Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 4. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Na eni strani rak, na drugi vera in upanje. “Doživela sem veliko dobrega”

ANNA KONIARSKA

Anna Koniarska | Facebook

Anna Malec - objavljeno 14/12/22

"Moja šibkost mi je dala empatijo. Postala sem ponižna. Videla sem, da včasih kdo res nima moči za kakšno stvar, da lahko drugi sprejemajo drugačne odločitve in da to ne pomeni, da so slabe"

Anna Koniarska, profesorica matematike na eni od srednjih šol na Poljskem, se že dve leti bori z rakom. Bolezen je spremenila njen vsakdan, nečesa pa ni spremenila – spokojnosti brez primere in vere v srečen konec.

Kako se počutite?
Začela sem jemati zdravilo, za katerega zbiram denar, tako da se počutim bolje. Jemljem ga od lanskega decembra. Kmalu bom imela tomografijo, ki bo pokazala, kako zdravilo deluje, tumorski markerji so dobri. Tako da mislim, da je v redu.

Pred letom dni se je zdelo, da je vsega konec. Po šestih ciklih kemoterapije ste premagali raka. Potem pa se je izkazalo, da se je vrnil. Znova se je začel težek boj za zdravje …
Leta 2019 sem bila na ultrazvoku, takrat sem prvič slišala diagnozo: tumor na jajčniku. Sledila je operacija in kemoterapija. Po kemoterapiji sem lahko vstopila v klinični program vzdrževalnega zdravljenja. Pozneje, junija 2021, se je rak vrnil in znova je sledila kemoterapija … Toda tokrat nisem imela več možnosti vzdrževalnega zdravljenja, ki bi ga pokrilo zavarovanje.

Zakaj?
V tistem trenutku, torej oktobra 2021, so (na Poljskem, op. ur.) krili samo zdravilo, ki ga sicer zdaj jemljem, toda samo za ljudi, ki imajo določeno gensko mutacijo. Jaz je nimam. Od januarja letos je na voljo še eno zdravilo s podobnim učinkom, tudi za osebe brez omenjene mutacije, toda le za prvo zdravljenje, če je nekdo že bolan, ima recidiv, do tega ni upravičen.

Rak je beseda, ki je nihče ne želi slišati. Kako ste se odzvali na diagnozo?
To je bil vsekakor šok. V moji družini še nihče ni zbolel za rakom, tako da o tem sploh nisem razmišljala. Imam prijateljico, ki ji je za rakom umrla mama, oče pa je bil bolan, in vedno smo ji govorili, da mora narediti teste, markerje. Nikoli pa nisem mislila, da bom zbolela jaz.

Prva reakcija? Kako rak!? Bil je jok, bila so vprašanja: “Zakaj jaz?” Moja predstava o raku je izvirala iz filmov. Rak je zame pomenil propadanje telesa, kemoterapijo, dneve, preživete na stranišču, in na koncu smrt.

HOSPITAL,DYING
Preberite še:V šoli raka

Potem pa sta prišli nekakšna spokojnost in upanje. Od kod?
Z vero, z Bogom. Bližala se je velika noč leta 2019. Na belo nedeljo bi se morala oglasiti v bolnišnici. Ultrazvok sem imela pred božičem, nato pa sem čakala na termin v bolnišnici.

To je bilo obdobje, ko sem tako rekoč ves čas bruhala. Tumor je pritiskal na želodec in povzročal te simptome. Včasih sem ves dan sedela v kopalnici, praktično brez prekinitve. Nisem jedla … V moji župniji sta veliki četrtek in sobota jutranjici. Na eno izmed njih sem uspela iti. In ko sem bila že v cerkvi, me je duhovnik prosil, naj preberem berilo iz brevirja.

V njem je starodavna homilija na veliko soboto. V njej so besede, da sta kamra in pojedina že pripravljeni. To je povabilo na pojedino jagenjčka. Zelo sem se bala smrti, jokala sem predvsem zato, ker nisem želela umreti.

Čutila sem, da ni pravi čas, da sem na višku življenja. Branje med to jutranjo mašo me je zelo ganilo. Vem vendar, da smrt ne pomeni konca. Da je pojedina povabilo na svatbo in ne trpljenje. Od tistega trenutka me ni bilo več strah. To je bil izjemen dotik milosti.

Ko sem že začela s kemoterapijo, sem se navadila na to temo in videla, da se s tem da živeti. To ni obsodba. Zaradi raka ne umreš tukaj in zdaj. Na začetku sem se spraševala, ali bom dočakala naslednjo veliko noč … toda nihče ne ve, ali jo bom. Do danes sem prepričana, da mi Bog dovoli, da se borim.

Dogajajo se velike stvari. Na primer zbiranje sredstev za zdravljenje – znesek se je za mojo učiteljsko plačo zdel absurdno visok. Nisem si mislila, da bom uspela zbrati denar. Toda ljudje so že toliko zbrali, želijo mi pomagati, obstaja skupina za licitacije. To se preprosto zgodi.

Ste odkrili drugačno stran ljudi?
Vsekakor. Zagotovo sem zaradi te bolezni začela drugače gledati na stvari. Vedno sem bila tista, ki ji gre, ki skrbi za vse, je samostojna in skrbi za druge, včasih celo pretirano. Moja šibkost mi je dala empatijo. Postala sem ponižna. Videla sem, da včasih kdo res nima moči za kakšno stvar, da lahko drugi sprejemajo drugačne odločitve in da to ne pomeni, da so slabe.

Od ljudi sem doživela veliko dobrega. Od učencev sem dobila povratno informacijo, ki je v običajnih okoliščinah gotovo ne bi. Učenci se nam običajno ne dobrikajo, ne govorijo: “Čudoviti ste.” Zdaj pa to slišim.

Kako ste se odzvali, ko so si učenci v znak solidarnosti obrili glave?
Bilo je neverjetno. V kraju, kjer živim, je potekala dobrodelna akcija. Organizatorji so prosili, ali lahko svoje učence povabim, da se pridružijo tej akciji. Šlo je za to, da si obriješ glavo in nanjo naslikaš planet. To informacijo sem vpisala v e-dnevnik.

V enem izmed razredov sem po nekaj minutah prejela odgovor, in to od dekleta. Rekla je, da ima že tako kratke lase in da lahko to stori. Pozneje se ji je pridružil še prijatelj, ki je imel daljše lase od nje. In to je prineslo nenadno zavedanje, da sem jim dovolj pomembna, da so pripravljeni to storiti …

V drugem razredu je dekle, ki ima, odkar jo poznam, zelo dolge lase. Nekega dne je prišla s krajšimi. Bila je precej sramežljiva. Vprašala sem: “Si si postrigla lase in jih ponudila za izdelavo lasulje?”

Odgovorila mi je: “Ne, postrigla sem se in lase prodala, da bom imela denar za vašo zbiralno akcijo.” Ona, ki se je za temi lasmi pogosto skrivala, ker ji je to pomagalo pri sramežljivosti, si jih je zaradi tega odstrigla … To so neverjetne stvari. Nekaj, česar ne bi doživela, če ne bi bilo bolezni. To je blagoslov.

Kljub zdravljenju še vedno delate. Zakaj se niste odločili ostati doma in v miru okrevati?
Prvič, preprosto obožujem svoje delo in zanj živim. To je glavni argument. Zame služba ni nadležna obveznost, rada imam stik z mladimi, ki so zame vir življenja. Drugi razlog je zelo prozaičen. Vedela sem, da ravnateljica ne bo našla zamenjave zame, učim pa tudi nekaj maturantov.

Nimate prav veliko časa, da bi se osredotočili nase.
Toda zakaj bi se želela osredotočiti nase? Ali to kam pelje? Se je Jezus osredotočal nase? Osredotočanje nase ne vodi nikamor. Jaz sem vedno živela med ljudmi.

Sem bolna, nimam odpornosti, poleg tega sem si zlomila še nogo. Potem je bila tu še pandemija. Ničesar nisem mogla storiti za druge. Morala sem spoznati, da zdaj moja pomoč drugim pomeni, da jim pustim, da si pomagajo sami.

Nisem tam, kjer bi si želela biti, pa je vseeno dobro. Če ne bi bilo potrebnih pomoči, nikomur ne bi bilo treba izkazovati dobrote. Bog mi je dovolil, da stopim na drugo stran, da vidim, da lahko tudi jaz sprejmem pomoč.

Se v takšnih okoliščinah vaš odnos z Bogom kakorkoli spreminja?
Moj odnos z Njim je na splošno buren. Vem pa, da je Bog tisti, ki me razume, ki mi stoji ob strani, Bog je najbližje. Nekoč me je prijateljica vprašala, kako lahko verjamem v Boga, ki mi je to storil. Toda jaz menim, da mi bolezni ni poslal Bog. Sveto pismo je glede tega jasno.

Niti smrt niti bolezen ne prihajata od Boga. In sama ne vidim Boga, ki bi mi vrgel tako bombo. Vidim Boga, ki mi v bolezni stoji ob strani. Z mano joka, ko doživljam frustracije. V njegovih rokah sem, pa naj se zgodi karkoli. Vem, da sem močna le s tem, kar dobim od Njega. Če bi Bog vzel svojo milost, vsega tega ne bi zmogla.

Razmišljate o prihodnosti?
Bilo je obdobje, ko o tem nisem razmišljala, živela sem tukaj in zdaj. Celo ko sem se predstavljala razredu, sem nehala govoriti, da bomo skupaj na primer do mature. Ker to ni bilo več tako očitno …

Nekoč sva s sestro načrtovali, da se bova, ko se upokojiva, preselili na morje. Potem sem začela razmišljati, da pokoja morda ne bom dočakala. Zdaj pa mislim, da načrtovanje, ki mi prinaša srečo, ne škodi, tudi če stvari ne dočakam.

Česa pa se najbolj veselite?
Počitnic, kot vsak učitelj. Da sem šla lahko s prijateljico za nekaj dni na izlet, da sem uspela sama prehoditi nekaj kilometrov. Tega, da sem imela za to dovolj moči. Prijateljstva. Da je bilo zjutraj lepo sonce, potem pa je padal čudovit sneg. Vesela sem, ko se lahko udeležim evharistije. Vse to resnično cenim.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
intervjurakvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.