Janez Jeromen je zadnjih deset let župnik v Velikem Gabru. V duhovnika je bil posvečen leta 2005. Ne le, da je velik ljubitelj Svetega pisma, k branju katerega z žarom spodbuja tudi vse kristjane, v prostem času ga tudi prevaja. Je pomemben člen projekta Življenje z Jezusom pri Svetopisemski družbi, s katerim si prizadevajo za t. i. dinamičen prevod knjige vseh knjig. Pove, da za prvi uporaben osnutek prevoda zgolj ene svetopisemske vrstice v povprečju porabi dve uri. Kar mu ostane prostega časa, ga rad preživlja stran od računalnika, če je mogoče, v hribih ali na jadranju, veselijo pa ga tudi dejavnosti, pri katerih dela z rokami.
Na povabilo Hiše na skali se je lotil raziskovanja humorja v Svetem pismu, kar je tudi vsebina tokratnega pogovora. Posamične šale, ob katerih se še posebej nasmeje, rad tudi slikovno ponazori.
Čemu se sami največkrat od srca nasmejite?
Dobri šali, včasih pri verouku, ko si otroci kaj domislijo. Enkrat se je, recimo, zgodila smešna prigoda z ministrantom. Bilo je poleti, imel sem pogreb in začenjala se je nevihta. Ko smo šli po maši ven, me je ministrant skrajno resno vprašal: a kropilček vzamem, čeprav dežuje? 🙂 Komaj sem ostal resen na pogrebu.
Zakaj bi morali kristjani v svoje življenje vnašati več veselja in smeha? Si znamo postavljati ogledalo, da se nasmejemo tudi napakam in zdrsom?
Smeh razbremeni. Če se ne bi nikoli smejali, bi se lahko hitro zgodilo, da bi postali najbolj pametni, kar je zelo slabo. Smeh nekako zrelativizira stvari, pa tudi pomaga, da jih vidiš z drugega zornega kota, če je le količkaj zdravo vzdušje. Tudi ko se zgodi kakšna huda stvar, takoj nastajajo šale na ta račun. Gre pravzaprav za zdrav odziv – enostavno vzeti na znanje in videti, da to ni edina stvar na svetu. Seveda, če si na tapeti in se kdo poheca iz tebe, je lahko kdaj tudi težko.
Pri veri gre zares za življenje, ne samo za nekaj življenja. Včasih je kar težko. Po drugi strani je humor dober, ker smo Cerkev ljudje, ne samo Bog. Seveda delamo tudi neumnosti in dejansko so cerkvene šale dobrodošle. Kakšne so že take, da nas malo bolijo, po drugi strani pa opravljajo svojo nalogo. Ko se pogovarjam s kom, ki nima stika s Cerkvijo, je treba razložiti veliko stvari, saj so predstave o tem, kaj pomeni biti veren, dostikrat zelo omejene. Šala je seveda lahko dobra iztočnica za pogovor.
“Humor je vedno sredstvo, s katerim te Sveto pismo pripravi do tega, da začneš razmišljati, da te malo ‘zruka’,” ste dejali ob neki priložnosti. Malo izzivalno: ali Bog na neki način podcenjuje naš razum, da nam najprej po šolsko nameni t. i. uvodno motivacijo, šele nato lahko odrinemo globlje?
Bog nas zelo dobro razume v tem, da se zapičimo v eno stvar in ne vidimo ostalega. Humor pa nas najprej pelje v eno smer in nato kar naenkrat “useka” čisto mimo. Vic je smešen, hkrati pa nam pomaga gledati naokrog. Prvi je na primer rekel to, drugi ono, potem pride na vrsto še tretji in že veš, da bo izjavil nekaj drugega. Vseeno te preseneti in je smešno. Če pa bi tretji rekel isto, bi tudi ti ostal na istem mestu, ne bi vedel več kot prej. V tem smislu mislim, da nas Bog čisto preprosto zelo dobro pozna, uporablja to našo sposobnost za humor in nas s tem rešuje pred tem, da bi zagrizli v samo eno smer.
So šale v Svetem pismu neposredne ali potrebujemo nekoliko več poznavanja konteksta, da jih dojamemo?
Na nedavnem predavanju o humorju v Svetem pismu sem v uvodu dejal, da je razlaganje vicev slabo, razlagati 3000 let stare vice je pa sploh slabo. 🙂 Kakšnih 90 odstotkov humorja v Svetem pismu potrebuje kontekst.
Težava je, ker so vici že toliko stari. Za tisti čas so bili kakšni zelo neposredni. Nekateri ljudje so ponoreli ob kakšni Jezusovi izjavi. Recimo ko je povedal prispodobo o vrtnarju, ki je imel figo in ni obrodila. Gospodar mu je rekel, naj jo poseka, ker samo izčrpava zemljo. Vrtnar je vztrajal, da jo bo okopal in pognojil, če še potem ne bo obrodila, pa jo bo posekal. Verski voditelji so znoreli, ko so to slišali, saj so razumeli štos. Figa je bila prispodoba zanje in za Izrael, ki naj bi obrodil sadove Božje zaveze, pa jih ni. Bog je rekel neposredno: zdaj vas bom malo prerukal pri koreninah, malo vas bom “potlačil v drek”, pa bomo videli, če bo kaj iz tega. Oni so takrat zelo dobro razumeli, mi pa moramo malo razmisliti.
V Knjigi pregovorov so kakšne šale zelo direktne, obešenjaške ali cinične. Kakšne humorne stvari pa so včasih raztegnjene čez celo zgodbo. Šele ko vidiš celo sliko, razumeš, da je bilo nekaj že zdavnaj povedano, ampak v prispodobi. Potem pravzaprav dojameš, da je smešno. Kot recimo kralj Savel, ki je lovil pobegle osle. To je bila situacija, v kateri so se znašli Izraelci. Bili so osli, ki so hoteli svojega kralja in zavrgli Boga. Pobegnili so in bili izgubljeni, dobili so Savla, ki ni bi ravno dober kralj. Pozneje so dobili Davida, ki je prej pasel ovce. Sam sem moral odlomek velikokrat prebrati, da mi je pozneje, ko sem nekje srečal omembo, kliknilo. Božja beseda je taka, da jo bereš in deluje. Izhajaš iz svojega življenja in slišiš tisto, kar takrat potrebuješ.
Kateri od svetopisemskih likov je po vašem mnenju najboljši humorist?
Jona zmaga na celi črti. Cela njegova knjiga je satira. Zelo zanimivo je, da so jo Izraelci pustili v Svetem pismu, saj gre za veliko satiro na Izrael.
Jona je bil prerok, ki naj bi ljudem prenašal Božja sporočila. Ko mu Bog reče, naj gre in ljudi opozori, pobegne. Že to je smešno: kam boš pobegnil pred Bogom? On vseeno poskusi. Ko je vihar na morju, še vedno trmari: ne bom šel tja, vrzite me v vodo, bolje, da utonem. Vržejo ga v vodo, tam ga pogoltne riba, revež še umreti ne more. Potem ga riba izpljune tja, kamor bi moral iti. Ves je slabe volje, vidi se, da pridiga samo toliko, da mu Bog ni mogel nič očitati, sicer pa je izbral najslabšo pot. Prehodil je zgolj tretjino mesta, en dan hoda, in samo vpil: še 40 dni in Ninive bodo uničene. Potem se je usedel na hribček in opazoval z razdalje. Ljudje so se spreobrnili, on ne. Rekel je: pobegnil sem, ker sem točno vedel, kaj se bo zgodilo. Oni se bodo spreobrnili, Bog pa jih ne bo kaznoval.
Ta knjiga je cela “obrnjena na glavo”. Kljub temu, da gre za humorno zgodbo, je zanimivo, da Jezus citira tudi iz knjige preroka Jona.
Kaj pa črni humor, koliko ga je? Je Sveto pismo do koga tudi žaljivo?
Če podam en primer črnega humorja: Bolje je srečati medvedko, oropano mladičev, kakor norca v njegovi bednosti.
Včasih pričakujemo, da je Sveto pismo zbirka lepih misli, ampak to ni. Je zgodba o Bogu in ljudeh. To so trenutki, ki so zelo lepi, zanimivi in zabavni, pa tudi zelo kruti, grdi in temni. Deluje bolj kot knjiga, ki te vzgaja. Kar pomeni, da se boš soočil tudi z neprijetnimi stvarmi, vsaka vzgoja je namreč zoprna, ampak pozneje daje dobre sadove.
Seveda je težko reči nekomu, da je norec ali bedak. V Svetem pismu je tega veliko, s tem, da potem tudi vidiš, kaj pomeni bedak – bedak je tisti, ki pravi, da Boga ni. Sveto pismo ni politično korektno, tudi Jezus ni bil. Če pazljivo bereš evangelije, vidiš, da je bilo vroče. 🙂
Kakšen humorist pa je bil Jezus?
Po izjavah si je gotovo kdaj koga privoščil. Zna biti zajedljiv, recimo do verskih voditeljev, ki so imeli o sebi sila dobro mnenje, o drugih pa slabo, ki dejansko niso verovali, ampak bolj reševali politično situacijo.
Hkrati je imel tudi zelo dobrodušen in potrpežljiv humor. Recimo v pogovoru s Samarijanko jo ves čas heca. Ona misli na vodo, ki jo bo zajela v vrč, on govori o Svetem Duhu, ki ga on daje, o živi vodi. Želi, da bi se mu odprla.
Ko se, recimo, pogovarja z Nikodemom, je na meji. Nikodem nič ne razume in ko vpraša Jezusa, kako se lahko človek še enkrat rodi od zgoraj, mu ta odgovori: čakaj malo, ti si učitelj v Izraelu, pa tega ne veš? Po svoje je humorno, po drugi strani pa je Nikodem dobil “kajlo”.
Katera svetopisemska šala je najljubša vam?
Najbolj pogosto mi pride na misel tista iz Pregovorov: vrata se vrtijo na tečajih, lenuh pa v postelji. Živo si predstavljam in mi je smešna misel na obračanje, po možnosti zraven še škripa.
Kako brati težje odlomke Svetega pisma, na primer marsikatero poglavje Stare zaveze? Ali sploh ima smisel, če nič ne razumemo?
Z zakonsko skupino smo se odločili, da bomo začeli skupaj brati Sveto pismo. Nekaj časa smo brali Novo zavezo, nato smo rekli, da poskusimo še s Staro zavezo. Če imamo zraven kakšno dobro knjigo, na primer vodič Bistvenih 100, to že zelo pomaga, najbolje pa je, če beremo z drugimi.
Glavni problem branja Stare zaveze je, da je napisana na način, kot mi nismo navajeni brati. Lahko beremo roman, poročilo v časopisu, komentar, poezijo, tu pa gre za literaturo, ki te hoče pripraviti do zelo globokega načina razmišljanja. Ko prvič bereš, ti ni jasno nič in ti je izredno težko. Ko smo, recimo, s skupino prebrali okrog 20 poglavij, se je marsikomu pri 10. poglavju že začelo počasi svitati.
Začneš povezovati in o teh stvareh razmišljati na globok način, na primer, kaj pomeni odločati se za dobro in slabo. Mnoge preseneti, kako so bili vsi očaki na neki način ubogi. Abrahamu rečemo oče vere, hkrati pa je velikokrat izbral narobe. Najprej te malo stisne: kaj sedaj? Potem si rečeš: Bog je dal obljube in je ostal zvest. Ko se jaz kdaj narobe odločim, še ni konec sveta, pomembno je, da ostanem Bogu zvest. In če sem zašel, da se vrnem in grem naprej. Na lepem začneš brati o sebi.
V vsakdanu tarnamo, da nimamo časa za branje Svetega pisma. Si to kristjan lahko privošči reči, glede na to, da imamo na voljo tako raznovrstno gradivo, tudi v zvočni obliki?
Rekel bi, da si bomo to vedno težje privoščili. Če želimo ostati kristjani, nimamo izbire. Jezus je med drugim rekel: ostanite v moji besedi. To pomeni tudi branje Svetega pisma in predvsem poslušanje, kaj nam Jezus govori po Božji besedi. Prihajamo do točke, ko se bomo morali potruditi.
Imamo orodja, recimo aplikacijo YouVersion za telefone, ki nam lahko ogromno pomaga, da začnemo gojiti kulturo vsakodnevnega branja Svetega pisma. Za mobitel imamo začuda vedno čas, zakaj ne bi imeli na njem Božje besede? Hkrati se lahko dogovoriš za skupinsko branje s prijatelji in si zraven pišete opombe.
Eno od orodij je tudi Svetopisemski maraton, priprave so v polnem teku. Ko sem se prvič srečal z njim, sem se tudi jaz spraševal, v čem je finta. Toda zanimivi so učinki. Vsako leto se je na primer zgodilo, da so ljudje prišli na maraton čisto slučajno in so potem tam nevede obtičali kakšno uro, dve. Nato so dejansko začeli brati Sveto pismo, ker jih je pritegnilo in pretreslo. Sveto pismo je literatura, ki naj bi se brala glasno, v skupnosti. Sploh Nova zaveza, evangeliji so tempirani, da se jih da prebrati naenkrat. Zadnja leta se po Sloveniji širijo mini maratoni, kakšnih 70 jih je. Maraton je zanimiv tudi zato, ker pri njem sodelujemo vsi kristjani, tako katoličani kot pravoslavni in protestanti.
