Dylan in Robyn Benson sta se spoznala in zaljubila že v času srednje šole. Postala sta par in se leta 2013 poročila. 32-letna Robyn je kmalu zatem izvedela čudovito novico, da z možem pričakujeta otroka.
Pravljica se je spremenila v težko preizkušnjo
Decembra 2013, ko je bila v petem mesecu nosečnosti, je Robyn potožila, da ima hud glavobol. Izkazalo se je, da gre za možgansko krvavitev, zaradi katere je izgubila zavest.
Neodzivno nosečnico so hitro odpeljali v bolnišnico, kjer pa so jo že naslednji dan razglasili za možgansko mrtvo. Zdravniki so se odločili, da bodo njeno telo kljub temu ohranjali pri življenju, da bi lahko izpeljali varen porod njenega otroka.
Februarja je Dylan prejel telefonski klic iz bolnišnice, v katerem so mu sporočili, da po 28 tednih nosečnosti ter šestih tednih po prenehanju delovanja možganov ženino telo ni več dovolj stabilno, zato morajo sprožiti porod. “Prišel je njen čas, Robyn je zdržala, kolikor dolgo je lahko,” je takrat dejal Dylan.
Ker je bil porod rizičen, oče ni smel biti prisoten, vendar pa je lahko svojega sina že nekaj trenutkov po porodu prvič držal v rokah. Iver se je rodil v soboto zvečer, težak pa je bil manj kot 1.300 gramov.
Slovo in nov začetek
Dylan si je želel, da bi ženino telo ohranili pri življenju še vsaj nekaj ur, saj ni hotel, da bi Iverjev rojstni dan sovpadal z dnevom, ko bi Robyn umrla. V nedeljo so zdravniki izklopili naprave, ki so Robynino telo ohranjale pri življenju.
“Tistih pet ur med prvim srečanjem z Iverjem in slovesom od Robyn je bilo najhujših v mojem življenju. Izgubil sem ženo, vendar sem prejel veliko darilo: postal sem oče svojemu čudežnemu fantku.”
“Teh dogodkov ne bom nikoli pozabil, čeprav jih težko razložim. To je bila najhujša stvar, ki si jo lahko zamislim, in upam, da nihče drug ne bo doživel takšnih trenutkov.”
Bilo je zelo travmatično, hvaležen pa je vsem bližnjim, ki so mu stali ob strani in mu pomagali, da je lažje šel čez to veliko preizkušnjo. Dylan je v bolnišnici preživel vsak dan od 28. decembra do 5. maja. Takrat se je lahko namreč z malim Iverjem končno odpravil domov.
Po devetih letih še vedno čuti bolečino, a je neskončno hvaležen
“Hvaležen sem osebju bolnišnice, ki je omogočilo, da se je zgodil moj mali čudež. Bilo mi je v ogromno oporo, ko sem se poslavljal od žene in se pripravljal na prihod svojega sina. Naučili so me, kako naj ga hranim, umivam, mu zamenjam plenice … Hvaležen sem tudi družini in prijateljem, celotni skupnosti, ki je bila v mislih z nami in molila za nas. Niti trenutek nisem imel občutka, da sem sam.”
Dylan je še dodal, da je od tega dogodka minilo že skoraj devet let, vendar še vedno težko govori o vsem, kar se je zgodilo. Čeprav še vedno čuti bolečino in pogreša svojo ljubljeno ženo, ostaja močna opora svojemu sinu Iverju in se veseli vsakega njunega skupnega trenutka.
Kot pravi njegov oče, je Iver danes neverjetno pameten, zabaven, skrben, ljubeč in prijazen osemletnik. Dylan mu ves čas pripoveduje o Robyn, o tem, kako čudovita in močna ženska je bila.
Pred dvema letoma je Dylan spoznal Mariko in z njo v tem času ustvaril novo družino. Pravi, da ji je neskončno hvaležen, saj mu je v veliko oporo in pomoč. Z materinsko ljubeznijo je sprejela tudi Iverja.
Dylan želi na podlagi svoje izkušnje opogumljati tudi druge:
“Ne glede na to, kako težko je, vedno vztrajajte. Stvari gredo lahko na bolje in spopademo se lahko z vsako preizkušnjo!”
