Klemnu Jančiču je novembra 2021 požar v Vižmarjah uničil delavnico, v kateri so nastajali njegovi okusni pekovski in slaščičarski izdelki. Dobesedno čez noč je ostal brez prostora in dela. Ravno mesec pred tistim dogodkom sva imela intervju, v katerem je s ponosom razlagal, kako je vesel, da lahko počne to, v čemer uživa.
Za ogled prve fotogalerije kliknite tukaj
Njegova zgodba se je dotaknila mnogo src in medijev. Ljudje so stopili skupaj in mu pomagali, da je pred nekaj meseci, manj kot leto po nesreči, odprl slaščičarno in pekarno Klemen.
Za ogled druge fotogalerije kliknite tukaj
Zdaj ima na voljo veliko večjo delavnico, v kateri z njim sodeluje tudi njegov prijatelj Matija, spredaj pa se nahajata kavarna in prodajalna.
Od visokih ciljev prek nesreče do uresničenih sanj
Tokrat sva se znova srečala, da nadaljujeva tam, kjer sva ostala s prejšnjim intervjujem. Na koncu takratnega pogovora sem ga namreč vprašala, kakšne so njegove želje in načrti za prihodnost. Takrat je povedal, da si nekje v daljni prihodnosti želi, da bi imel svoj lokal ali izložbo, da bi lahko izdelke prodajal na mestu. Skromno je dodal, da je to višji cilj.
Sedaj s Klemnom sedim v njegovem lokalu oziroma kavarni. Sanje so se uresničile, čeprav na nenavaden, lahko bi rekli celo na tragičen način.
“Nikoli si nisem mislil, da bo tako hitro prišlo do tega. Bolj sem imel v mislih, da si želim malo večjo delavnico in spredaj manjši pult, da bi lahko kaj direktno prodal, to bi bilo recimo uresničljivo po določenem času, na primer kakih sedmih letih. Sedaj pa imam ogromno delavnico in še prostor, kjer se lahko usedeš, spiješ kavico in kaj poješ. Tega gotovo nisem imel v mislih!”
Neizmerna dobrota ljudi
Že v prvih dneh po požaru so Klemna kontaktirali mediji, ki so mu ponudili pomoč s širjenjem njegove zgodbe. Poleg tega so začeli ljudje zbirati prostovoljne prispevke in ga spraševali, na kakšen način mu lahko pomagajo.
Iskreno dodaja, da je, ko je izvedel za akcijo, pričakoval nek manjši znesek, ki bi ga bil neizmerno vesel. Ko je izvedel, da se je z akcijo nabralo več kot 25 tisoč evrov, je bil popolnoma osupel. Česa takega sploh ni pričakoval.
“Bilo je fascinantno, bil sem močno presenečen, poleg posameznikov so me kontaktirala tudi različna podjetja, mediji, na primer Radio 1, ki so obljubili svoje donacije in pomoč na najrazličnejše načine.”
Za njegovo zgodbo je izvedel tudi Emil Zorman, lastnik prostora, v katerem se sedaj nahaja Klemnova slaščičarna. Poklical ga je in mu povedal, da je prebral njegov intervju in da ima na voljo prostor, ki mu ga želi odstopiti.
Ker Klemen ni bil prepričan, da bo zmogel poravnati vse stroške, ki bi nastali ob najemu prostora, prenovi in opremljanju, mu je lastnik zagotovil, da od njega prvo leto ne bo zahteval najemnine, in mu pomagal pri prenovi.
Kako se soočiti s tako težko situacijo?
Klemen pove, da brez podpore ljudi ne bi bil tu, ker je sedaj. Že v prvih dneh in tednih po požaru je vedel, da želi s svojim delom nadaljevati na drugi lokaciji.
Kot pravi, ga je že njegov značaj gnal naprej, saj je vztrajen in optimističen, vendar je imel kljub temu kar nekaj pomislekov. Ko je namreč dobil ponudbo za najem sedanjega prostora, se je zavedal, da bo moral v ta projekt vložiti vse, kar je prejel, in tudi vse prihranke, ki sta jih imela z ženo Mico.
Ker je bil nekoliko pod vplivom izkušnje požara, se mu je v nekem trenutku to, da bi vse, kar ima, vložil v nek prostor, zdelo ogromno tveganje.
Pove tudi, da mu je bilo na trenutke neprijetno, ker je bil kar naenkrat ves čas doma. Dodaja, da je sedaj hvaležen za to obdobje, saj je nabral moči za nove izzive.
“Ljudje so bili moja največja motivacija”
Ko je Klemen izvedel, koliko ljudi mu je priskočilo na pomoč na najrazličnejše načine, se je odločil, da ne bo popustil in bo nadaljeval s svojim delom.
“Ljudje so odigrali veliko vlogo, brez njih ne bi bil tu, kjer sem sedaj. Poleg vseh načinov, na katere so mi pomagali, je zelo dragocena tudi vsaka spodbudna beseda, ki sem jo prejel. Če sem za trenutek okleval in dvomil, se je vedno našel kdo, ki me je spodbudil, naj ne obupam. Najbolj me je motiviralo, da moram vsem tem ljudem nekaj dati nazaj.”
Najbolj ga je presenetilo, koliko različnih ljudi je sodelovalo, večine prej sploh ni poznal. Dobrota Slovencev je, kot pravi, ogromna, še posebej zanimivo se mu zdi, da so mu pomagali, čeprav zanj prej še niso slišali.
Če sem iskren, brez ljudi moje zgodbe ne bi bilo. To niti slučajno ni zgodba o mojem uspehu, saj sam nimam skoraj nič pri vsem skupaj, ampak o tem, kako dobri so ljudje. Je tudi zgodba o tem, da je vse za nekaj dobro in da se vse da.
Ob koncu sem mu znova zastavila vprašanje, kakšni so sedaj njegovi načrti za prihodnost.
“Ne vem, če si upam kaj zaželeti (smeh). 😉 Seveda imam cilje. Na primer, da bi odprl še kako podružnico, večji cilj pa je, da bi ustanovil svojo akademijo, morda celo kot dvoletno nadaljevanje sedanjega triletnega izobraževalnega programa za slaščičarje.”
Klemna sem prosila, če lahko za vas, dragi bralci, predstavi kak trik, ki ga sam uporablja pri peki. Sporoča vam tole:
