Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 1. februarja |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Nimam skušnjave, da bi se kot duhovnik čutil nekaj več”

Mitja Markovic

Fotografija je last Mitje Markoviča.

Urška Leskovšek - objavljeno 18/12/22

Upanje ima malo skupnega z optimizmom, ki lahkomiselno pravi: "Saj bo."

Mitja Markovič je eden tistih duhovnikov (župnikov), ki ne marajo naziva gospod župnik. Zakaj je tako, je pojasnil v enem od svojih adventnih nagovorov, ki jih najdete na YouTubu Župnije Šentjur, v kateri od lani deluje.

Mitja si želi, da bi bil župnijski “farovž” odprt za vse, da bi bil nekakšen skupni dom. In da bi bila župnija prava skupnost, bratstvo, v katerem bi bili odprti za delovanje Svetega Duha.

Ko potrebuje navdih, se odpelje na Pohorje na kratek adrenalinski “odklop”. Če pa mu želite polepšati dan, mu prinesite kaj sladkega za pod zob. 😉

Kot dokaz, da želi biti “le eden od nas” in tak tudi je, v intervjuju puščam tikanje.

Koga pričakuješ 25. decembra? Kdo je zate tisti, ki prihaja?
Adventa ne doživljam predvsem kot čas pričakovanja. Jezus je z nami ves čas. Ne bo prišel šele na božič. Advent bolj doživljam kot nekakšne duhovne vaje, kot vzdušje, razpoloženje, kot rodovitno duhovno stanje.

Najbolj pa me advent nagovarja v razpoloženju upanja. Zunaj je tema, mrak, megla. Navznoter marsikdaj stres, strah, skrbi, morda razočaranje … nad seboj, nad službo ali nad stanjem v družini, družbi … Tu vstopa Gospod s svojo lučjo. Ta njegov vstop v temo je upanje.

(Adrenalinsko) življenje Mitja Markoviča v fotografijah

Nedavno smo s skupino naših skavtov šli v Erjavčevo jamo. Kar dolg rov, v katerem je popolna tema. In tam, v trdi temi, smo imeli kratko katehezo. Najprej smo za tri minute ugasnili luči in utihnili. Trda tema, tesnobno postane. Grozno. Bila je res močna izkušnja.

In potem smo prižgali svečko. Kaj pomeni droben plamenček, ko je trda tema! Kamen se odvali od srca. To je upanje. Jezus, ki vstopi. Orientacijo dobiš, veš, kje je stena, kje je prepad, kje nevarnost.

Tudi sicer veliko poudarjaš upanje. Toda v kaj upamo? Zelo je neoprijemljivo. Kaj je za kristjana upanje?
Upanje ima malo skupnega z optimizmom, ki lahkomiselno pravi: “Saj bo.” A samo od sebe ne bo nič. Upanje je v tem, da vemo, da bo, ker smo v Božjih rokah, ker se držimo njega, ker je on luč.

Za kristjana ni izbire med tem, ali smo pesimisti ali optimisti. Upanje je zunaj teh kategorij. Angleški katoliški teolog Nicholas Lash pravi, da tako pesimist kot optimist vesta, kakšen bo na koncu rezultat. In potem zgolj čakata. Pesimist ve, da bo na koncu vse slabo, torej se nima smisla truditi. Usedeš se na kavč in uživaš in čim manj misliš na konec. Optimist verjame, da bo na koncu vse dobro. Tudi on se usede na kavč in čaka.

Upanje pa je čisto nekaj drugega. Tudi upanje ve, da bo vse dobro, ampak zato, ker je taka Božja obljuba, in zato, ker se bom tudi sam pustil vpreči v dogajanje. Jezus me potrebuje. On prihaja kot luč, jaz pa jo moram nekomu ponuditi in mu jo prižgati. V tem smislu razumem upanje.

V svojih adventnih nagovorih govoriš med drugim o različnih zidovih v naših odnosih. Si kdaj čutil zaveso, zid med seboj in laiki?
Moj poklic se je rodil med ljudmi, zato – to je milost – nimam skušnjave, da bi se kot duhovnik čutil nekaj več ali imel distanco do ljudi.

Od takrat dalje, ko sem vero začel doživljati kot nekaj res dragocenega in življenjskega, sem jo vedno doživljal v odnosih. Povsod je šlo za neko obliko skupnosti, občestva. To so naporni procesi, kot povsod, kjer gre za odnose. Drug drugega brusimo, oblikujemo, se prilagajamo. In tudi bogatimo. Vero doživljam kot nekaj izrazito skupnostnega.

Zelo sem zaznamovan denimo s skavtsko izkušnjo. Pri skavtih smo sovoditelji. Gre za timski način vodenja. To je sijajna stvar. Dragocena mi je tudi izkušnja diakonskega dela v Katoliškem študentskem centru Sinaj v Mariboru, kjer sem tudi okušal Cerkev kot polje talentov, ki jih dajemo na razpolago.

Mitja Markovic

Naj ilustriram, kako zelo zares gre pri občestvenosti: Nekaj mesecev po tem, ko sem iz Krškega prišel v župnijo Šentjur, me je poklicala prijateljica in krasna sodelavka iz Krškega in me vprašala: “Kako je zdaj, Mičo? Že imaš tam koga, ki ti pove, da si bedak, ko si bedak?” Ima me zelo rada in mi ravno zato pove, ko nekaj ni v redu. To potrebujem.

Torej imaš veliko srečo, da ne živiš, recimo, pred nekaj desetletji in stoletji, ko so duhovniki bili “gospodje”.
Vsekakor, Bogu sem neskončno hvaležen, da živim ravno v tem zgodovinskem trenutku Cerkve. Seveda je še kako zahteven čas. A je hkrati tudi čas neverjetnih milosti.

Mitja Markovic
Eden od petih dni v letu, ko si Mitja obleče “reklc”.

Kako naj mi, laiki prebijamo zidove klerikalizma? Konkretno, v svojih župnijah.
Včasih se kakšnemu kleriku zdi fino biti za zidom, da ga nihče ne moti. Včasih se tako zdi lažje. A je to skušnjava. Pa ne samo za duhovnika. Tudi za laike je to skušnjava. Klerikalni zid namreč daje vtis, da je Cerkev iz dveh ravni: kleriki morajo biti bolj svetniški, bolj verni, več moliti, laiki pa tako tako: občasno pridem k maši, malo pogledam, poslušam in grem. To je za laike velika skušnjava. Treba se ji je upreti.

Vsi smo sinovi in hčere Boga, vsi smo poklicani k polni svetosti. Katero službo kdo opravlja v Cerkvi, je zelo drugotnega pomena. Najbolj temeljno je, da smo vsi sinovi in hčere nebeškega Očeta. Vsi, ne glede na službo. Morda smo to krstno dostojanstvo premalo poudarjali.

Nič ni večjega od tega, da smo vsi sinovi in hčere Boga. Ko to ponotranjimo, zidovi postanejo nekaj smešnega. In se počasi razblinijo.

Udeležuješ se tečaja Alfa. Kaj je to?
Alfe se učim. Sem udeleženec. “Tečajnik.” Alfa je eno od orodij za evangelizacijo, za katerega se zdi, da danes lahko deluje. Besedo evangelizacija večkrat uporabljamo, pa marsikdaj ostaja brez jasne vsebine. Predvsem jo mešamo s katehezo, v katero v Cerkvi vlagamo veliko truda. Kateheza pomeni učenje verskih vsebin. Pri katehezi posredujem versko znanje.

Pri vsakem znanju pa je tako, da moraš imeti neki “obešalnik”, na katerega to znanje obesiš. Prisotno mora biti zanimanje. Če učitelj v šoli uspe prebuditi zanimanje v učencu, se bo znanje hitro nekam usedlo. Če pa te to ne zanima, gre to mimo tebe. To je problem kateheze. Pri veliki večini otrok in odraslih ni tega navdušenja, ni “obešalnika”. In to navdušenje, ta temeljna odločitev za Jezusa je evangelizacija.

Alfa pa je eno od orodij, ki pri tem pomaga. Alfa prek malih skupin in pričevanj ustvarja navdušenje, nudi varno okolje, da se odločiš, da rečeš: “Jezus, želim biti tvoj.” Pogovarjamo se o svojem doživljanju. Nihče nikogar ne uči. Veliko je pričevanj, osebnih zgodb, kje se je Jezus dotaknil posameznikov. In tako nastane prostor, da zastavljena vprašanja tudi v meni ustvarjajo odmev, začnem delati osebno refleksijo.

Šele ko se ti procesi zgodijo, ko se navdušim, da je Jezus moj prijatelj in sopotnik, potem me začne živo zanimati tudi, kaj je Jezus rekel, kako je živel … Tam vstopi prostor za katehezo. Kateheza brez evangelizacije pa je tako, kot če seješ na beton, kot se je nekdo izrazil.

Mitja Markovic
Pri družinski maši.

Katere stvari pri Alfi te najbolj navdušujejo?
Tu sta dve razsežnosti. Alfa je v osnovi za oddaljene, “obrobne”, za iskalce. Alfa je varna plitvina, bi lahko rekli. Priobalni pas. Tudi če ne znaš dobro plavati, lahko tam čofotaš in se imaš lepo.

V Alfo lahko povabiš nekoga, ki pride po dolgem času v cerkev in mu je lepo, je navdušen, a se ne znajde. V naših župnijah povečini ni skupin za take. Povabim ga lahko samo k maši, a maša je pravzaprav nekaj zelo globokega. Če nekoga takoj pelješ v globoko morje, pa se bo verjetno ustrašil in se ne bo vrnil.

Alfa ima globoko vsebino, a je v osnovi zelo preprosta. Vzdušje je zelo domačno, kramljamo, pomembna je skupnost.

Vsem nam, ki smo že itak “cerkveni” in se udeležujemo tečaja, pa Alfa nekoliko razpiha žerjavico. Vzbudi željo po več. “Nekaj moram storiti in ne smem čakati.” Možnosti je v Cerkvi veliko. Vsak lahko stori še malo več.

Župnija Šentjur ima geslo, ki je nastalo po tvojem prihodu v župnijo. Glasi se: Na poti. Objeti. Z upanjem. Te besede so gotovo skrbno izbrane. Lahko razložiš?
Na poti se dogaja življenje. Pot je največkrat naporna. Smo pa skupaj. In vsak ima kako posebno nalogo: Nekdo obvlada orientacijo, drugi gleda na zemljevid, tretji je močnejši in ima bolj naložen nahrbtnik. Nekdo je veseljak in poskrbi za dobro vzdušje. Vsi talenti so na poti uporabni. In vsak od sopotnikov je pomemben.

Sicer pa objeti človeka na poti pomeni objeti in sprejeti ga v njegovi resničnosti. Sprejeti ga tam, kjer je. Ne moralizirati, ne se pohujševati, ne vzdihovati, ampak sprejeti. Če nekdo pride v cerkev, ker občuduje dobro glasbo … dobro. On je zdaj pač na tej točki. Tu ga objamemo. Z upanjem. Z Jezusom, z Njegovo besedo.

Sicer pa je stavčna struktura gesla premišljeno izbrana tako, da se bere v pasivni in aktivni obliki. Naše poslanstvo je torej, kot sem opisoval, srečati človeka v resničnosti in ga objeti z upanjem. A to je drugi korak. Prvi korak je, da smo mi na svoji poti objeti z upanjem.

Brez te “pasivne” drže ni nič. Ključno je, da sem iskren pred Jezusom in mu pustim, da me on objame v moji resničnosti. Da objame tudi vse moje strahove, moje more, mojo temo. Tako me najprej pomiri in okrepi mojo dušo. Čez čas pa tudi razvname in navduši.

In pomislim: Če je meni tako lepo z njim, ko me objame, ko mi da luč v temi, ne morem, da ne bi šel še drugim povedat, kako fino je hoditi z Jezusom. Grem objet še druge.

Tags:
adventintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.