Tik pred začetkom svetovnega nogometnega prvenstva se je zgodilo tisto, o čemer je sanjal od malih nog: zaigral je v dresu slovenske nogometne reprezentance. “Ko se zgodi nekaj tako velikega, kot je klic selektorja, sprva misliš, da še kar sanjaš. To je bila moja velika želja, moj življenjski cilj. Hkrati pa ponos in odgovornost,” pravi Andrej Vombergar, ki se je v zgodovino slovenskega nogometa vpisal kot prvi nogometaš v državnem dresu in hkrati član južnoameriškega kluba.
Po prvih odigranih tekmah so mu pripravili sprejem na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, rojak iz Argentine pa jim je poklonil svoj dres.
Nogometaš z dvema potnima listoma
Andrej Vombergar ima dvojno državljanstvo – slovensko in argentinsko. Rodil se je v Buenos Airesu, kamor so se po koncu druge svetovne vojne izselili njegovi stari starši in si tam ustvarili družine.
Po očetovi strani sta nam dobro poznana njegov pradedek dr. Tine Debeljak in dedek, arhitekt Jure Vombergar, po mamini strani so glasbeniki, dedek Andrej Selan je bil med ustanovnimi člani in dolgoletni zborovodja zbora San Justo, enega najboljših slovenskih zborov pod Južnim križem, za njim ga je vodila Andrejeva mama Andrejka. Slovensko je govoril prej kot špansko, večkrat pove.
Obiskoval je sobotno slovensko šolo Franceta Balantiča, pel v otroškem zboru Zedinjena Slovenija, plesal pri folklorni skupini Mladika, leta 2012 je z RAST-jo 41, to so maturanti srednješolskega tečaja Marko Bajuk, spoznaval Slovenijo. Že takrat je v anketi, ki smo jo za Družino naredili med mladimi o njihovih načrtih po koncu srednje šole, dejal, da se je vpisal na študij kineziologije, da igra nogomet v argentinski ligi, da želi postati poklicni nogometaš in nekoč zaigrati za slovensko reprezentanco – slednje se mu je uresničilo natanko deset let pozneje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, ki ga lahko spremljate tudi na Facebooku in Instagramu.
Z vzdevkom Tank
Slovenskemu nogometnemu svetu pa ime Andreja Vombergarja ni neznano. V letih 2017–2018 in 2020–2021 so navijači od blizu spremljali njegove mojstrovine na zelenicah, ko je igral pri slovenskem prvoligaškem klubu Olimpiji; pri svojih 22-letih je z odločilnim zadetkom pomagal k njihovemu zadnjemu naslovu državnega prvaka.
Navijači so ga že takrat sprejeli kot “nogometno zvezdo”, soigralci so izpostavljali njegov lep skromen značaj. “Slava mu nikoli ne bo stopila v glavo. Ve, da egoizem ni za na igrišče, igra z ekipo in za ekipo. Na igrišču je zanesljiv, igralce potegne nase in jih žene naprej,” je o sinovi igri, ki jo spremlja od začetka, povedal njegov oče Marko, tudi sam ljubiteljski nogometaš.
V Argentini svojim nogometašem nadenejo vzdevke – eden najboljših nogometašev vseh časov in tudi Andrejev vzornik Lionel Messi ima vzdevek Bolha –, zaradi fizične moči in dobrih skokov z branilci slovensko-argentinskega napadalca že od najstniških let kličejo Tank. “Je visok in močan, na igrišču ga soigralec ne podre zlahka,” pravi njegov oče. “Najbolj pomembno pa je, da ima zmagovalno miselnost.”
Evforija 50 tisoč gledalcev
Od letošnjega julija si Andrej spet služi nogometni kruh v domovini tanga, San Lorenzo (sv. Lovrenc) je eden od petih najboljših argentinskih klubov. Med drugim za klub navija tudi papež Frančišek, za uspehe jim je že večkrat poslal čestitke. Klub je leta 1901 s fanti, ki so igrali nogomet na cerkvenem dvorišču, ustanovil katoliški duhovnik Lorenzo Massa, barve dresa imajo od ustanovitve do danes v barvah Marije Pomočnice.
Vombergar je že na prvi tekmi, po nekaj minutah igranja, zabil prvi in odločilni gol tiste tekme, do konca sezone jih je še pet. “Prav z ničimer se ne da primerjati tistega občutka, ko se na stadionu z igralci veseli od 40 tisoč do 50 tisoč navijačev. To je evforija, posebna draž. Po številu navijačev in močnih čustvih se južnoameriški nogomet še najbolj razlikuje od slovenskega,” pravi napadalec Svetega Lovrenca in doda, da papeževe čestitke v teh mesecih sicer še ni prejel, upa pa nanjo v prihodnji sezoni, “če bomo le dosegli kakšen vidnejši rezultat”.
Individualizem je prepovedan
Da je nogomet prispodoba vsakdanjega življenja, Andrej ponovi z misijonarjem, tudi argentinskim rojakom Petrom Opeko: “Za uspehe in zmage moramo tako na igrišču kot v vsakdanjem življenju garati, pomembno je, da smo pri tem spretni, učinkoviti, domiselni, malo zviti, ampak za dober namen. Ko na igrišču izgubimo žogo – tudi v življenju vedno izgubljamo –, gremo igralci vedno skupaj ponjo, en sam je nemočen, individualizem tako v nogometu kot v vsakdanjih odnosih nima mesta. Da pridemo pred nasprotnikov gol, moramo imeti taktiko, dobro telesno pripravljenost in pamet. Kot v življenju: vsak dan moramo na novo vstati, vzeti ‘žogo’ in začeti tekmo.”
“Ne pozabi na molitev”
Andrejeve vrnitve v Buenos Aires po petih letih nastopanja za slovenski, ruski in mehiški klub se je razveselila njegova družina in slovenska skupnost. V Argentini živi okoli 30 tisoč Slovencev in njihovih potomcev, Andrej ji še vedno pripada in če mu le čas dopušča, se udeležuje kulturnih in verskih prireditev.
Tako kot ima jasno zastavljene cilje v nogometu, ima še močneje zakoreninjene vrednote: družino, vero in slovenstvo. Starša Marko in Andrejka sta mu, ko se je odločil za profesionalno pot v nogometu, rekla za popotnico: “Uživaj v igri. Če boš užival pri tem, kar delaš, boš uspešen. In ne pozabi na molitev!”
Na to 28-letnik nikoli ni pozabil: “Ko stopim na igrišče ali ko dam gol, se pokrižam. Ne mislim sicer, da daš gol, ker si molil. Mi pa molitev in zavedanje, da je Bog z menoj, daje samozavest. Vsak dan se Bogu zahvaljujem, da imam delo, ki je tudi moj hobi.”
