Ko ga pobarate za domači kraj, Uroš Ocepek diplomatsko odgovori, da je Zasavec. Večkrat nagrajeni profesor poučuje računalništvo na Srednji tehniški in poklicni šoli v Trbovljah. Učiteljevanje je zanj več kot služba, je poklicanost. Z domiselno strokovnostjo si namreč dan za dnem prizadeva v dijakih prebuditi njihove talente, zanimanje, kritično mišljenje, razgledanost. “V svojih intervjujih vedno poudarjam, da ima učitelj zelo veliko možnosti biti ustvarjalen in da so učni načrti samo ogrodje,” je prepričan. Ampak kje tiči težava?
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Dijakom vedno poudarjam, da je ključ do dobrega krmarjenja v organizaciji – sam si rad dobro organiziram delovni teden, da je dovolj časa tudi za osebno rast, druženje, počitek, iskanje idej in početje nekaj ustvarjalnega.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Sam nekako ne verjamem v stereotipe in mite, ker smo si ljudje različni, vsak ima lahko različen nabor talentov in posledično se vsak trudi svoje talente izkoristiti sebi v prid in v prid ljudem okrog njega. Vsekakor bi mnogi za moške predstavnike učiteljev predvidevali, da smo strogi, nedostopni, avtoritarni, hladni.
Pa vendar nas je veliko, tudi v mojem kolektivu, ki brez težav pokažemo, da smo navadni smrtniki, da je za nas pomemben vsak otrok in da mu želimo dobro. Mislim, da so časi, ko s(m)o bili učenci zaslepljeni s hipotetično vsevednostjo in popolnostjo učiteljev, minili. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake in vsi se (še) učimo. Vesel sem, ko mi dijaki pridejo povedat o novi tehnologiji, za katero še nisem slišal.
Vesel sem, ko dijaki spremljajo, ko programiram in me dobrohotno opozorijo na tipkarsko napako. Vesel sem, ko pridejo dijaki, da bi bil njihov mentor pri inovativnem (včasih zares odbitem) projektu. Zato je vredno biti učitelj – ker skupaj z dijaki rasteš, se razvijaš in si širiš obzorje.
Za klene fante in gospode
10 let ste bili ministrant v Zagorju, 13 pa organist. Kako sta na vas vplivali obe vlogi in ali lahko z bralci delite po eno zabavno oziroma zanimivo anekdoto iz posameznega obdobja?
Ministriranje (in tudi vodenje ministrantov) mi je dalo priložnost javnega nastopanja (upoštevajoč, da sem tudi bral Božjo besedo), naučil sem se discipline, upoštevanja protokola ipd. Zelo uradno se sliši, kajne? Zelo kmalu pa sem tudi začel igrati orgle. Sprva med poletjem, ko je šla takratna organistka na dopust. Na koncu sem igral sobotne in nedeljske svete maše. Orglanje mi je dalo možnost ustvarjanja – najraje sem po obhajilu igral tudi lastne melodije.
U, zanimivih anekdot je bilo kar precej. Od tega, da mi je uspelo zavozlati kadilnico deset minut pred velikonočno vigilijo, pa do tega, da me je nekajkrat ustrašil sam Jezus Kristus. Hehe, bom takoj pojasnil slednje. Pogosto sem opravljal tudi nalogo mežnarja. Tako sem moral pred začetkom svete evharistije prižgati sveče, tudi velikonočno. Skoraj vedno je bila uganka, kje bom našel kajfež.
No, in enkrat zgodaj zjutraj (pred jutranjo mašo) sem ga iskal. Ko sem bil prepričan, da bo v pokončni omari, kjer so ga ministranti pogosto spravljali, me je tam pričakalo v tanek polivinil zavito krvavo Jezusovo truplo (kip je izpostavljen v Božjem grobu na veliko soboto). Lahko si predstavljate, da sem takrat pomislil na vse drugo kakor na Jezusov kip. Pa to ni bilo edinkrat, da me je Jezus prestrašil, hehe.
Še anekdota iz časov orglanja. Bila je Krištofova nedelja. Zdi se mi, da je takrat maševal g. Martin Golob. Imela sva dogovor, da toliko časa igram preludije oz. druge melodije, dokler ne bo blagoslovil vseh avtomobilov in se vrnil nazaj v cerkev. Ker sem to vedel vnaprej, sem (sedaj upam priznati) med preludiji igral tudi predrugačeno Avsenikovo Šofersko polko. Ko sem nehal igrati, pa me je kar nekaj župljanov pohvalilo, kako lepa melodija je bila. Sicer nihče ni vedel, za katero skladbo gre, ker sem skladbi odvzel ritem polke, jo bistveno upočasnil in dodal sakralno harmonijo.
V zagorski župniji je bil pred leti kaplan Martin Golob. Kako se spominjate tistih časov?
Včasih se mi dobro zdi, da poznam ljudi, preden so postali znani. Kakor sem že omenil, sem bil organist v času, ko je v Zagorju kaplanoval Martin Golob. Imela sva kolegialni odnos – bil je prvi kaplan, ki je bil mlajši od mene, in že zato je bilo drugače. Kot organist sem v 13 letih spoznal kar precejšnje število kaplanov in z vsemi sem bil v dobrih odnosih. Martin je bil vedno za hece, med župljani je bil zelo dobro sprejet.
Tu pa tam se ni držal najinih dogovorov, ko sva se dogovorila, kaj bo med mašo peto in kaj recitirano. Tako da sem bil pogosto v pripravljenosti, če bo drugače, kot je bilo dogovorjeno. 🙂 Fleksibilnosti sem se naučil tudi v času, ko sem bil ministrant. Pri nekem drugem duhovniku se je tudi zgodilo, da je bil kakšen del maše izpuščen oz. zamenjan vrstni red. Se zgodi.
Ogromno prihodnjih učiteljev sanja o tem, da bodo budili talente mladini in privzgajali veselje do predmeta. A stvarnost prinese zdolgočasenost v razredu, kontrolko naslednjo uro, osebne in čustvene težave mladostnikov … Kako kljub vsem oviram njihovemu zanimanju in potencialu vseeno razpirate krila?
Sam gradim svoje učiteljevanje na pristnosti – učitelj je samo človek z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Tako med drugim dijakom tudi predstavljam svoje hobije, katere serije gledam, kakšni filmi me zanimajo, tudi kakšno glasbo poslušam. Istočasno pa mora vsak učitelj poslušati svoje učence/dijake. Tudi dijaki mi sami povedo, katere teme jih zanimajo. Tako poskušam oblikovati učne projekte, ki v dijakih vzbudijo zanimanje, izzive in možnost lastnega udejstvovanja.
Sicer pa se mi zdi, da imam srečo, da med dijaki nimam tako izrazito prisotnih vedenjskih vzorcev, ki ste jih navedli. Dijaki vedo, da so vedno dobrodošli na pogovor, da mi lahko zaupajo tudi svoje osebne težave. Veliko mi pomeni, da me mladostniki prepoznajo kot svojega zaupnika.
Kako bi šolo lahko napravili bolj po meri otrok, bolj življenjsko in manj zbirokratizirano, nad čimer učitelji pogosto tarnajo?
Kot predstavnik Slovenije na Global Teacher Prize 2023 želim svojo prepoznavnost izkoristiti, da pokažem na priložnosti, da še izboljšamo slovensko šolstvo. Prvo stvar, ki bi jo spremenil, če bi imel moč, bi bila togost slovenskega učnega sistema. V svojih intervjujih vedno poudarjam, da ima učitelj zelo veliko možnosti biti ustvarjalen in da so učni načrti samo ogrodje.
To vsekakor drži, a problem nastane, če bi na primer mojo inovacijo na področju šolstva želel razširiti na nacionalni ravni. To pa je skoraj nemogoče. Že pri prenovi učnih načrtov se krešejo mnenja in marsikateri odločevalec zavira razvoj, kar je žalostno. Zato menim, da bi bila rešitev v preoblikovanju učnega sistema.
Učni načrti so običajno stari od 10 do 20 let. Sam sem učitelj računalništva. Samo pomislite, kaj vse nastane na tem področju v obdobju enega leta.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Iskrene dobrodušnosti, medosebnega spoštovanja in briganja zase. Če bi resnično vse to živeli in udejanjili, potem bi bilo manj nesreč, žalosti in lahko bi govorili, da so nebesa že tukaj. Na Zemlji.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
U, težko vprašanje. Kot učitelja se me je zelo dotaknila smrt dijaka, ki sem ga poučeval. Lahko rečem, da so me nasploh zaznamovale izgube bližnjih in mi dale misliti, da s tistimi, s katerimi se še lahko tukaj in sedaj družim, izkoristim dragoceni čas, ki nam je še na voljo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Potovanja me napolnijo z energijo, notranjim mirom in mi hkrati dajo energije za nove podvige. Na potovanjih rad obiskujem različna svetišča, ki mi dajo mir, tišino, hkrati pa me napolnijo z občudovanjem raznovrstne sakralne umetnosti vseh veroizpovedi. Seveda pa smo učitelji odvisni od dopusta med poletjem. Do takrat pa me napolnijo knjige, različni podkasti in predvsem premišljevanja o sebi.
