Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 4. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Zakaj besede “ne sodi” niso najbolj pravilne

Skeptical and judgmental father

Mix and Match Studio / Shutterstock

Michael Rennier - objavljeno 25/12/22

Kaj je prava in dobra presoja in kako jo lahko udejanjimo?

“Ne sodi me.” Vsi smo že slišali te besede. Morda smo jih celo izrekli.

Temu neizogibno sledi: “Ti delaj po svoje, jaz pa bom po svoje.” Ali še huje: “Živim svojo resnico, ti pa svojo.” Prvi stavek me vsaj nasmeji, ob drugem pa le zmajujem z glavo.

Kljub temu se v odnosu, ki je temelj teh besed, skriva koristna vrlina.

Pretirano obsojanje je, vsaj po mojem mnenju, obrambna drža. Druge sodim, da bi odvrnil pozornost od lastnih pomanjkljivosti. Sem kot čarovnik iz Oza, ki se skriva za zaveso in mrzlično vleče vzvode, da bi odvrnil vašo pozornost, saj ne želim, da bi opazili, kako vzvišen in nadležen sem. Dokler to počnem, se lahko osredinimo na to, koliko pomoči potrebujete vi. Sam pa imam koristi od začasno (in zgolj navidezno) povečanega samozadovoljstva.

Prav zato Kristus jasno pove, da je sodniška drža škodljiva, in celo svetuje: “Ne sodite.” Ista merila, ki jih uporabljamo za druge, bodo neizogibno veljala tudi za nas, zato je najbolje, da smo usmiljeni in prijazni. Preprosto bi lahko rekli: vrlina je v tem, da skrbimo za svoje zadeve, še posebej zato, ker zelo redko dovolj dobro poznamo podrobnosti, potrebne za presojanje drugih, saj do njih niti nimamo dostopa.

To pa ne pomeni, da je višek moralnosti, če zavračamo sleherno presojo o čemerkoli.

Če želimo sprejemati odločitve, kakršnekoli, moramo presojati med dobrim in slabim. Nujno se moramo držati nekakšne splošne resnice, ki je, četudi potrjeno vsi zaostajamo za njo (zato bodimo prijazni do nje), vendarle pravo, objektivno merilo. Vsako dejanje je spodbujeno z določeno vrednoto. Pošten človek vedno uskladi svoja dejanja in vrednote. Z drugimi besedami: vsak dan sprejemamo odločitve in najbolje bi bilo, če bi si prizadevali, da bi bile te odločitve moralne.

Vsi bomo sojeni

Predvsem kot katoličani imamo seznam skupnih vrednot, zastavljen cilj, opis, kakšni ljudje smo poklicani postati. To merilo je, če ga na kratko povzamemo, posnemanje Kristusa. Naš cilj je biti podoben Njemu, kar vključuje vrednotenje tega, kar ceni On. Nerad to poudarjam, toda ob svojem drugem prihodu, prihodu ob koncu dni, bo Kristus prišel kot Sodnik. Tudi če mi uspe prelisičiti vse okoli sebe, da me ne sodijo, in če mi uspe zanikati občutek sramu ali krivde, še vedno ne morem pobegniti. Vsi bomo sojeni.

Predvsem duhovno zdrava oseba svoja dejanja presoja z vpogledom vase in iskrenostjo. Onkraj tega pa so duhovniki sodniki v spovednici, v svoji vlogi posredovanja zdravih moralnih nasvetov, in včasih med pridigo, ko je treba izreči zahtevne resnice. Starši presojajo dejanja svojih otrok in jih ustrezno kaznujejo. Tudi prijatelji bi morali drug drugega postavljati pred odgovornost, kajti “železo se brusi z železom”.

Nič bolj kot komurkoli drugemu mi ni všeč, da moram odgovarjati za svoja dejanja, toda v preteklosti mi je to zelo koristilo in bil sem vesel, da se je zgodilo. Biti sojen je pretresljiva izkušnja, toda če nas sodi oseba, ki ji zaupamo in ki nas sodi iz ljubezni, je to vedno koristno.

Prizadevanja za izboljšanje samega sebe

Menim, da je prepoved obsojanja, razširjena v naši družbi, zgolj spreten način, da se izognemo prizadevanjem za izboljšanje samih sebe. To je simptom duhovne izčrpanosti. Če se ne zazremo vase, nam ni treba nikoli ničesar spremeniti. To je lahko tudi posledica pomanjkanja pristnih stikov z drugimi ljudmi, ki jim dovolj zaupamo, da nam povedo resnico, ko jo moramo slišati.

To je neobičajen pojav za današnji čas, saj kljub temu, da frazo “ne sodi me” izgovarjamo, kot da gre za nekaj dokončnega, veselo sodelujemo v spletni kulturi odpovedi, ki je višek obsojanja. Takšni primeri množičnega obsojanja se zelo redko končajo s pravičnim sklepom. Gre bolj za performativna dejanja, s katerimi utrjujemo skupinsko mišljenje in prepoznavamo pripadnike množice, kot pa za karkoli drugega. In tudi kadar je težava pravilno izpostavljena na javnem forumu, obtoženi zelo težko pridejo do odpuščanja. Odpuščanje je skorajda nemogoče. Ko si enkrat zunaj, si zunaj.

Te oblike obsojanja, ki ne temelji na objektivnih moralnih kodeksih, temveč na prizadevanju, da bi se vključili v množico, se moramo paziti in se je izogibati. Zelo malo ima namreč skupnega s presojanjem kot krepostjo, ki ima korenine v resnici in ljubezni. Kaj je torej prava in dobra presoja in kako jo lahko udejanjamo?

Advent nas najprej spomni, kako so Kristusa, ko se je rodil na božič, vse življenje krivično obsojali, kljub temu da je živel povsem nedolžno. To je naše opozorilo.

Drugič: v adventu se spominjamo, kako se bo Kristus znova vrnil, da bo sodil žive in mrtve, in to bo storil natančno in pravično. To je naše upanje.

Ko presojamo, kar moramo vsi vsak dan početi glede lastnih dejanj in včasih tudi glede dejanj drugih ljudi, je nujno, da pri tem upoštevamo nekaj načel.

Najprej presojajte sebe. O drugih sodite bistveno manj zavzeto. Ne pozabite: za oblikovanje mnenja nam pogosto primanjkuje informacij in konteksta. Imamo predsodke, vodijo nas čustva. Ne dopustite, da bi govorice zastrupljale vašo presojo. Vsako stvar počasi in potrpežljivo premislite. Prizadevajte si, da boste v drugih videli dobro. Sodite velikodušno in vedno domnevajte, da imajo drugi najboljše namene. Bodite usmiljeni. Sodba ne pomeni pomanjkanja odpuščanja. Manj sodite in dovolite Bogu, da več presoja. V resnici nam ni treba imeti mnenja o vsaki stvari. To prepustite Bogu.

Vse to pa ne pomeni, da moramo soditi manj. Ravno nasprotno, soditi moramo več, vendar bolje, z več potrpežljivosti, prijaznosti in ljubezni. Nauk adventa je, da bomo ob koncu tega sveta neizogibno sojeni, toda če se bomo skrbno pripravili, bomo “obsojeni”, da smo pripravljeni za onostranstvo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
odnosi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.