Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 4. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Priljubljeni avtor svetopisemskih podkastov, ki odgovarja tudi na najbolj pereča vprašanja

Michael-Schmitz_.jpg

Facebook profil BulldogCatholic | ZAJEM ZASLONA

Mojca Masterl Štefanič - objavljeno 18/12/22

Zlomljenost vsak izkuša drugače

Ljubitelji podkastov z veseljem prisluhnejo njegovi oddaji z naslovom The Bible in a Year (With Fr. Mike Schmitz), ki jo je začel pripravljati januarja 2021. Priljubljenosti oddaje ni težko razumeti: vsaka 20- do 25-minutna oddaja vsebuje dva ali tri kratke svetopisemske odlomke in jedrnato razmišljanje očeta Mika Schmitza, prijetnega 47-letnega Američana, ki s svojim optimističnim in samokritičnim načinom, ne nazadnje pa tudi s svojim očarljivim deškim videzom, močno spominja na kakšnega hollywoodskega igralca.

Mladim je treba vedno dovoliti, da postavljajo vprašanja

Oče Mike je nedavno v obsežnem pogovoru za sloviti New York Times med drugim odgovarjal na vprašanja o vernosti in pastorali mladih, telesni avtonomiji in “pravici” do splava ter istospolni usmerjenosti, s katero ima na neki način tudi “osebne izkušnje”.

Poslušalci njegovega podkasta so precej široka demografska skupina, kot kaplan pa se oče Mike ukvarja s študenti, z mladimi, ki se najmanj verjetno opredeljujejo za katoličane. Zdi se mu žalostno, da veliko mladih katoličanov pozneje zapusti Cerkev, čeprav mnogi med njimi trdijo, da so imeli z vero pozitivno izkušnjo. Po njegovem mnenju je treba mladim vedno dovoliti, da postavljajo vprašanja, ki jih težijo, se zanimati za njihovo življenje in jim ponuditi vse, kar jim Katoliška cerkev in krščanstvo lahko ponudita.

Glede zahtevnih vprašanj, kot so recimo istospolna usmerjenost, istospolne zakonske zveze in splav, ljudem ni treba takoj ponuditi enoznačnega odgovora, pač pa moramo z njimi razpravljati, prisluhniti njihovemu mnenju, nato pa jim pojasniti, zakaj Cerkev uči tako, kot to počne. Nikakor ne gre za to, da bi morali sprejeti njihovo mnenje. Človeku, ki se s tovrstnimi vprašanji ukvarja na osebni ravni, je treba pojasniti, na kakšen način lahko svoje prepričanje umesti znotraj cerkvenega nauka in kaj mora spremeniti, da mu bo pri tem lažje.

“To je moje telo, o njem sama odločam”

Odgovore na zahtevna vprašanja moramo vedno predstaviti kot možnost in jih ne vsiljevati. To je sicer razmeroma zahtevno, če želi človek ostati zvest svojim verskim prepričanjem in jih zagovarjati, obenem pa živeti v pluralistični družbi. Sam je pripravil vrsto srečanj za svoje študente, na katerih jim je predstavil nekaj načel, ki jih je oblikovala Cerkev. Med drugim je z njimi govoril o pravici do zasebne lastnine in splošni namembnosti dobrin, kar je ponazoril s preprostimi primeri: “Vsakdo ima pravico do lastništva tega, kar ima v lasti. Če je to tvoj plašč, je to tvoj plašč. Če je to tvoj avto, je to tvoj avto. Obenem pa obstaja nekaj, kar se imenuje univerzalna namembnost dobrin, kar pomeni, da so vsi zemeljski viri namenjeni vsem.”

Med zahtevnimi temami glede lastnine je tudi vprašanje, ali žensko telo velja za njeno “lastnino”. To je namreč eden od argumentov, s katerimi ljudje zagovarjajo pravico do splava, češ, “to je moje telo, o njem sama odločam”. Toda, pojasnjuje oče Mike, v to je vpleten še en človek in tudi to človeško bitje ima pravico do telesne avtonomije. Ne gre za to, da ženska ne bi imela pravice do lastnega življenja, zavedati pa se moramo, da nimamo pravic nad življenjem ali telesom nekoga drugega: “Stališče Katoliške cerkve in judovsko-krščansko stališče že tisočletja je, da so pravice nerojenega otroka enake pravicam matere.”

Resnično in brezpogojno ljubljen

Ne glede na zapletena vprašanja, oče Mike vedno najprej pojasnjuje, kako sam kot kristjan, kot katoličan, vidi človeka, pa naj gre za nekoga, ki želi splav iz najrazličnejših razlogov, ali pa za nekoga, ki ga “že vse življenje privlačijo pripadniki istega spola”. V obeh primerih je ena od skupnih izkušenj občutek, da je človek sam, da se s svojim stališčem, s svojim občutenjem počuti osamljenega, pojasnjuje duhovnik. Zato vedno vsakomur najprej zagotovi, da je kot človek “resnično in brezpogojno ljubljen”, to je zanj izhodišče vsakega pogovora. Vsak človek je namreč ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da ima vsak človek po svoji naravi vrednost, da je dober. Ker pa verjamemo v izvirni greh, vemo, da so na tem svetu ljudje dobri, toda ranjeni in zlomljeni. In vsak izmed nas to zlomljenost izkuša na različne načine.

Krščansko sporočilo v vsem tem je: ti si dober, ti si pomemben. Bog pozna tvoje ime in je vstopil v tvojo ranjenost, da ti v njej ni treba biti sam. Ni treba, da ta zlomljenost določa naše življenje. Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, sami pa moramo tej ljubezni dopustiti, da nas spremeni, zatrjuje oče Mike, ki se s sprejemanjem drugače mislečih sooča tudi v najožji družini: njegov brat je istospolno usmerjen. Vendar, kot pojasnjuje, o njem navadno ne govori, saj želi, da brat sam pripoveduje svojo zgodbo. Drug drugemu zaupata in sta že večkrat imela globoke pogovore o zahtevnih življenjskih vprašanjih, četudi na koncu pogovora nista na isti strani.

Cerkev je pripravljena pomagati materam in otrokom

Na vprašanje, ali se Cerkev po njegovem mnenju dovolj zavzema za dejavnosti in zakonodajo, ki podpirajo življenje matere in otroka po rojstvu, oče Mike najprej pojasnjuje, da podpora življenju ni enako nasprotovanju splava, in to ponazarja s primerom: če na urgenco pride oseba s čezmerno telesno težo s strelno rano, ji ne rečejo, da mora najprej uvesti primeren režim prehrane in vadbe, ampak najprej poskrbijo za rano.

V naših glavah, meni duhovnik, je splav strelna rana, ki jo je treba oskrbeti: ni življenje matere tisto, ki potrebuje nujno oskrbo. Toda podpornikov življenja ne skrbi zgolj dejstvo, da se otrok rodi, pač pa so pripravljeni poskrbeti zanj tudi po rojstvu. Cerkev zagotavlja različne storitve, ki po rojstvu otroka poskrbijo za mater in novorojenčka, če mati sama za to nima pravih možnosti. Cerkev je za življenje, kar ne pomeni le, da je proti splavu, saj je pripravljena pomagati materam in otrokom.

In kaj je za očeta Mika v življenju najpomembnejše? Kot odgovarja, je to duhovno očetovstvo njegovim študentom. Ne želi si, da zaradi številnih obveznosti ne bi bil navzoč za mlade, ko ga ti resnično potrebujejo: “Ne želim razočarati ljudi, ki so mi bili zaupani. Zanje želim biti nenehno navzoč.”

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
duhovnikhomoseksualnostsplav
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.