Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 26. januarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Zavestno rušim stereotip, po katerem bi o ženi pred drugimi govoril slabo”

tomaz ovsenik

Fotografija je last Tomaža Ovsenika

Torta za Jezusov rojstni dan na božični večer

Lojze Grčman - objavljeno 23/12/22

V božični epizodi Moških skrivnosti gostuje Tomaž Ovsenik

Kako je videti življenje v družini s peterico dečkov, razkriva šesti (oziroma prvi) moški pri Ovsenikovih, Tomaž. Mož Darje, sodelavke revije Praznična in tudi že gostje rubrike Ženska ženski, je med drugim delil tudi zanimivo družinsko prigodo o tem, kako sta s soprogo prevzela ‒ dobesedno ‒ vlogo svetega Jožefa in Marije. Pri stvareh, ki jih na svetu najbolj primanjkuje, pa se še zdaleč ni ustavil le pri številki tri. Dame in gospodje, Tomaž Ovsenik!

Kako se vam je ob vseh obvezah uspelo pripraviti na božič? Kako je ta ponavadi videti v vaši družini?
Na božič me letos pripravljajo otroci in žena. Prek akcije 25 kilometrov do božiča, branja devetdnevnice z otroki dojemam, da se približuje, sicer pa je zame letošnji december tako poln, da samo slutim približevanje svetega večera. Da ne bi nepripravljeno padel vanj, sem za petek vzel dopust, da bova z ženo, ko bodo otroci v šoli, lahko v miru naredila načrt in opravila del priprav.

Imate kakšne posebne navade?
Trudimo se, da bi naš božič vseboval čim več tradicije, ki sem jo prejel od svoje družine. Postavljanje in opremljanje jaslic, postavljanje in okraševanje smrekice, peka potice, blagoslov našega doma, molitev, božična večerja, otroška polnočnica. Letos so si starejši fantje zaželeli, da bi obiskali tudi pravo polnočnico. So namreč ministranti in radi sodelujejo, zato bomo letos dvakrat odšli k polnočnici.

Imamo pa eno posebnost. Po božični večerji imamo za sladico torto, ki jo namenimo Jezusu za njegovo rojstvo. Ravno tako, kot vsak od nas za svoj rojstni dan dobi torto.

tomaz ovsenik
Letošnja družinska božična voščilnica

Lahko delite kake “jaslične” ali druge prigode vaših fantov? Kaj najraje ustvarjate?
Prvo pravo jaslično izkušnjo smo doživeli na božični večer leta 2011, ko je bil najstarejši sin Nace star dva meseca. Takrat naju je brat Bogdan Rus nagovoril, da smo pri večerni sveti maši odigrali sveto družino. Z Darjo sva oblečena v Jožefa in Marijo ob začetku svete maše prikorakala v nabito polno cerkev in stopila v jaslice z dojenčkom v rokah.

Spomnim se, da je bila Darja precej nemirna, spraševala se je, kaj če bo med mašo začel jokati, kaj če ga bo treba podojiti … Medtem sem ob njej razmišljal, da je točno tako moralo biti takrat. Marija s svojo prvo materinsko izkušnjo, brez priročnikov, stare mame, babice, ob njej samo njen mož Jožef. Ob tem sem dojel, da je moja glavna naloga biti ob njej, biti v sebi miren ter zaupati, da je tako, kot je, prav. Spomnim se tudi, da je po maši prišla k nama neka gospa in povedala, da imamo res fajn lutko, da se je med mašo slišalo, da se oglaša, in celo videlo, da se premika.

Sicer pa z otroki skupaj delamo jaslice. Za zdaj sem še vedno jaz glavni nosilec ideje in izvajalec, predvsem ko je treba narediti potoček, jezero, slapove, s slamo kriti hlevček, napeljati lučke … Otroci pa potem postavljajo mah in figure.

Tomaž Ovsenik družinsko in v prostem času:

Letos je fante na postavljanje jaslic povabil naš sosed v vasi, kjer gradimo hišo. Enaindvajset let že namreč postavlja jaslice ob cesti, kjer so na ogled vsem mimoidočim, letos pa je povabil naše otroke, da so mu jih pomagali postaviti. Seveda se jim je to vsem zelo dobro zdelo in kar tekmovali so med sabo, kdo bo postavil katero figuro.

Kje je “mesto” moških za božič?
Ker božič običajno spremlja cela serija večinoma gospodinjskih priprav, je moški lahko podpora ženi, ko se ona suka okoli štedilnika in pečice. Moški je lahko opora z vzdrževanjem tradicije oz. navad, ki jih imamo v slovenskem prostoru kar nekaj. Poskrbeti za božično drevo, postavitev jaslic, blagoslov doma, obisk polnočnice.
Vendar so to samo zunanje priprave.

Božič je lahko precej prazen, če je bistvo samo obkljukati rituale, ni pa intime. Premalo se posvečamo bistvu, da praznujemo utelešenje Boga. Tistega, ki ga nikoli nihče ni videl, a je bil tako usmiljen do naše dvomljivosti, da se je dal videti, slišati, dotakniti. To je glavna stvar. To je priložnost za družinski pogovor na sveti večer.

Kako razvajate svojo ženo?
Ha, zdaj si me pa spravil v zadrego. Sploh ne vem, ali obstaja kakšna taka posebna stvar, s katero bi razvajal svojo ženo. Mogoče ta, da kdaj zjutraj poskrbim za otroke in tako ona lahko malce dlje spi. Ali pa včasih ob nedeljah poskrbim za kosilo.

Ženo razvajam s tem, da ji omogočam tisto, kar njej veliko pomeni. Peljem jo na zmenek, kjer imava čas za pogovor. Recimo v restavracijo, kjer sva sama, v savno, na kratko romanje ali pa preprosto na sprehod. Posvečen čas in pogovor ji največ pomenita.

tomaz-ovsenik-1.jpg
Poklicno je Tomaž poslovni trener in svetovalec s področja komunikacijskih veščin.

Kje in kdaj sta bila na do zdaj zadnjem zmenku?
Najin zadnji zmenek je bil obisk koncerta v Cankarjevem domu. Sicer smo šli skupaj z bratom in njegovo ženo, vendar je bilo to to. No, pa en daljši sprehod na senožetih pod Storžičem, nad vasjo, kjer gradimo hišo.

Za klene fante in gospode

Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode. Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zagotovo tega, da popoldne pridem domov, se vržem na kavč, odprem pivo in prižgem TV. Če se jaz popoldne, ko pridem iz službe, vržem na kavč, traja približno dvajset sekund, da pride eden od otrok, se skotali name in prosi, da se greva “garbat”. Zagotovo rušim tudi stereotipe, da moški ne znamo dati prati perila, skuhati kosila, zlikati svoje srajce, da ne vemo za datum svoje poroke, rojstne dneve svoje žene in otrok. En slovenski stereotip, ki ga zavestno rušim, je ta, da bi o svoji ženi pred drugimi govoril slabo ali jo naslavljal z “naša”. Tega res ne razumem.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Moj konjiček je kolesarjenje. Nekoč so bili to gozdovi in gore, danes sem jih zamenjal za cesto. Uživam v hitrosti. Ko sem na kolesu, tako “padem notri”, da sem v domišljiji na dirki, v sebi podoživljam občutke, ki po mojem spremljajo tekmovalce, zato se včasih rad tudi dam namočiti dežju ali božati žgočemu julijskemu soncu. Na kolesu začutim sebe, preizkusim svoje meje, občutim veliko mero svobode.

Večinoma kolesarim sam, saj je moj prosti čas precej na kratko odmerjen. Zato sem večino kolesarskih kilometrov letos naredil med službo in domom. Združil sem prijetno s koristnim. Dobil sem svojo mero veselja, pridobil nekaj kondicije ter prihranil nekaj goriva. Všeč mi je, ker so tudi otroci radi na kolesu, celo žena se mi je letos dvakrat pridružila. To mi je bilo še posebej všeč ‒ zmenek na biciklu, to so moje sanje. Ali pa kolesarski izlet z vsemi otroki.

Letos smo bili, recimo, s fanti na “moškem” izletu, z vsemi skupaj smo prekolesarili Bohinj, od Bistrice do slapu Savica. Čudovito doživetje. Moja osebna najljubša izkušnja pa je solo dan iz Kranjske Gore čez Vršič do Mangrtskega sedla in čez Predel in Trbiž nazaj.

tomaz_ovsenik_9.jpg
S kolesom v službo

“Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?”
Z očetovstvom se izpolnjuje del mojega poslanstva. Dati življenje in omogočati, da se to življenje razvija v odraslo osebo, ki bo nekoč vplivala na prihodnost tega sveta, je čudovito poslanstvo. Očetovstvo mi daje veliko odgovornost, saj me življenje s petimi opazovalci, ki posnemajo večino tistega, kar počnem, ves čas postavlja v soj teh petih žarometov.

Tudi takrat, ko mi to ni všeč, ko sem tečen in delam napake. Te se še kako hitro pokažejo na vedenju potomcev. A veš, tisto, ko pravijo, da Bog vidi tudi tisto, kar je na skrivnem? No, tako otroci berejo mene predvsem takšnega, kakršen sem za štirimi zidovi. Pokažejo pa to zunaj in skozi svoje odnose. Zato mi je očetovstvo predvsem v veliko rast.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
A samo tri? Ker nam primanjkuje precej več stvari. Recimo miru. Najprej v svojem srcu. Če se tam nahaja mir, je naše vedenje precej bolj umirjeno, premišljeno, veselo, zagnano. Manjka nam več zanimanja zase. Kdo sploh sem, kaj počnem tu, kaj je moje poslanstvo, kako lahko prispevam k dobremu na tem svetu? Poleg zanimanja zase tudi več ukvarjanja s sabo. Zavestno delo na sebi, kako vsak dan postati čisto malo boljša različica sebe.

tomaz_ovsenik_10-rotated.jpg

Tekmovati z včerajšnjim sabo. Hkrati pa usmiljenje do sebe. Sprejeti dejstvo, da sem ves čas na poti in da sem danes točno tak, kot mi je namenjeno biti, hkrati pa imeti veselje do svoje rasti. Manjka nam usmiljenja do drugih. Pa več razločevanja med osebo ter dejanji osebe. Sploh v zadnjih dneh, ko skozi naš katoliški svet divja vihar še ene afere, še enega razočaranja, podrtih idealov. V tej luči nam manjka več naslanjanja svoje vere neposredno na Boga, brez posrednikov. Manjka nam zdrave otroške sproščenosti. Pa zaupanja v to, da Bog poskrbi. No, teh stvari mislim, da nam manjka. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Težko bi rekel, da me je kakšna preizkušnja tako močno zaznamovala, da je popolnoma zaznamovala moje življenje. Je pa nekaj takih utrinkov, ki me pogosto spremljajo. Recimo kakšni modri nasveti.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Moja duhovna hrana je molitev. Prva stvar, ko se zbudim, je zahvala, da sem živ. Molim v avtu, na poti v službo priporočam svojo družino, sebe, svoje delo. V mojem avtu se pogosteje sliši molitev kot glasba. Večerna molitev z otroki je bolj rutina kakor poglobljen pogovor z Bogom, saj je vmes cel kup intervencij, ki motijo koncentracijo. Pomemben del moje duhovne hrane je sveta maša z evharistijo. Brez tega si težko predstavljam svoje življenje.

Tags:
božičdružinaMoške skrivnostizakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.