Isabel Cristina Mrad Campos se je rodila 29. julija 1962 v Braziliji, v starodavnem mestu Barbacena. Nekaj tednov pozneje, na praznik Marijinega vnebovzetja, so jo starši prinesli h krstu v župnijsko cerkev Naše usmiljene Gospe v Barbaceni. Pri sedmih letih je prejela prvo sveto obhajilo v šoli, ki so jo vodile hčere krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega, sestre usmiljenke.
Isabel je odraščala v dejavni katoliški družini in živela vsakdanje življenje. Pridno se je učila, hodila na zmenke, se udeleževala družabnih srečanj, sodelovala pri cerkvenih dejavnostih in bila celo del krajevne konference svetega Vincencija Pavelskega.
Skrbela je za otroke v stiski, preživljala čas v molitvi in načrtovala, da bo postala pediatrinja. Isabel Campos se je svet zdel svetel.
Študirala je na Kolegiju Brezmadežne, ki so ga prav tako vodile sestre usmiljenke. Bila je odlična študentka, nadpovprečno inteligentna, uspešno se je učila, predavatelji so jo zelo cenili in z vsemi je bila v dobrih odnosih. Isabel je pogosto pomagala bolnim in ostarelim, jim prinašala hrano, obenem pa izkazovala ljubezen in prijaznost do vseh, ne glede na to, kdo so bili.
Ko je bila Isabel stara 20 let, sta se z bratom Robertom preselila v mesto Juiz de Fora, kjer se je Isabel pripravljala na vpis na medicinsko fakulteto. Najela sta majhno stanovanje v bližini šole.
To je bil odličen kraj za študij, še pomembneje pa je bilo, da je bilo stanovanje blizu cerkve in Najsvetejšega zakramenta. Ker je imela malo denarja, je začela stanovanje opremljati po svojih najboljših močeh.
Uspelo ji je kupiti mizo in stole, posodo in krožnike ter druge potrebščine za gospodinjstvo. Med njimi je bila tudi garderobna omara, ki jo je bilo treba sestaviti. Najela je mladega domačina, ki je slovel kot zanesljiv rokodelec in je zaračunaval razumne cene.
Mladenič je 30. avgusta 1982 dostavil omaro in jo začel sestavljati. Začel se je pogovarjati z Isabel. Postalo ji je zelo neprijetno, ko je izustil nekaj neprimernih opazk in jo spraševal, ali bi šla z njim na zmenek. Isabel ga je prosila, naj konča delo, in mu pojasnila, da je to ne zanima. Odvrnil ji je, da mora oditi po manjkajoči del in da se bo vrnil čez dan ali dva ter dokončal delo.
Moški se je 1. septembra vrnil v Isabelino stanovanje pod pretvezo, da bo končal delo. Žal pa njegovi nameni niso bili povezani z garderobno omaro. Napadel je Isabel, ona pa ga je odrinila in mu rekla, naj jo pusti pri miru. Moški je postajal vedno bolj besen in je Isabel vrgel na tla, zgrabil stol in jo z njim večkrat udaril.
Isabel se je še naprej borila proti njemu, ko ji je z rjuhami zaprl usta, jo zvezal in ji potrgal oblačila. Kljub temu se je nekako uspela še naprej boriti in ni je mogel posiliti. Nato jo je petnajstkrat zabodel in Isabel je umrla.
Njena nasilna smrt je sprožila javna prizadevanja, naj jo priznajo kot mučenko za vero. Mnogi so jo primerjali s sveto Marijo Goretti. Številni so pričevali o Isabelinem svetem življenju, predvsem o njenem delu z invalidi in najbolj ubogimi med ubogimi.
26. januarja 2001 je bila razglašena za Božjo služabnico, septembra 2009 pa za častitljivo. Oktobra 2020 je papež Frančišek priznal njeno smrt “in defensum castitatis” (v obrambo čistosti). Razglašena je bila za mučenko, 10. decembra 2022 pa za blaženo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
