Jerneja Cmager iz Prlekije je že kot deklica sanjala, da bo nekoč postala stevardesa.
Pravi, da je že od nekdaj kot ptica selivka, ki ne more dolgo ostati na istem mestu, temveč želi odkrivati svet. “Marsikdo bi rekel, da poklic stevardese ni nič posebnega, ampak sama sem želela združiti delo s potovanji. Na tem delovnem mestu gotovo ni noben delovni dan enak drugemu, je daleč od neke rutine. To je bilo nekako moje poslanstvo. Po nekaj neuspešnih poskusih mi je to tudi uspelo, a v istem trenutku tudi ne uspelo zaradi izgube sluha.”
Pri 27 letih so ji na zdravniškem pregledu za službo stevardese povedali, da je naglušna na obe ušesi in posloviti se je morala od svoje sanjske službe. Kljub temu ostaja v stiku s tem področjem, do sedaj je delala na turistični agenciji v Mariboru, trenutno pa živi in dela v Gradcu.
O svoji osebni izkušnji je Jerneja, ki jo veseli igranje klavirja, branje in sprehodi s kužkom, letos napisala knjigo Zvok zlomljenih kril. To pa ne bo njena edina knjiga, trenutno namreč že piše naslednjo, ki bo v angleščini in bo potopisno naravnana.
V več državah ste opravljali službo varuške in tutorke. Do kakšnih spoznanj ste prišli med življenjem v tujini?
Prvič sem šla v tujino pred kakšnimi desetimi leti. Izkušnje so mi prinesle veliko mero iznajdljivosti in samostojnosti. Na tujem se moraš znajti sam. Sicer za tabo stoji agencija, ampak si ob koncu sam pri tuji družini, paziš tuje otroke, govoriš in tudi razmišljaš v tujem jeziku. To ti zagotovo prinese izkušnje za poznejše življenje, ko je lažje iti na svoje.
Nekaj časa sem živela v ameriški zvezni državi New Jersey, okolje je bilo na neki način podobno našemu. Mislim, da imamo v Sloveniji relativno dobre življenjske pogoje, težko trdim, da bi bilo tam boljše. Veliko je odvisno od tega, na katerem področju delaš, kakšen je delodajalec in pogoji dela. V tujini ni vedno lepše, je pa gotovo drugače. To je tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo.
Medtem ko so se vam uresničevale življenjske sanje, da bi postali stevardesa, so vam na pregledu povedali, da ste naglušni na obe ušesi. Kako ste sprejeli to novico, o čem ste razmišljali?
Leta 2017 sem dobila v podpis pogodbo pri letalski družbi Oman Air. Takrat sem morala opraviti tudi rutinski zdravniški pregled, kjer sem izvedela za 60-odstotno izgubo sluha na levem in 40-odstotno izgubo sluha na desnem ušesu. Sicer sem pri sebi že prej opažala slabši sluh oziroma so ga pred mano najprej opažali vsi drugi, v glavnem bližnji in delodajalka.
Ko sem dobila uradno diagnozo, sem v bistvu ostala sama s to diagnozo. Noben zdravnik me ni poslal na dodatne preiskave. Vsa moja vprašanja so spremenili v piko brez razlage, zato sem morala sama iskati svoj zato na vprašanje, zakaj sem tako zgodaj izgubila sluh oz. zakaj sem sploh ga. Na začetku je bilo težko. Težko sem se sprijaznila, ne samo z dejstvom, da sem izgubila sluh, ampak da sem izgubila tudi del svoje identitete, svoje sanje.
V veliko oporo so mi bili starši in sestra. To mi je veliko pomenilo, saj so bili v tistih trenutkih pravzaprav edini, ki so mu prisluhnili, ko sem večkrat načenjala to temo in se ponavljala kot pokvarjen filmski trak. Hvaležna sem za to, da me je v najtežjih trenutkih sploh kdo poslušal, saj danes vsi živimo nekako drug mimo drugega.
So zdravniki ugotovili vzrok, zakaj se je to zgodilo mladi ženski, kot ste vi?
Na ORL-ju so mi povedali, da ne vedo, od česa bi to lahko bilo. Tudi mene so spraševali po možnih vzrokih. Čez nekaj let me je osebna zdravnica poslala na nevrološke preiskave v morebitni povezavi s tumorji na vestibularnih živcih. Vendar preiskave magnetne resonance niso pokazale nobene povezave z izgubo sluha. Uradno še vedno tavam v temi, vendar obstaja velika verjetnost, da je vse skupaj posledica jemanja zdravil proti aknam, ki sem jih pred izgubo sluha jemala v večji dozi, kot se predpisujejo na mojo takratno težo.
Kako ste po diagnozi na novo prilagodili in osmislili življenje?
Celoten proces je bil na neki način podoben žalovanju. Oglušelost s sabo potegne mnogo več kot samo izgubo sluha. Pri 27 nisem več vedela, kam grem. V praktično že odrasli dobi sem se izgubila. Bilo je kar težko obdobje. Na novo sem morala zgraditi svoje temelje in se preusmeriti v nekaj drugega. Izguba sluha te ovira tudi na drugih področjih, pri večini delovnih mest, saj moraš povsod dobro slišati. Tudi sedaj, s slušnim aparatom, vedno kakšno stvar slišim narobe. Težko je sprejeti dejstvo, da ne moreš početi tega, kar si si od nekdaj želel. Slej ko prej se moraš privaditi novi situaciji.
Ste se zaradi slušnega aparata kdaj znašli v neprijetni situaciji? Kako ste se odzvali?
Na začetku sem se morala kar navaditi nošenja. Ena takšnih prigod se je zgodila, ko sem zapuščala trgovino dražje blagovne znamke in je začel piskati alarm. Do mene je pristopil varnostnik in prosil, ali lahko pregleda torbico. Takrat sem se pošalila, da verjetno to, kar on išče, ni v moji torbi, ampak za mojim ušesom. ☺ Bilo mu je nekoliko neprijetno.
Slušni aparat recimo ne sme biti v mokrem okolju, ko dežuje ali sneži. Če nosiš spuščene lase, tudi šumi. Veliko je takih minusov, ampak se moraš vsega navaditi.
Do sedaj ste delali na področju turizma in na neki način ostajate povezani s potovanji in tujimi kraji. Kakšni gostje smo Slovenci?
Slovenci smo kot gostje v redu, je pa res, da so včasih tujci boljši gostje. Če bi lahko izbirala narodnost gostov, ki mi je ljubša, bi rekla, da so to Američani. Velikokrat nanje gledamo negativno, pa vendar so tisti, ki zelo spoštujejo našo zgodovino in kulturno dediščino. Tudi do zaposlenih v hotelirstvu, kjer sem nekaj let delala, so vedno izkazali večje spoštovanje. Malokateri evropski narod se lahko primerja z njimi z vidika gosta.
Zakaj potovati? Katere tri destinacije bi moral po vaše vsaj enkrat v življenju obiskati vsak posameznik?
Vsak ima svoje razloge. Nekateri rabijo samo oddih, drugi potujejo takrat, ko se morajo kam umakniti in predelati kakšna življenjska vprašanja. Je pa potovanje nekaj, kar nam gotovo širi obzorja. Na vsakem potovanju spoznamo več sebe. So nekatere zgodbe, ki jih gotovo ne moremo doživeti v domačem kraju. Potovanja so gotovo vredna več kot neka materialna darila.
Destinacija je odvisna od posameznikovih preferenc, sicer pa bi izpostavila naslednje tri kraje: prva bi bila dežela Oman, kjer bi sama pristala leta 2017, če bi se vse izšlo po pričakovanjih. Je zelo politično nevtralna država, za arabski svet nasploh zelo mirna dežela. Marsikdo bi ob pomislil na puščavo in beduine, po drugi strani pa ima tudi lepe oaze. Gre za deželo na Bližnjem vzhodu, ki po v mojih očeh od vseh najbolj izstopa. Nikoli me niso pritegnili Dubaj in podobna mesta. Zdijo se mi brez karakterja.
Naslednjo bi izpostavila Japonsko. Med Slovenci sicer ni toliko priljubljena, je pa zanimivo raziskati azijski način življenja, ki ima drugačne vrednote kot naš zahodni svet.
Kot tretjo državo pa bi predlagala Zanzibar oz. deželo Tanzanijo. Tam še imajo neke vrednote, ki jih pri nas na žalost vse bolj izgubljamo, zelo so povezani med sabo.
Svojo zgodbo o izgubi sluha ste v svet poslali s knjigo Zvok zlomljenih kril. Kakšno je vaše glavno sporočilo, ki ga želite predati bralcem?
Prvi razlog za pisanje je bil ta, da je moja zgodba ostala brez epiloga oz. uradne razlage. Z leti me je začelo razjedati, zato sem morala to preliti na papir. Imela sem željo izdati knjigo. To je še edini stik, ki je ostal z mojo preteklostjo in me spominja, da je bilo to, kar se je zgodilo, še kako resnično. Ne smemo se ustrašiti resnice.
Sporočilo knjige je, da nismo sami v tem, kar preživljamo, in da smo včasih sami sebi največji sovražnik. S tem, ko damo problem iz sebe, je za vse lažje. Veliko lažje bi bilo, če bi se več pogovarjali o stvareh, ki resnično štejejo ali pa o njih ne upa nihče spregovoriti, morda iz strahu ali sramu. Zavedanje, da se vsi z nečim borimo, nam lahko pomaga, da lažje prebrodimo stvari, da se posvetimo samorefleksiji in podobno. P
redvsem pa je sporočilo knjige to, da je treba včasih zadeti temo, da potem lažje cenimo svetlobo in vse, kar pride z njo. Čeprav sem pristala na trdnih tleh, še vedno lovim zvok letal – če ne na potovanjih, pa v bližini Gradca, kjer sedaj živim in nad mano vzletajo ter pristajajo letala prav vsak dan.
