Z zaroko leto dni pred poroko sta si Marija in Jožef dejansko že dokončno dala obljubo, čeprav nista živela skupaj. Ne čudi torej, da je uporabljen izraz njen mož. Vse je teklo običajno, a se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha.
Ne le biološka DNK
Za Jožefa je bilo to preveč novo in zato nesprejemljivo. Da bi odgovoril na to zatečeno stanje, bi lahko uporabil določbo Mojzesove postave, ki predvideva tudi takšne primere. Kazen za Marijo bi bila zelo huda. A je iskal v drugo smer, v horizontu ljubezni do Marije. Ni mu šlo za rešitev svoje časti, pač pa, da reši Marijo. Zapisano je, da je bil pravičen. Pa ne pred postavo (ki je bila zanje nekaj najbolj svetega), pač pa pred vero in ljubeznijo. Prav zaradi te Jožefove odprtosti je bila mogoča novost odrešenja.
V tej smeri je našel rešitev, da Marijo skrivaj odslovi. Jožef je vedel, da otrok ni njegov, in ni hotel na silo vstopiti in ga posvojiti. Pač pa dati Mariji priložnost, naj bo s tistim, ki je otrokov oče.
To je sad njegovega razmišljanja; vendar pa je ostal v srcu odprt Bogu. Sanje so v Svetem pismu način, kako Bog sporoči svojo voljo mimo običajnih človeških spoznavnih zmožnosti in aktivnosti. Jožef je sanje vzel za Božji glas in dal prednost Bogu pred svojimi zaključki.
Božji glas je potrdil, da je na delu Sveti Duh. Naj vzame Marijo, naj otroka posinovi – naj mu da ime Jezus. Tako je bil Jožef polno oče po njihovi tradiciji, saj ne gre le za biološko DNK, pač pa za to, kdo sina vzgoji in ga postavi v svet.
Krepko prek sebe
Jožef je moral krepko iti prek sebe, da se je odprl takšni novosti. Nosečnost od Svetega Duha in Marijino devištvo nista šla v njegovo glavo, vsekakor pa v njegovo srce, kjer domujeta vera in ljubezen. Globoka vera v Boga in predanost ter močna ljubezen do bližnjega odpreta možnost Božjega prihajanja v ta svet. Jožef svoje življenje podvrže skrbi za Marijo in Jezusa (in bo moral res krepko in konkretno poskrbeti). Lahko bi se izmaknil odgovornosti, a se ni.
Vsaka naša še tako skrita gesta vere in ljubezni je sodelovanje pri Božjem prihajanju v ta svet.
Jožef je skrit, a zelo pomemben v odrešenjski dinamiki. Tudi vsaka naša še tako skrita gesta vere in ljubezni je sodelovanje pri Božjem prihajanju v ta svet.
Včasih smo postavljeni v situacijo, ki je nismo zrežirali ali si je želeli. Takrat se ali upiramo, obsojamo Boga, sebe in druge; ali pa v moči vere in ljubezni sprejmemo dani položaj in se izročimo Bogu. Papež Frančišek je v zvezi s tem zapisal: “Če se ne pomirimo s svojo zgodbo, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pričakovanj in posledičnih razočaranj.”
Kje naj dam prednost Bogu in ne svojim zaključkom? Kje naj sprejmem, čeprav ne razumem? Kje me Bog vabi, naj se ne umaknem v svoj mali svet?
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 50.
