Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 8. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Božji osliček na kolesih”: duhovnik na invalidskem vozičku, ki navdihuje mlade

Ks.-Marek-zdjecie3-1.jpg

Arch. prywatne

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 01/01/23

Poljski duhovnik Marek, ki je zaradi nesreče pri 33 letih končal na invalidskem vozičku, je med mladimi poznan tudi kot "božji osliček na kolesih". O sebi pravi, da Jezusa "vozi" ljudem

Kot najstnik je Marek Bałwas ob večerih rad norel na plesišču v lokalni diskoteki. Nihče ni pričakoval, da se bo odločil za duhovniški stan, čeprav je bil že od malega ministrant.

Duhovnik iz njegove domače župnije mu je svetoval, naj pred tako pomembno odločitvijo najprej konča srednjo šolo, začne delati in se celo zaljubi, da bo dobro odločitev sprejel šele takrat, ko bo ugotovil, čemu se mora z duhovništvom odpovedati.

“Odrešeniku sem rekel: ‘Gospod Jezus, vem, da moram, če želim postati duhovnik, opraviti maturo’ in čudežno sem jo opravil,” se spominja.

Pomoč invalidom

V prvem letu semenišča so mu predlagali, naj se odpravi na morje kot spremljevalec bolnikov. “Brez oklevanja sem privolil,” se spominja. “Tem bolnikom je bilo treba pomagati pri vsem: potrebovali so pomoč pri oblačenju in umivanju, hranjenju, peljali smo jih na sprehode. Skupaj smo molili, se igrali in pogovarjali. Delili smo žalosti in radosti, dvome,” pravi.

Prav ob gibalno oviranih se je naučil moliti, živeti in ceniti stvari, ki jih imamo na razpolago in se jih velikokrat niti ne zavedamo, dodaja.

“Mnogi od njih nikoli niso hodili, niso se mogli obleči in jesti. Niso mogli uporabljati rok, bili so slepi, premikali so se v invalidskem vozičku. Srce se mi je trgalo, ko sem gledal to človeško trpljenje. Spominjam se, da sem Boga vprašal, zakaj to dopušča,” se spominja.

Bolniki so sami prišli z odgovorom. Ni bilo težko opaziti, kako znajo uživati življenje in biti hvaležni za vsak odraz človeške dobrote in srčnosti.

“Spomnim se, kako smo se nekega lepega sončnega dne odpravili na plažo. Sam sem spremljal fanta na invalidskem vozičku. Na plaži sem ga prenesel iz vozička na odejo, kjer je lahko sedel. Ko mi je priznal, da še nikoli ni bil v morju, sem ga brez oklevanja vzel v naročje in ga odnesel v vodo. Z rokami, nato z usti se je dotaknil morske gladine in vzkliknil: ‘Res je slano!'” pripoveduje Marek. “Bil sem vesel, da je to lahko doživel, saj je kmalu po tem potovanju zbolel za sepso in umrl,” dodaja.

DZIEN-6-0413-2.jpg

“Zahvalil sem se mu, da mi je pustil dobre roke in glavo”

Zaradi prometne nesreče si je Marek pri 33 letih zlomil hrbtenico. Od takrat je na invalidskem vozičku.

“Ko sem si opomogel od tragične nesreče in ugotovil, da ne bom mogel hoditi, začuda nisem bil v kakšnem velikem šoku. Morda zato, ker sem imela prej stik z invalidi. Pomislil sem: ‘Očitno mora biti tako.’ Bog ima za to zagotovo nek načrt. Razumel sem, da me je Bog, ki me je pred nekaj leti usmeril k invalidom, počasi pripravljal na srečanje z mojo usodo. Zahvalil sem se mu, da mi je pustil dobre roke in glavo, kar je za duhovništvo najpomembnejše,” pojasnjuje.

“Lahko obhajam evharistijo, podeljujem zakrament sprave in pridigam. Pred kratkim so mi mladi na duhovnih vajah povedali, da ‘nas noge ne morejo odrešiti, samo srce nas lahko’. Ta resnica mi je vedno bližje. Noge niso najpomembnejše. Veliko bolj pomembno je polno zaupanje v Božji načrt, srce,” dodaja.

Marek ima neverjeten pristop do mladih, ki na spletu radi pišejo o njegovem zlatem srcu in o tem, kako je v njegovih besedah vedno mogoče najti nek globlji pomen. Veliko mladih se njegovih duhovnih vaj udeleži ravno zaradi tega, ker pridiga iz invalidskega vozička.

“Bogu ni nič nemogoče”

Marek v očeh ljudi večkrat opazi pomilovanje, kar mu ni všeč, saj sam sočutja ne išče. Mašuje v domači kapeli, evangelizira po radijskih postajah in potuje, kamorkoli je treba. Vedno najde čas za pogovor.

Spominja se, kako ga je nekega dne obiskal mladenič, ki ga je prosil  za spoved in mu povedal, da želi narediti samomor. “Dejal je, da je svoji babici obljubil, da se bo, če si bo kdaj hotel kaj storiti, najprej spovedal,” se spominja duhovnik, ki je mladeniču rekel, naj gre na dolg sprehod in razmisli o svojem življenju. “Takoj ko je odšel, sem v roke vzel svoj rožni venec in prosil Marijo, naj se vrne k meni, da si na poti ne naredi česa slabega.” Vrnil se je, da bi povedal svojo zgodbo.

“Izkazalo se je, da ga je zaročenka, ko je prišel iz zapora, zapustila zaradi nekoga drugega, zaradi česar je izgubil smisel življenja. Zato sem ga prosil, naj se vrne v svoj domači kraj, najde službo in začne novo življenje. Dal sem mu tudi denar za vozovnico. Mesec dni pozneje je poklical, da je našel službo in da želi vrniti denar za vozovnico. Samo prosil sem ga, naj moli zame,” se spominja.

In dodaja: “Bogu ni nič nemogoče. Ljudje mislijo, da je njihovo življenje že tako brezupno, da se jim ne bo zgodilo nič dobrega. Vedno pa se najde izhod, še posebej za vernika, ki želi v svojem življenju nekaj spremeniti. Za svoje življenje moraš skrbeti, da ga ne zapraviš v tegobah vsakdana. Vedno obstaja možnost za spreobrnjenje, za začetek novega življenja.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Tags:
duhovnikinvalidnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.