Na adventnem venčku so gorele štiri adventne sveče.
Prva sveča je zavzdihnila, rekoč: “Ime mi je Mir, lahko svetim z zelo močno svetlobo, vendar ljudje nočejo miru, nočejo me.” Njen plamen je oslabel in ugasnil.
Sledila ji je druga sreča: “Ime mi je Vera, vendar sem postala odveč. Ljudje nočejo več poznati Boga.” In ugasnila.
Z žalostnim in tihim glasom je spregovorila tretja sveča: “Ime mi je Ljubezen in nimam več moči goreti. Ljudje me ignorirajo, vidijo samo sebe in ne tistih, ki bi jih morali imeti radi.” Ugasnila je tudi ta.
Tedaj pa je v sobo vstopil otrok in videl, kaj se dogaja z adventnim venčkom. S solzami v očeh je zavpil svečam: “Vaša naloga je, da gorite, ne da ugasnete!”
Tedaj je spregovorila četrta sveča: “Ne boj se! Dokler gorim, lahko spet prižgem druge sveče … Moje ime je Upanje.”
Otrok je vzel plamen Upanja in znova zanetil Mir, Vero in Ljubezen …
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
