Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 27. januarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Najti čas drug za drugega je izziv vsakega zakona”

Spela in Klemen Jevnikar

Fotografija je last zakoncev Jevnikar

Nataša Kogej Starašinič - objavljeno 12/12/22

"Pri kakšnih večjih stvareh narediva pluse in minuse, po jezuitsko"

Špela in Klemen Jevnikar sta si pri iskanju hiše napisala seznam, kaj si pri hiši želita in česa ne. Železniške proge ni bilo na seznamu minusov in tako danes živijo v Borovnici – ob železniški progi. Hrup jih ne moti več, hiša pa omogoča njunim trem otrokom, da odraščajo zunaj mestnega okolja. Vsi trije so po starših podedovali zanimanje za naravoslovje in tehniko. Klemen je namreč učitelj tehnike, Špela pa je samozaposlena kot arhitektka. V manjšem obsegu oblikuje tudi izdelke iz lesa, kar sta, ko sta se spoznala, počela tudi Klemen in njegov brat.

Poleg ljubezni do lesa jih povezuje tudi ljubezen do športa. Pravita, da bi se pri hiši našlo rekvizitov za kakšnih 30 športov. Klemenov najljubši hobi je kolesarjenje, Špela pa rada vrtnari, sploh če na vrtu zraste kaj užitnega, ali pa gre na pohod v dobri družbi. “Na stara leta” sta si skupaj omislila še srfanje.

Vajin skupni začetek ni bil najlažji, saj je Špela izgubila službo ravno, ko sta se z enoletnim otrokom odločala za nakup hiše. Kako se tega spominjata?
Špela:
Prek oglasa sva našla hišo in ko sva se odločila zanjo, sva želela vzeti kredit. Ko sem prišla z dokumenti iz banke k delodajalcu, so mi povedali, da mi jih ne morejo podpisati, ker ne bom več zaposlena pri njih. To je bil kar šok. Potem nama je finančno pomagala družina, da sva vseeno lahko kupila hišo, brez kredita. Po svoje sva bila kar hvaležna, da ga nisva imela, saj je bila situacija brez službe precej drugačna kot prej.

Spela in Klemen Jevnikar

Klemen: Kredit bi bil namenjen tudi obnovi hiše, ki je bila takrat stara dobrih 50 let. In ta odločitev, da gremo v neobnovljeno hišo, je bila precejšen izziv.

Špela: Zame je bilo to zelo težko, ker si kot arhitektka predstavljam, da mora biti vse urejeno in lepo, ko se vseliš v nov dom. Precej sem morala prilagoditi svoja merila in standarde ter znižati pričakovanja.

Kaj je pretehtalo, da sta se vseeno odločila za nakup?
Špela:
Želela sva si, da otroci rastejo zunaj mestnega okolja. Hiša nama je bila všeč tudi zaradi velikega vrta, travnika in gozda v bližini, saj je na koncu vasi. Prej smo bili v bloku v Savskem naselju, ki je sicer za ljubljansko občino kar zeleno, ampak na vasi je čisto drugače. Pretehtala je odločitev, da želiva iz mesta na deželo. Rekla sva si, da bova hišo sproti obnavljala, in to se še vedno dogaja. Še vedno je ta sproti. (smeh)

Se je težko privaditi temu, da ostajajo včasih stvari v življenju nedokončane?
Špela:
Zdi se mi, da je to realnost življenja. Ko imaš otroke in še druge skrbi, se ne moreš več posvečati temu, da imaš vedno urejeno dnevno sobo. Otroci, služba, dnevne obveznosti … vse mora iti naprej, ne glede na to, ali so vogali hiše zaključeni in imaš novo mizo.

Preden sta kupila hišo sta menda napisala seznam, kakšno si želita …
Klemen:
Seznam je bil moja zamisel, ni pa nastal takoj na začetku, ampak pozneje, ker se nama je zdelo, da morava skrčiti “program”, kaj si želiva.

Špela: Dejansko je imela hiša vse stvari, ki so bile na seznamu.

Klemen: Ja, imela je veliko stvari, ki sva si jih želela, kljub temu finančnemu vprašaju. Na začetku naju je železnica skrbela zaradi otrok, čisto zares je bilo zoprno živeti ob njej s slabimi okni. Sedaj pa je to urejeno in ni več težava.

Spela in Klemen Jevnikar

Kako se sicer pogovarjata o željah, kako se odločata?
Klemen:
Za določene stvari sva precej usklajena in se velikokrat sploh ne pogovarjava veliko. Ene stvari enostavno in tekoče stečejo, druge pa malo zavlečeva. Priznam, da se sam za kakšne stvari težko odločam. Sploh če ne najdem tistega, kar pričakujem. Na primer nakup avta trenutno.

Špela: Najbrž še nisi naredil seznama. (smeh)

Klemen: Všeč mi je, da se pri financah ali čem drugem ujemava. Morda pri hiši vidiva kakšne stvari drugače, ker sam najprej vidim funkcionalnost, potem estetiko, Špela pa obratno. Tudi sam sicer rad vidim, da je lepo, ampak najprej mora biti funkcionalno. Zdi se mi, da nama gredo odločitve dobro od rok.

Špela: Pri kakšnih večjih stvareh narediva pluse in minuse, po jezuitsko. Jezuiti so kar dobro vplivali na naju, da se lažje odločava.

Kaj pa, če vama ne gre, kje v preizkušnji poiščeta zavetje?
Klemen:
Zame je tolažba že v tem, da sva dva. Že samo dejstvo, da sva dva, pomeni, da je  lažje. Ko gre za vprašanje vzgoje otrok, družinskih odločitev, pri preizkušnjah ali vprašanjih.

Špela: Sama se zelo hitro obrnem na Boga, na Jezusa. Blizu mi je molitev, prosilna ali zahvalna. Pa tudi skupaj molimo. Jaz hitro vzamem rožni venec v roke, Klemen pa zraven sodeluje. Verjetno sem jaz tista, ki to bolj “rine naprej”. Veliko mi pomeni, da iščem podporo in odgovore pri Bogu.

Spela in Klemen Jevnikar

Kaj vama v trenutnem obdobju predstavlja največji izziv, med vama, pri vzgoji otrok ali v službi?
Klemen:
Za vsako poglavje se najde svoj izziv. Zame je v službi letos kar naporno, ker se mi zdi, da sem zelo obremenjen, upam, da bo čez kakšen mesec lažje. Družinski izziv je hiša in to, kar se vleče. Mene, oziroma mislim, da kar oba, obremenjuje, če se stvari preveč zavlečejo, se ne dokončajo in se sproti začenjajo nove. Pa to, da midva najdeva čas drug za drugega. To je najbrž edini ali pa največji izziv vsakega zakona. Če imaš to urejeno, verjamem, da tudi druge stvari lažje stečejo.

Špela: Zdi se mi, da nama veliko pomeni, da si vsak vzame nekaj časa tudi zase. Začetek šolskega leta je pri nama res izziv. Klemen ima zelo veliko dela in ne najde časa za stvari, ki ga veselijo, kot je kolesarjenje ali kak drug šport. Pri meni kot samozaposleni pa je izziv, da neham delati. Včasih se mi zdi, da služba traja cel dan. In to bi rada spremenila in uredila, da pride čas v dnevu, ko sem sproščena in ne razmišljam, kaj imam še odprto na računalniku.  

Sami ste si organizirali zakonsko skupino, Klemen je aktiven pri Društvu katoliških pedagogov Slovenije, včasih je bil “Človek za druge” … Je za moškega pomembno, da je aktiven tako v družbi kot družini?
Klemen
: Včasih mi je bilo to zelo v veselje, res sem počel ogromno stvari. Vleklo me je, da sem bil vključen v različne stvari. Sedaj pa vse manj. Tako zaradi družine kot oddaljenosti od Ljubljane. Ali pa sem samo star (smeh). Vključenost v širšo družbo je za moškega pomembna, a tudi družba v smislu druženja. Zdi se mi, da se moški težje izrazimo in je pomembno, da imaš kakšnega dobrega prijatelja in se lahko s kom pogovoriš.

Kako pa se radi podružite kot družina?
Klemen:
Odvisno od obdobja. Zunaj smo zelo radi.

Špela: Pa tudi družabne igre imamo radi. Otroci nama zelo sledijo v tem, kar nama je všeč. Ko se je Klemen navdušil nad srfanjem, sta takoj sledila fanta in tudi najmlajša hči je že poskusila. Podobno je bilo, ko smo več hodili v hribe. Zgledi vlečejo. Otroci gledajo, kaj nam je všeč, in to pritegne tudi njihovo zanimanje.  

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.