža moj odnos do sebe. Če sem urejena, se počutim bolj samozavestno, se dobro počutim v svoji koži, sem bolj ženska.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Zelo rada grem k sveti maši. Če mi uspe, grem enkrat letno tudi na duhovne vaje ali kakšen odmik.

Z možem sva v zakonski skupini, obiskujeva DIŽ-eve seminarje in vsake toliko tudi pobegneva na kakšno romanje.

Zelo rada grem na Radio Ognjišče, kjer delam honorarno kot voditeljica programa. Kadar nisem na radiu, ga veliko poslušam tudi doma.

5. Duhovno vas zagotovo napolni tudi vaše delo na radiu Ognjišče. Kaj vam je pri delu radijske voditeljice v največji izziv? Kaj vam je najbolj dragoceno?
Biti voditeljica na Radiu Ognjišče je zame izziv in priložnost. Zdi se mi pomembno, da tisto, kar povem, pride do poslušalcev, da jih nagovori. Prav zares si želim, da bi jim misli različnih avtorjev, ki jih včasih vključim v svoj del programa, polepšale dan, jih povabile k razmišljanju o pomembnih temah našega življenja, jih morda vodile na pot povezovanja in prijateljstva. Če mi uspe kakšno misel oblikovati po svoje, sem pa tudi zadovoljna. Sporočilo je tisto, ki je na prvem mestu, in pomembno je, kakšna sporočila pošiljamo ljudem – ne mislim samo informacij.

Radio je medij, ki doseže veliko ljudi in ima zelo odgovorno vlogo, Radio Ognjišče pa še posebej. S svojimi vsebinami je ljudem prijetna družba, sprostitev, informacija in tolažba. Pogosto edini spremljevalec v vsakdanu, ko ljudje hitimo drug mimo drugega, ko nimamo časa za pogovor, še manj za poslušanje drug drugega. Dragoceno mi je spoznavati, kako veliko pomeni ljudem Radio Ognjišče. Zaupajo in verjamejo tistemu, kar slišijo. Srečanja s poslušalci pa so vedno polna čustev in hvaležnosti. Spletla so se številna prijateljstva in to je za vse radijske sodelavce še dodatna odgovornost.

6. Tudi sicer ste v vseh letih povezovali veliko število različnih prireditev. Imate v spominu kakšen pripetljaj, ko je šlo kaj narobe, ali pa vas je kaj še posebej ganilo?
Kar veliko časa sem preživela pred mikrofonom. Predvsem v domačem okolju, vsake toliko pa sem stopila tudi na kakšen večji oder.

Spomnim se, da sem v Borovnici povezovala neko proslavo in na dan, ko naj bi se prireditev zgodila, sem ostala popolnoma brez glasu. Nikogar ni bilo, ki bi vskočil. Z različnimi domačimi pripravki sem svoje glasilke toliko usposobila, da sem prireditev odvodila, a bilo je zelo mučno.

Ko smo pred mnogimi leti na borovniškem odru igrali Kekca, pa so med predstavo enemu od igralcev počile hlače prav po sredini in celo predstavo je odigral tako, da je bil obrnjen proti publiki, zadnjo plat je seveda skrival. Zelo zabavne situacije, ki pa so takrat zahtevale veliko koncentracije, da smo obvladali smeh in smo predstavo pripeljali do konca.

Na enem od koncertov narodnozabavnega ansambla je zmanjkalo elektrike, nastopili smo ob svečah. Bilo je lepo. Ostajajo predvsem lepi spomini in veselje, ki ga vedno znova občutim, ko stopim pred publiko.

7. Doma imate tudi kmetijo. Kako si ob službi in delu na kmetiji vzamete čas za vajin odnos z možem?
Tako, da postajam vse bolj nepopolna in to celo sprejemam.

Bili so časi, ko se mi je zdelo, da imam vse pod kontrolo, da je vse urejeno in da mora biti vse urejeno – 100-odstotno. Mi je kar nekako uspevalo, predvsem, dokler sem imela pomoč svoje mame in dokler so bili otroci majhni. Potem je začelo iti "navzdol". Časa za vse je začelo zmanjkovati, otroci so odraščali in začeli uveljavljati svoje interese, kar pomeni, da ni bilo več mogoče računati na njihovo nenehno pomoč, sama tudi postajam bolj počasna – idej imam še veliko, a navdušene ekipe, ki bi mi sledila, ni …

Ko sem se začela soočati s tem, sem ugotovila tudi, da odnos med možem in ženo ni nekaj samoumevnega (to po navadi ugotovimo ženske, saj moški dojema svet nekoliko drugače kot nežni spol) in da je najin odnos tisto, kar vpliva na celotno družino, predvsem pa na kvaliteto najinega življenja.

Leta 2011 sva se prijavila na DIŽ-ev seminar Nepozabni trenutki za naju in od takrat sva "njihova". Vključila sva se tudi v zakonsko skupino, kjer se srečujeva s pari, ki prihajajo iz drugačnih okolij kot midva, a težave in izzive v zakonu imamo podobne. Vsi se spotikamo in padamo, se pobiramo in rastemo. Ta srečanja naju zelo bogatijo.

Program, po katerem delamo, zelo spodbuja trenutke, ki naj jih posvetimo zakonci drug drugemu. Včasih nama celo uspe.

8. Ste tudi mama in babica. Kaj je bistvena razlika med obema vlogama in kateri trenutki so vam kot babici najbolj dragoceni?
Ko postaneš mama, se stvari začnejo odvijati zelo hitro. Dobiš novo vlogo. Včasih imaš ob sebi "svetovalce", ki ti želijo pomagati in te učijo, kaj je prav, a zagotovo največ šteje zaupanje lastni materinski intuiciji. Veliko je novega. Nisi več sam. Imaš že moža, če se preseliš v njegov dom, dobiš še njegove starše in potem še otroka … Veliko je prilagajanja in veliko je dela. Sam se še oblikuješ, gradiš dom, pri nama je bila kmetija in oba v službah … Leta so odbrzela in starševska sreča se je kar dogajala, brez globokega dojemanja in zavestne vključenosti v življenje. Brez pravega zavedanja, kaj vse imava in kako dragoceno je to, kar imava.

Ko postaneš babica, imaš za seboj že veliko izkušenj in spoznanj o življenju. To lahko predajaš naprej, a seveda moraš kot  babica kdaj tudi pogledati stran ali se odmakniti, da ne vsiljuješ preveč svojih nasvetov. Odgovornost za vzgojo je na starših, babica je lahko samo opora in predvsem  tista oseba, ki ponudi naročje za tolažbo in razvajanje.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
To je zagotovo hvaležnost za družino, ki jo imam. Sama sem zrasla v nepopolni družini. To, da z možem vztrajava pri graditvi najinega odnosa kljub temu, da včasih razjeziva drug drugega in da se skregava ter reagirava, kot bi bila z dveh različnih planetov, to me osrečuje. Osrečujejo me moji otroci, čeprav ne živijo vedno samo po mojih navodilih in kriterijih, raznežim pa se vsakič, ko me pokliče kateri od vnučkov in se stisne k meni.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Smo kot neskončna mavrica. Koliko različnih odtenkov, koliko sposobnosti in talentov, koliko moči je v nas … Življenje gre naprej po nas …

Vsega tega se moški morda kdaj tudi ustrašijo, a ni potrebno, saj iskren objem in spodbudna beseda potrditve žensko tako privzdigne, da lahko postaja le še boljša in bolj privlačna.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.