Na dan prihaja vedno več informacij o zlorabah in prestopkih jezuita p. Marka Rupnika. Aleteia o tem ne poroča, ker tega tudi v drugih primerih ni počela, saj ni informativni medij. Aleteia želi biti z vami, v vašem vsakdanjem življenju, težavah in radostih. Ne pa v politiki (Cerkve).
A “primer Rupnik” zame ni več politika, cerkvena peripetija ali obračunavanje različnih struj. Dotaknil se je mojega vsakdana, mojega čutenja, ne nazadnje tudi moje vere, saj jo je p. Rupnik ključno oblikoval. Predvsem prek duhovnih vaj v tišini (najraje sem izbirala tiste, ki so jih vodili Rupnikovi “učenci”), branja njegovih knjig in poslušanja njegovih pridig. Še vedno trdim, da je to duhovnost, odprta za Svetega Duha, občestvena, prava. Vem, da je prava.
In potem šok
Zloraba zakramenta spovedi, menda celo spolni ekscesi, zlorabe … Zdi se pravo satansko delovanje. V človeku, ki je bil tako odprt za Božje, da ga upravičeno imenujemo eden vodilnih teologov našega časa. Potem pa še gledanje stran in neukrepanje nadrejenih. Strašno!
In vendar: hudobni duh si želi najbolj svete ljudi imeti zase. Mlačni niso zanimivi. Treba je uničiti tiste, ki najbolj uresničujejo voljo nebeškega Očeta in imajo največji vpliv. Izbira zanj torej ni bila težka.
Kako živeti, ko se tako rušijo stebri naše Cerkve?
Najprej bomo morali preveriti, kaj so pravi stebri Cerkve. Ali drugače povedano, na kaj opiramo svojo vero. “Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda,” (Jer 17,5). Naši središče, izvir in cilj so v Gospodu, našem edinem Bogu.
Razmišljam – kot človek o človeku –, kako se počuti p. Rupnik, kako se počutijo tisti, ki so vedeli, a niso ukrepali. Sram, tema, tiščanje v želodcu, razočaranje nad sabo, jeza, kesanje? Razmišljam tudi, kako počasi, nezavedno, z ukanami in prek lepih mask nas lahko Satan zavede v hude grehe, ki kar trajajo in trajajo. In kako težko se je iztrgati iz njegovih krempljev. Samo poglejmo odvisnike. Jeklena volja je potrebna, da se rešijo.
Molimo, molimo, molimo!
Poleg resnice in ukrepov, ki jih pričakujem od pristojnih, čutim dolžnost, da molim za vse vpletene. Storilce (torej tudi tiste, ki niso opravili svoje dolžnosti iskanja resnice), žrtve, odločevalce, vse nas – člane Cerkve.
Molim, se postim, zadoščujem.
In to prav ponižno. Z mislijo, kako hitro se lahko kakšna podobna ali drugačna katastrofa zgodi tudi meni ter kako ranljivi in dovzetni za hudičeve ukane smo prav vsi. Celo tisti, ki se zdijo najbolj sveti. Domnevam, da tovrstnim zgodbam še ne bo konca. Cerkev se bo še morala prečiščevati.
Ob tem se spominjam, kolikokrat slišim ljudi moliti za “nove duhovne poklice in svetost duhovnikov”. Odzvanja zlasti to, drugo.
Molimo torej. Še posebej za tiste duhovnike, ki so nam najbolj ljubi, ker so prav oni najbolj na udaru zla. In čeprav zveni staromodno, sploh ne bi bilo slabo, če bi obudili obhajanje prvih sobot, ki so bile nekoč namenjene prav molitvi za duhovnike.
Moj Jezus, prosim te za vso Cerkev, podeli ji ljubezen in razsvetljenje svojega Duha; podeli moč besedam duhovnikov, da bodo omehčali okamenela srca in se bodo ljudje vrnili k tebi, Gospod.
Daj nam svetih duhovnikov, Gospod; ti sam jih ohrani v svetosti. Božji in najvišji duhovnik, naj jih povsod spremlja moč tvojega usmiljenja in naj jih varuje pred zasedami in zankami hudiča, ki jih nenehno nastavlja duhovnikom.
Gospod, naj moč tvojega usmiljenja zdrobi in izniči vse, kar bi moglo zatemniti svetost duhovnika – ker ti zmoreš vse.
(sv. Favstina Kowalska, vir: kapitelj.com)
P. S.: Hudobni duh to počne, da bi odvrnili oči od dobrega in lepega. Tudi od veličastnih umetnin in sijajnih teoloških razmišljanj p. Marka Rupnika. Čeprav bo grenak priokus verjetno še dolgo prisoten, ne smemo dopustiti, da prevlada. Kar je Božje, bo ostalo, bo sijalo!
