Božični prazniki so za vogalom. Kot vsako leto nas tudi letos mediji na vsakem koraku skušajo prepričati, kakšni bi morali biti. Ganljivi prizori objemajočih se družinskih članov ob osvetljeni smrečici, prvi poljub pod snežinkami, bogato obložena miza in ganjeno-zasanjani obrazi v dnevni sobi, polni daril.
Se sploh zavedamo, kako zelo smo pod vplivom teh komercialnih podob in pod kakšnim pritiskom smo, če iz kateregakoli razloga naši prazniki ne bodo tako bleščeči in spokojni kot v reklamah in ameriških filmih?
Razlogov, zakaj med prazniki marsikdo ne bo v najboljši “formi”, je veliko. Morda imate ljubljenega starša ali bližnjega v bolnišnici. Morda je vaš zakon v krizi, ki ji ni videti konca. Morda nimate dopusta in boste čez praznike delali.
Lahko da še kako občutite dražitev življenjskih dobrin in vas skrbi, kako boste na mizo postavili topel obrok, kaj šele darila. Morda ste še eno leto zapored samski ali osamljeni, pa čeprav ste si pred enim letom obljubili, da ob letu osorej ne bo več tako.
Na misel nam hodijo vprašanja vseh vrst. “Le zakaj na božični večer po vseh družinah pojejo božične pesmi, pri nas pa so se najstniki uprli skupnemu praznovanju? Le zakaj bodo pri prijateljih jedli božično kosilo z vsemi sorodniki, v naši družini pa tega ne zmoremo, ker se ne razumemo? Kako to, da sva se z možem skregala ravno zdaj, ko bi se morala lepo razumeti in si izkazovati ljubezen in naklonjenost?”
Razkorak med božičem, kot naj bi ga doživljali (… če bi vse delali prav …? … če bi nastopali v ameriški nadaljevanki …?) in božičem, kot ga doživljamo (je pač realen čas z realnimi problemi), je zares velik. Prav ta razkorak pri marsikom prispeva k težkim občutkom, občutkom krivde in sramu.
Dodajmo še zunanje pritiske, kot npr. da bo hiša ali stanovanje čisto in pospravljeno, da bodo mlajši in starejši otroci dobro razpoloženi, da bo obisk sorodnikov potekal spokojno, da ne bomo zamujali k svetim mašam, da bodo sosedje videli, kako lepo imamo okrašeno …
Nič čudnega, da za marsikoga prazniki niso najlepši čas v letu, pač pa čas stiske, anksioznosti in nestrpnega pričakovanja, da končno že minejo.
Morda pa bi si morali dovoliti, da za praznike občutimo tudi težke občutke. Morda si moramo nehati nabijati krivdo za vse, kar naj bi bilo in kakor naj bi bilo. Morda si moramo dovoliti, da smo za praznike preprosto dovolj točno taki, kot smo. Da je naša družina čisto okej, tudi če božiča ne bo praznovala tako kot v reklami.
Dovoliti, da rečemo ne vsemu temu blišču, če nam ni do njega. Da rečemo ne darilom pod smreko, če čutimo, da zato otroci spregledajo bistvo božiča. In da smo čisto srečni tudi v nepospravljeni dnevni sobi, saj Jezus v jaslicah verjetno ne bo imel časa, da bi nas obsojal, zakaj nismo bolj počistili.
Morda je poanta božiča v tem, da nam Bog govori, da smo dovolj. Dovolj dobri, da hoče priti tudi k nam. Morda nam Bog sporoča, da sprejema našo “štalo”, še preden se je sami dobro zavemo.
Morda nam Bog prek božiča sporoča, da je okej, tudi če bomo med prazniki kdaj osamljeni, potrti in razočarani. Ker nas ima rad in ne potrebuje od nas popolnih praznikov, da bi nam to povedal.
