“Bog ni nekdo, ki gleda na moje napake, ampak je prvi, ki si želi, da bi bila srečna”

Sestra Jana Rovtar je uršulinka, ki živi v redovni skupnosti v Izoli. Soočila se je z izkušnjo izgorelosti in depresije. Zaradi tega je odšla v skupnost Cenacolo in to je izkušnja, o kateri rada pripoveduje. Zaposlena je v vzgojnem zavodu Planina, kjer dela z mladimi v stanovanjskih skupinah, ki so se znašli v najrazličnejših težkih situacijah.

Kdo si, sestra Jana? Kaj bi povedala o sebi?
Imam dobrih 40 let, česar se veselim. Kljub temu da sem več kot pol življenja stran od doma, med Štajersko in Primorsko s ščepcem Rima in Hrvaške vmes, je srce še vedno precej gorenjsko.

Hvaležna, da sem zrasla v dobri družini s štirimi otroki, da sem otroštvo preživela v naravi in da sem odraščala v krščanskem okolju, kjer ima zdrava kmečka pamet dostojno mesto. Nimam prav debele kože, stvari se me hitro dotaknejo, tudi če tega ne pokažem.

Želim si, da bi se vsak dan naučila česa novega. Odbojka je zame še vedno najlepši šport. Bojim se prepadov, a z veseljem grem v hribe. Težko rečem ne, zato sem ves čas malo ven iz ravnovesja.

Kako dolgo sta si z Jezusom na ti? Kaj te je pripeljalo k njemu?
V svoj dnevnik sem na dan birme napisala: "Dan, ko se me je Bog najbolj dotaknil." V 2. letniku srednje šole sem vsa sesuta šla na prve duhovne vaje v tišini, kjer sem doživela, da Bog ni nekdo, ki gleda na moje napake, ampak je prvi, ki si želi, da bi bila srečna.

Prepričana sem, da sta v ozadju moje duhovne poti vera in molitev obeh naših starih mam. Zelo sem hvaležna tudi za svojega krstnega zavetnika Janeza od Boga – z njim imava precej skupnega. Bil je vse: berač, vojak, knjigarnar, zdravstveni delavec, še v "norišnico" so ga zaprli, ko se je spreobrnil.

Od nekega trenutka naprej sem rada hodila k maši, celo na pogrebe. Naš diakon Jože Gregorič je nekoč bral evangelij: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte" (Mt 10,8). Oba naju je streslo. Kaj imam? Še najbolj življenje. Tega ti dam.

Si sestra uršulinka. Kaj ta naziv pomeni v praksi? Lahko malo opišeš svoj vsakdanjik? Zakaj si se odločila za uršulinsko varianto redovništva?
Ha. Ne vem, če je to naziv (nasmeh). Recimo temu raje barva, niansa, v kateri "služim" istemu "šefu" kot kakšna druga redovnica. Jaz sem hotela h karmeličankam, v zaprt red, Jezus je želel uršulinko.

Nisem se čutila prav primerno za kakšno vzgojno poslanstvo. Je že res, da brez izkušenj nisem bila, pa vseeno. Takoj po srednji šoli sem vstopila, pri osemnajstih. Ni mi dalo miru, nisem mogla čakati, rekla sem si, da moram vsaj poskusiti.

Danes živim zelo razdrobljeno, predvsem zaradi službe, ker imam vsak dan drugačen delovnik. V idealnih razmerah sestre skupaj molimo zjutraj in zvečer, če je mogoče, skupaj vsaj zajtrkujemo in kósimo. Pa čas za osebno molitev in mašo – in vmes vse drugo: kuhanje, vrtnarjenje, verouk, ustvarjanje, film, sestanek, izlet, reševanje spora …

Kakšni so izzivi "nune" v Izoli, kjer živiš, in kakšni so izzivi "nune" na splošno?
Strašansko lepo mi je biti "nuna" v Izoli. Veliko se srečujemo z ljudmi – z vsemi generacijami – in želim si, da bi bilo tega še več; da bi si znala še boljše organizirati svoj čas in moči.

Za vse štiri, ki sestavljamo skupnost v Izoli, je izziv živeti skupnost tako, da bi sijale. In da bi bila vrata hiše in srca odprta, kot je to živela naša sv. Angela Merici (izredno prodorna ženska, mimogrede). Marsikdaj pa je cel projekt že samo to, da ob zelo raznolikih urnikih najdemo čas za srečanje.

Na splošno pa – mislim, da nam je izziv na novo odkrivati in varovati smisel posvečenega življenja, toliko bolj zaradi pritiskov sveta, ki v tem ne vidi koristi ali pa v njem razbere zgolj lagodno, skoraj brezskrbno življenje. Zelo pomembno se mi zdi, da ne izgubimo stika z realnostjo in z ljudmi, ki živijo sredi sveta.

Verjamem, da se lahko od njih veliko naučimo, in prosim za ponižnost, da bi tudi se. Morda zmoremo narediti še kakšen korak več v smeri, da bi se manj bale zase in da se še kje osebno, časovno, prostorsko, finančno damo na voljo tistim, ki so v stiski ali pa se kot kristjani borijo v prvih bojnih linijah. Da bi živele stvarno, a iz vere – da bi bile užitne.

Šla si tudi skozi izkušnjo izgorelosti in depresije. Kaj je bilo takrat najtežje, kako si se rešila, kako se počutiš zdaj?
Najhujša je brezizhodnost: da ni nobene špranje, nobenega zasilnega izhoda. Tak je občutek. Zato je bila skupnost Cenacolo zame edino upanje – čeprav je bilo zelo zahtevno, še posebej na začetku kdaj kar "za pobegnit".

Pomembno je bilo, da sem takrat za eno leto radikalno zamenjala okolje, ki mi je omogočalo gibanje (fizično delo), dober ritem spanja in molitve ter intenzivne odnose. To me je okrepilo. Od takrat je sedem let, a še vedno uporabljam precej strategij, ki sem jih usvojila tam.

Tako za depresijo kot izgorelost velja: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade" (1 Kor 10,12). Opažam pa, da sem pred nekim novim prehodom, ki ga še ne znam poimenovati, ki potrebuje nove odgovore, pa tudi nove izkušnje.

Veliko delaš z mladimi, tudi s tistimi, ki imajo za seboj težke zgodbe, zaposlena si v Vzgojnem zavodu Planina. Kaj te pri tem delu najbolj veseli?
Delam v stanovanjski skupini, kjer delo ni nikoli rutina. Seveda svoje delo načrtujem, a je čisto vsak dan presenečenje. To imam rada, saj me ohranja živo, čeprav je včasih zelo naporno. Tega dela brez Jezusa in brez izkušnje Cenacola ne bi zmogla opravljati.

K sreči otroci in mladostniki znajo presenetiti tudi v pozitivni smeri. Kaj zmorejo narediti iz sebe kljub žalostnim, tudi tragičnim zgodbam v ozadju! Oni me krepijo in učijo. Ne. Vsi konci niso lepi. Takrat mi ne ostane nič drugega, kot da sprejmem in izročam Jezusu – no, ne šele na koncu – že prej.

Pogosto vidim, da je moja naloga, da verjamem in upam namesto njih. Sem vodja tima zelo različnih značajev in talentov. Navdušena sem, ko se to izrazi v našem dopolnjevanju brez tekmovalnosti ali ogroženosti.

Kaj bi svetovala sebi v mladosti?
Da je nujno pridobiti čim več izkušenj, se neprestano učiti. Da bi bila bolj trmasta in bi se vpisala v glasbeno šolo, pa da bi vztrajala pri skavtih. Da bi bolj zaupala modrosti svojih staršev. Da bi večkrat premagala svoj strah – ma, to se moram še zdaj pogosto brcniti.

Če bi zdajle tu sedel sam Jezus, kaj bi ga najprej vprašala?
Zakaj ravno jaz? Kaj želiš, da storim danes? Kaj pričakuješ od uršulink? Če lahko, prosim, pozdravi in stisni k sebi moje prijatelje v nebesih.