Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 26. januarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Vzgajati otroke in vzgajati sebe je nekaj najtežjega v našem življenju”

Janja-Frelih-Gorjanc-3.jpg

Fotografija je last Janje Frelih Gorjanc.

Valerija Trček - objavljeno 01/01/23

"Tudi otrok se ne nauči hoditi z enim korakom, velikokrat mora pasti, da je potem stabilen in da lahko teče"

Ob začetku novega leta si radi postavimo nove cilje, načrte, zaobljube. Prelom leta nas kar kliče k spremembam. Polni smo novega zagona, nove energije, novih misli. A ko pademo v staro rutino, tudi naše zaobljube padejo. Zakaj je tako? In zakaj si sploh postavljamo novoletne zaobljube?

To smo povprašali psihologinjo in psihoterapevtko Janjo Frelih Gorjanc. Njeno delo so psihoterapije za posameznike, pare, družine, tudi otroke, velik del pa obsegajo tudi supervizije za različne organizacije.

Ob začetku novega leta si večina ljudi postavi novoletne zaobljube: bolj zdrav življenjski slog, večja finančna stabilnost, več časa z družino, novi izzivi, nova znanja. Zakaj si sploh postavljamo zaobljube?
Novo leto je neka fizična časovna prelomnica, ko rečemo: “Staro, kar mi ni bilo v redu, pustim zadaj. Z novim letom pa zares začnem z nečim novim.” Tam, kjer je želja, tam pomeni, da nam nekaj manjka, da z nečim nismo zadovoljni. Želje nam govorijo o nekem našem hrepenenju, o neizpolnjenosti.

Beseda “prazniki” je taka nesrečna beseda, ki je sestavljena iz praznine. In v tem času še bolj začutimo tisto praznino, iz nje pa se rojevajo hrepenenja: “Nekaj potrebujem, nekaj mi ni v redu. Nisem v nekem ravnotežju, nisem zadovoljna.” Iz tega se potem rodijo želje. Vemo pa, da če želimo željo uresničiti, potrebujemo motivacijo. Potem si rečemo: “Okej, v starem letu bo še vse po starem.” Sem v coni udobja, čeprav ni udobna, vem pa, da bom za uresničitev želje morala malo delati.

Janja-Frelih-Gorjanc.jpg

Čeprav so vse odločitve, ki jih sprejmemo za prihajajoče leto, za nas dobre, pa velikokrat obupamo že po zelo kratkem času. Zakaj? Si morda zastavljamo napačne cilje?
En dejavnik je ta, da je za to potrebno delo na sebi ‒ v to je treba vložiti zavestno delo in to je napor. Potrebno je nekaj spremeniti. To rada primerjam z računalnikom. Ko nam računalnik ne deluje, je veliko lažje, da ga resetiramo. Ampak vseh programov ne moremo resetirati, ampak jih je treba reprogramirati. To pa je veliko težje. Reprogramirati naše telo je dejansko še veliko težje. Ko se ob praznikih ustavimo, se spočijemo, dobimo malo zagona in imamo motivacijo. Potem pa pride novo leto in pademo v isto rutino in iz tega je tako težko izstopiti.

Velikokrat si tudi postavimo previsoke ali pa napačne cilje. Postavljanje svojih ciljev ni tako enostavno, kot si mislimo. Jaz lahko dobim nek impulz, neko željo. Veliko ljudi reče: “Po praznikih pa začnem hujšati,” ali pa: “Po praznikih bom bolj prijazna do sebe in svojih otrok./ Obljubim si, da bom bolj zdravo jedla./ Obljubim si, da bom hodila./ Začela bom meditirati …” Ampak ta želja je samo impulz iz nekega pomanjkanja.

Velikokrat se niti ne ustavimo in pogledamo, ali je to res to, kar v tem trenutku potrebujem. Ne ustavimo se, da bi pogledali, o kateri praznini v meni sploh govori moja želja. Ali je to, da si kupim nov avto, res to, da si želim nov avto, ali želim zadovoljiti nekaj drugega znotraj sebe?

Firework

Ko poslušamo svoje želje in iz tega postavimo cilje, je zelo pomembno, da se vprašamo, ali si to resnično želimo: Ali res potrebujem nov avto? Ali res želim zamenjati službo? Ko si bom uresničila to željo, katero potrebo bo to v meni v resnici zadovoljilo? Ali bom res zadovoljna, ko dobim nov avto? Moram se ustaviti in se vprašati, kako se bom počutila, ko bom to uresničila. Kaj če si tega ne želim? Kaj če si ne želim avta, ampak en objem na dan?

Tretja stvar je morda tudi to: lahko imamo dolgoletne želje: “Jaz si pa želim hišo na deželi.” In sanjam o tem 20 let. In si rečem, da bom pa prihodnje leto pa res dobila to hišo. Pozabimo pa se vprašati, kdaj so nastale te sanje? Iz katere potrebe so nastale? Te sanje so morda nastale pred 20 leti in si že toliko časa to želim. Ali so v tem trenutku mojega življenja te sanje še relevantne? Ali mi je še pomembno? Kaj potrebujem zdaj? Saj si lahko iz tega impulza postavimo neko željo, ko pa jo uresničimo, ugotovimo, da to sploh ni to.

Kaj pa nam lahko pomaga, da pri teh ciljih vztrajamo?
Ko si postavim nek cilj, je zelo pomembno, da se zavedam, da ga bo težko uresničiti, da morda ne bom motivirana. Da ne bom potem razjarjena nad sabo po 14 dneh, ko tega ne bom uresničila, ampak da po 14 dneh na novo začnem, če je to res, kar si želim.

Vedeti moram, da bodo padci, ampak da kljub temu vztrajam. Tudi če začnem sredi februarja. Te novoletne zaobljube je treba prenesti na celo leto. Pripravljeni moramo biti na razočaranja, ne da se na začetku napolnimo z energijo “jaz to zmorem”, potem pa jo porabimo v prvih 14 dneh. Energijo potrebujemo celo leto. Dovoliti si moramo biti ljudje, da vemo, da kdaj ne bomo mogli. Da si dovolimo, da ko nas zajame rutina, da se ustavimo in začnemo še enkrat. Tudi otrok se ne nauči hoditi z enim korakom, velikokrat mora pasti, da je potem stabilen in da lahko teče.

Janja-Frelih-Gorjanc-2.jpg

Cona udobja je zagotovo nekaj, kar nas ohranja na istem mestu. Kako bi se lahko po malem trenirali, da bi se naučili zapustiti “varno zavetje” in tako prišli do želenih sprememb?
Cona udobja je fiziološko povezana s tem, da želijo naši možgani vse avtomatizirati, da porabijo čim manj energije. Tako gremo s spremembami čisto proti fiziološkemu procesu, ker je treba vložiti toliko več energije, da potem možgani nekaj drugega prepoznajo kot cono udobja. To je zelo povezano z našimi vzorci. Najbolj enostavno nam je, da rečemo, da ne vemo, ne znamo, ne moremo – tako nam ni treba v to ničesar vlagati. Če pa rečemo, da nekaj že znamo, da smo nekje že videli …, pa porabimo več energije. Tako nas dejansko malo že možgani vlečejo nazaj.

Druga stvar pa je, da so to pogosto neki stari obrambni mehanizmi, ki jih imamo. V določenem obdobju, npr. v otroštvu, so nam služili kot neka obramba, zaščita, varnost. Ko odrastemo, ta vzorec ostane v možganih. Prva stvar je, da prepoznamo svojo cono udobja – to sem naredila, ker mi je udobno; ker me je strah, da bi postala ranljiva. Pa sem res še tako ranljiva, kot sem bila kot otrok? Ali res ne zmorem, ali je res še tako nevarno? Ne, zdaj sem odrasla, imam večjo moč.

Potem pa je še to: novo je nevarno, ker tega še ne poznam. Ne smem takoj skočiti v novo, ker bom v paniki in me bo zelo hitro potegnilo nazaj. Tudi v samih terapijah, ko se srečujemo s tem, rečem: “Samo opazujte.” To je tako, kot da si na meji z novo državo, ki je ne prepoznaš. Najprej samo od daleč glej, kako funkcionira, potem pa poskušaj po korakih.

Pomembno je, da to počneš z nekim sočutjem do sebe, ne da od sebe zahtevaš, da greš takoj iz cone udobja. Tudi jezika se moramo naučiti počasi, s koraki. Kar je v možganih utrjeno, me bo potegnilo nazaj. Raziskovati je treba ta teren, je pa pomembno, da to delamo zavestno: spet se bomo znašli v starem vzorcu, ampak pri tem se ne smemo obsojati. Na razumskem nivoju lahko nekaj že vemo, ampak telo se mora še navaditi.

To je proces, ki si ga moram dovoliti z nekim sočutjem in nežnostjo do sebe. Ne moremo pa pričakovati, da bo popolno. Stari vzorci še vedno lahko malo ponagajajo in je to okej, ker je to refleks, avtopilot. Novo pa moramo utrjevati.

Veliko lažje je, če imamo do sebe neko sočutje, neko nežnost. Ti novi vzorci se potem veliko hitreje utrdijo, kot pa če pritiskam nase, ker se potem telo upre. To ne pomeni, da si žrtev: “Joj, kako si boga, pa ne moreš …” Ne, ampak da se spodbujaš, kot spodbujamo otroka. Razviti moramo stik sami s sabo, ker si potem postavljamo tudi realne cilje.

Janja-Frelih-Gorjanc1.jpg

Novo leto je tudi odličen čas za to, da usvojimo neko novo veščino, novo znanje. Tudi tukaj lahko hitro obupamo, ko naletimo na različne zahtevnosti, ali pa si na neki točki rečemo, da znamo že dovolj in ne potrebujemo izboljšav – vse seveda zato, da se ne naprezamo preveč. Kako bi se lahko že vnaprej pripravili na to, da bi kljub temu, da naletimo na prepreke, težave, vztrajali, znanje nadgrajevali? 
Pomembno je, da najdemo na začetku, ko se odločamo, neko ravnovesje: kaj mi bo ta veščina prinesla, kako si to predstavljam, kako se bom počutila, ko bom to imela – da si ustvarimo neko sliko prihodnosti, kot da bi bila že v sedanjosti, da vidimo, kakšne občutke bi imela ob tem. Realnost je vedno drugačna, kot si jo mi predstavljamo. Zavedati se moramo, da ne bo vse tako idealno. Saj perfekcionizem ni nič napačnega, dokler je to samo smer, ne cilj.

“Saj ne zmorem, to mi je dovolj …” to vse zveni kot neka obramba. Zelo je odvisno, kakšni smo. Nekdo bo šel do tistega cilja samo zato, ker se je tako odločil, tudi če to ni za njega. Nekdo bo pa naletel na prvo oviro in bo obupal. Pomembno je, da se poznamo. Če obupam, ko pridem do prve ovire, in se tega zavedam, se že vnaprej odločim, da bom vztrajala, ker vem, da mi bo to nekaj prineslo, npr. ne da se mi hoditi v hrib, ampak vem, kako se bom potem dobro počutila. Zato se oblečem in grem. In se potem res dobro počutim.

Po drugi strani pa, ko se nečesa lotimo, pa se pogovorimo s sabo in ugotovimo, da to pa res ni za nas, da sem si predstavljala drugače, ni nič narobe, da si dam dovoljenje, da to opustim – ne kot obrambo, ampak ko vidiš, da res ni zate. Da si damo neko svobodo v tem, hkrati pa vzorce izogibanja prepoznamo in vključimo tudi zavedanje, kdaj mi je bilo v življenju kakšno stvar težko narediti, ampak sem jo speljala, ni bilo tako grozno, zmorem. Da si dovolimo iz nekih izkušenj najti spodbudo.

Včasih pomaga, da se pogovorimo tudi s kom drugim o teh stvareh. Mora pa to biti dobronamerno, da nam nekdo ne govori samo zato, ker si on tega želi za nas. Kdaj imamo želje za druge, mislimo, kaj bi bilo za drugega dobro, imamo cele scenarije – velikokrat predvsem starši do otrok. Takrat se moramo usesti in prepoznati, ali je to res nekaj, kar moj otrok/prijatelj/partner/moji starši potrebujejo. Zdi se mi, da imamo pogosto želje za druge. Ampak ali je to res Božja volja za tega človeka? Je res v najvišje njegovo dobro, v najvišje dobro zame? In potem, da se vrnem k sebi: zakaj si želim, da bi se on spremenil? Bodimo previdni, ko si želimo za druge.

Hkrati pa moramo biti potem tudi sami pri svojih željah pozorni, ali je to res naša želja ali je to pričakovanje nekoga drugega.
Tako je. Ko imam neko željo, se je res dobro vprašati, ali je to res to, kar ima Bog v načrtu zame. Če verjamem, da sem vodena, ali je to res najvišje dobro zame? Dobro je potem te želje tudi prepustiti, spustiti, dovoliti vodstvo. Ker Božja volja za nas ni samo trpljenje, včasih je Božja volja za nas tudi nekaj boljšega, kot si mi zase lahko sploh zamislimo.

Tags:
intervjunovo letoosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.