Ne pozabite tega, ko boste znova postali starši

"No, kako je zdaj, ko so v družini trije otroci?" To ali kakršnakoli različica tega vprašanja je najpogostejše radovedno poizvedovanje, ki sem ga bila deležna v zadnjem letu dni.

V teh dneh o tem malce resneje premišljujem, saj se mi zdi, da je moj odgovor na prvo žogo običajno precej splošen in površinski.

Kot del prilagajanja na novo velikost naše družine sem moža vprašala, kako on občuti to spremembo. Njegov odgovor je bil: "Uf, imeti tri otroke je dosti lažje, kot sem si sprva predstavljal!"

Nasmejala sem se, ko sem mu povedala, da je pri meni ravno obratno: imeti tri otroke se je izkazalo za večji izziv, kot sem pričakovala. Na podlagi tega sem prišla do nekaterih sklepov o vprašanju, kaj lahko človeku olajša ali oteži prehod na novo velikost družine.

Moj mož je bil ob rojstvu drugega otroka veliko bolj pod stresom in zaskrbljen, zato je bil ta prehod zanj težji, sama pa sem se ob rojstvu drugega otroka počutila zelo umirjeno.

Ko se nama je rodil tretji otrok, se je moj mož duševno dosti bolje počutil kot ob rojstvu drugega, zato je bila ta izkušnja zanj precej lažja.

Ko sva dobila prvega otroka, je bilo za oba še posebej težko. Prepričana sem, da je prehod od nič do prvega otroka najtežji prehod za vsakega starša, ne glede na to, kako ti gre na duševni ali čustveni ravni, saj dejstvo, da je nekdo povsem odvisen od tebe, predstavlja veliko spremembo, če si prej živel sam ali z drugo samostojno odraslo osebo.

Prvi mesec in pol z novim dojenčkom je bil čudovit, razmeroma lahek in nezahteven. V naslednjih tednih pa sem se počasi začela počutiti, kot da s težavo brodim po vodi in ne lahno lebdim na površini. Spoznala sem, koliko več časa potrebujem, da karkoli storim s tremi majhnimi osebami, in začela sem premišljevati o tem, kako naj bo trenutno videti načrtovanje in določanje prednostnih nalog. Ko se je znova začela šolska rutina in je moj dokaj ubogljivi malček nenadoma dobil svojo voljo, nožice zajčka in pljuča kot škotske dude, sem morala znova oceniti, kaj naj vključuje moj seznam "osnovnih stvari, ki jih je treba opraviti vsak dan".

Predvidevala sem, da bo za prihod tretjega otroka potrebnih nekaj prilagoditev, zato sem pred njegovim rojstvom poskušala dokončati nekaj projektov v hiši. To je bil dober prvi korak. Prav tako sem poskušala uvesti nekaj novih rutin za pospravljanje, za katere sem menila, da bi lahko pomagale. Tudi to se je izkazalo za odlično idejo.

Če se ozrem nazaj, bi lahko storila še več, vendar sem se vsaj malce pripravila. Mislim, da si nisem mogla natančno predstavljati vseh stvari, ki bi mi zdaj lahko olajšale življenje – in s tem verjetno ni nič narobe. Sprotno učenje ima gotovo svoje prednosti.

Če vam je Bog zaupal še eno dušo, ga prosite za dodatno milost, da boste lahko prebrodili težke trenutke – trenutke, ko se sprašujete, ali vam bo kdaj uspelo v dnevu doseči kaj več kot to, da boste nekaj pojedli in nahranili četico ljudi.

In ko ste ravno pri tem, prosite za pomoč tudi Njegovo mamo. Na lastni koži je izkusila težak prehod v starševstvo – bil je nepričakovan in je povzročil nekaj neprijetnih in pretresljivih trenutkov. Marija ni pričakovala, da bo postala mati, in rodila je zunaj mesta med neznanci; nato pa je morala urno pobegniti v drugo državo, da bi se skrila pred ljudmi, ki so hoteli ubiti njenega novorojenca. Živela je po Božji milosti in tako lahko živimo tudi mi.

Sveta družina, prosi za nas!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.