“Dobro moraš najti tudi tam, kjer je nekdo popolnoma drugačen od tebe”

Morda vam je bolj kot njegova podoba znan njegov glas, globok in resnoben. Aleksander oziroma Sandi Čobec je novinar in voditelj na Arsu, tretjem programu Radia Slovenija. Občasno napiše tudi kako razmišljanje za revijo Magnificat. Štajerec – z nevpadljivo dediščino naglasa –, priženjen na Gorenjsko. Po izobrazbi je filozof. Ugotavlja, da mu je ravno študij izostril intelektualne brbončice za resnično in stvarno.

Filozofija ga je naučila, koliko predsodkov o resnici obstaja. "Z drugimi besedami: da to, kar se morda razglaša za resnično, mogoče sploh ni. Naučil sem se tudi, da hitro zavoham, ko mi kdo želi podati nekaj, kar ne drži. Da imamo ljudje hitro različne poglede. In še nekaj – da je vero mogoče najti marsikje, ne le v cerkvi," je povedal med pogovorom, ki je želel biti intervju, a je bilo zanimivih tem preprosto preveč, da bi se lahko omejile na zaporedje vprašanj in odgovorov. Zato boste podrobneje spoznali predvsem sogovornikova poklicno in duhovno življenje.

Na nacionalni radio je prišel pred 14 leti. Ustvarja predvsem prispevke s kulturno tematiko; od knjig do jezikoslovja, od razstav do kulturne politike. Da lahko dela na radiu, je ena najlepših stvari, ki so se mu zgodile, pove.

"Še zlasti na Radiu Slovenija, kjer spoznavam veliko zanimivih ljudi, tako med sodelavci kot gosti, odkrivam nove teme. V intelektualnem smislu sem zrasel."

"Če se malo pošalim … Ne vem, kaj je v teh časih slabše – biti katoličan ali biti novinar. Tako ene kot druge se blati. Jaz imam rad oboje. Zelo rad grem tako na radio kot v cerkev oziroma Cerkev. V Cerkvi branim RTV, na RTV pa Cerkev," se zasmeje.

"Ne želim biti nikogaršnji odvetnik, ker ne vem vsega. A vendarle, ko slišim kak predsodek o Cerkvi, ne le na radiu, povem svojo izkušnjo. Če pa pridem v Cerkev, pa je podobno. Včasih je še posebej boleče, ko od kakih starejših ljudi slišiš, kakšni smo na RTV. Osupljivo je, kako lahko ljudi prežema tako sovraštvo. Kako je nekdo tako dovzeten za manipulacije, negativen govor, kako se to prime."

"Nočem biti naiven, a verjamem tudi v dobro v človeku. Kjerkoli so ljudje, je tudi veliko dobrega. A seveda tudi veliko slabega. V nobeni ustanovi ne biva le slabo ali le dobro. Postavljam se proti enostranskim izjavam. Dobro moraš najti tudi tam, kjer je nekdo popolnoma drugačen od tebe."

Sandi ima tudi izkušnjo obdobja življenja, ko ni bil veren in se je v večji meri družil z neverujočimi. V tistem času je ponotranjil predsodke o veri in jih razume. Cerkev se mu je zdela kot mrtva ustanova morale. Ni bilo občutka duha.

"Če te Božji duh ne oživi, Cerkev res deluje zapovedovalno. Vem, da jo tako doživlja del družbe. V prvi vrsti moraš imeti dobre izkušnje z ljudmi. Najrazličnejšimi, tako v Cerkvi kot zunaj nje. Če imaš prijateljske odnose tako s podobno mislečimi kot drugače mislečimi, je to nek humus, iz katerega lahko zraste tvoje dobro počutje – kot katoličan v javnosti."

"Ljudje se srečujemo v najglobljih izkušnjah, ki jih govorimo drugim. Pristne izkušnje nagovorijo vsakogar. Delujejo resnično."

Tudi Sandijeva izkušnja z vero in duhovnostjo je pristna, zaznamovana tudi z odhodom iz Cerkve. Pravzaprav ji je pomahal v slovo, kot se nasmehne, naslednjo nedeljo po birmi. Ne le za nekaj nedelj, ampak za nekaj let, skoraj desetletje. Doma je bilo stanje nekako takšno:  on je moral hoditi v cerkev, starši pa niso. Cerkev sem jemal kot šolo – ko jo opraviš, ti ni treba več hoditi. Kako je znova zavil vanjo?

"Vedno so me zanimali drugačni ljudje, drugačne izkušnje. Tisti, ki so izstopali. Bil sem radoveden. Poznal sem družino, ki se je spreobrnila. Začeli so hoditi v cerkev in oznanjati. Ljudje so jih imeli za malo nore. Meni pa je bilo to zanimivo. Zdelo se mi je, da sem prvič srečal ljudi, ki res verjamejo v Boga – z vsem svojim bitjem."

"O Bogu so govorili neposredno, tudi o ozdravljenju, ki se je zgodilo njihovemu sinu. Druge so vabili k molitvi, bili so misijonarski. Tega nisem prej nikoli srečal. Obisk cerkve sem doživljal kot obisk gledališča."

"Po eni strani sem malo zavidal tistim, ki imajo vero, na to pot pa nekako nisem mogel stopiti. Zakaj bi se odločil za Jezusa, ne pa na primer za Alaha ali Budo? Korak vere se ne more zgoditi le na razumski ravni. Vera je odnos, ta pa nikoli ni le razumski. Včasih se preprosto zgodi. Vseeno pa se moraš tako za vero kot odnos tudi odločiti. Kako to povezati?"

Boga je prosil, naj se mu razodene, da bi ga rad spoznal. Bil je star 23, 24 let. Pri neki maši, ki je bila nekoliko bolj karizmatična, je doživel res pristen pomen bratstva in sestrstva, čeprav je prej te besede slišal že neštetokrat, ampak so se mu zdele prazne. Doživel je globok mir, svobodo, med molitvijo rožnega venca je "doživel" tudi Marijo, kasneje tudi prek izkušnje Medžugorja. Posebej so se ga dotaknile besede "prosi za nas grešnike".

"Verjamem, da sem v tisti  cerkvi doživel izlitje Svetega Duha. Marija se mi je 'zgodila'. Potem sem jo začel raziskovati. Zakaj bi v molitvi govorili 'zdrava', če je pa angel rekel 'Veseli se, Marija'? Prvi del zdravamarije doživljam kot češčenje, drugega pa kot prošnjo."

"Na ta način je molitev moja, ponotranjil sem jo. Imam svoj način. Na primer: nikoli se ne lotim molitve v poznih večernih urah. Prižgem svečo, imam kip iz Fatime, kamor sva šla z ženo na poročno potovanje. To mi pomaga, da ostanem v molitveni drži. Tako molitev res postane odnos z Bogom. Nikoli si nisem mislil, da bom rekel: rožni venec je odnos z Bogom."

Ob vračanju v Cerkev se je soočil s stereotipnimi predstavami in z duhovniki, s katerimi se ni strinjal. Začel je sprejemati dejstvo, da mu kake stvari v Cerkvi niso povšeči in da s tem ni nič narobe. Naslednji korak je bila skupnost Emanuel – znajo živeti v tem svetu, hkrati pa jemljejo Boga zares. Tam je v Cerkvi zadihal s polnimi pljuči.