Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 2. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Nekdanja odvisnica od alkohola: “Prepričana sem bila, da bom nihče, če mi vzamejo pijačo”

Monika, trzeźwiejąca alkoholiczka

@alkodramaty | Instagram

Magdalena Prokop-Duchnowska - objavljeno 04/01/23

Trezna ni bila sposobna predelati čustev, sprejemati odločitev ali se preprosto pogovarjati z ljudmi. Kako to, da zdaj že tri leta ni okusila niti kapljice alkohola?

Monika je mlado, pametno, simpatično dekle, poleg tega pa tudi nekdanja odvisnica od alkohola. Že njeni starši so pogosto posegali po alkoholnih pijačah. Ko je to nekoč omenila učiteljici v šoli, jo je ta utišala, češ, da se o takšnih stvareh “ne govori”.

“Alkoholizem je bolezen, ki lahko doleti vsakogar. V katerikoli starosti, ne glede na spol. Običajno se začne, ko nihče ne vidi problema v opijanju na zabavah, v barih. Saj smo mladi, mladost pa ima svoja pravila, kajne? Šele zdaj vidim, kako usodno je to razmišljanje,” piše Monika v eni od svojih objav na Instagramu.

Pogovarjali sva se o njeni odvisnosti, prelomnicah in treh letih streznitve.

Po alkoholu ste prvič posegli pri štirinajstih letih. Kdaj ste ugotovili, da imate s tem težave, ki jih ne morete ustaviti?
Tedaj nisem vedela, koliko smem piti, da ne bi pretiravala. Natočila sem si več kozarcev piva, enega za drugim. Naslednji dan sem mislila, da bom umrla. K sebi sem prihajala kakšna dva dneva.

Znova sem se napila dve leti pozneje, ko so me kolegi silili z vodko. Spila sem veliko preveč. Še danes sem hvaležna Bogu, da se mi takrat ni nič zgodilo, da me nihče ni posilil. Zjutraj sem se počutila grozno.

A to vas ni ustavilo pred nadaljnjim pitjem, ravno nasprotno.
Spoprijateljila sem se s punco svojega starejšega brata in začeli sva skupaj hoditi na zabave. Ker še nisem imela službe in svojega denarja, sta mi alkohol kupovala onadva. Škoda ga je bilo ne spiti.

View this post on Instagram

A post shared by Monika (@alkodramaty)

Kaj vam je dala pijača?
Predvsem pogum. Po pitju alkohola me ni bilo sram. Čeprav sem precej komunikativna, sem bila v odnosih z moškimi vedno sramežljiva. Trezna sem stala kot “lipov bog” in nisem mogla izreči besede. Alkohol mi je pri tem pomagal.

Najbrž je imelo vpliv tudi to, da so pili tudi vaši starši.

Alkohol je bil v mojem domu nekaj običajnega in splošno dostopnega. Ne vem, ali sta pila kulturno, vsekakor pa diskretno. Nista hodila po ulici ali sedela na klopci pred trgovino. Svojo odvisnost sta popolnoma prikrivala pred drugimi.

Očetovo odvisnost ste omenili učiteljici v šoli. Odgovorila je, da se o takšnih stvareh “ne govori”. Kaj ste takrat občutili?
Šele pozneje sem ugotovila, da je to storila zato, ker je poznala moje starše. Da je to izhajalo iz neke moralne dileme. Toda zaradi teh besed sem občutila strašen sram. Od tistega trenutka sem skrbno skrivala resnico o svoji družini.

Od prej se, recimo, spomnim, da sem kot sedemletnica stekla na ulico in kričala na pomoč. Nihče ni reagiral, ker niso želeli prijaviti sosedov. Tako sem bila prepuščena sama sebi.

Kdaj ste se odločili, da želite nekaj spremeniti?
Ko sem se zadela ob steno. Počutila sem se tako slabo, da sem se končno odločila nekoga prositi za pomoč. Takrat sem bila stara 23 let. Vedela sem, da imam težavo, vendar je še nisem znala poimenovati. Povedala sem drugemu bratu, ki je imel urejeno življenje in mi je bil vedno vzor. Dal mi je kontakt psihologa in se obvezal za plačilo srečanj. Med terapijo sem omenila, da veliko pijem. Specialist me ni poslal na zdravljenje odvisnosti, temveč mi je dejal, da ne bom mogla več hoditi k njemu, če bom še naprej zlorabljala alkohol.

Kaj ste naredili?
Še naprej sem pila, le da sem to bolje skrivala. Imel sem 26 let. Večere sem preživljala ob pijači, zjutraj pa sem se z mačkom odpravljala v službo. En dan je bila steklenička vodke, drugič pivo, tretjič vino ali viski. To mi je dajalo lažen občutek, da obvladujem situacijo. Če se ne zadevam z vodko vsak dan, je povsem logično, da še nisem alkoholik, sem si govorila.

Sprva je bilo dovolj steklenička vodke, nato pa že dve nista bili več dovolj.
Z napredovanjem odvisnosti se je povečala toleranca telesa na alkohol. Spomnim se, da sem nekega dne izpraznila pollitrsko steklenico vodke in se mi ni zgodilo nič posebnega. Nisem pa mogla nehati piti po eni steklenički, saj z njo ne bi bila dovolj opita. V takšnem stanju sem postala nervozna in agresivna. Pustila sem službo in tedaj sem se popolnoma razpustila. Izgubila sem zadnjo stvar, ki me je motivirala, da sem živela trezno.

Ste raje popivali v družbi ali sami?
Začela sem se zapirati sama vase. Sramovala sem se svoje šibkosti do alkohola, zato sem se raje skrivala sama s seboj s stekleničko vodke, v zasebnosti svojega doma.

V nekem trenutku (o katerem danes ne želite govoriti) ste mislili, da ste dosegli dno. Posledično ste se znova odločili za terapijo. Si pravilno predstavljam, da začetki niso bili lahki?
Psiholog me je testiral in rekel, da prvič vidi bolnika s tako visokim indeksom alkohola. Predlagal mi je, naj začnem s terapijo za zdravljenje odvisnosti in se nato vrnem k njemu. Tako sem tudi naredila. Sprva pa nisem mislila, da bom povsem nehala piti. Predvidevala sem, da bo abstinenca trajala prvih nekaj mesecev, nato pa se bom vrnila k pitju, vendar na nadzorovan način.

Zdaj ste trezni že tretje leto.
Zaradi terapije sem razumela, zakaj posegam po alkoholu. Ne vem, če bi bilo to mogoče brez poglobljene analize. Zelo sem se bala, da bom trezna dolgočasna. Nisem verjela, da lahko nekomu kaj ponudim, razen spremstva na zabavo. Prepričana sem bila, da bom postala nihče, če mi vzamejo pijačo.

Kako ste se soočili s tem?
Sprva sem se skušala oklepati ostankov starega življenja in še naprej hodila na zabave. A tam se nisem dobro počutila. Čutila sem veliko napetosti in sanjala sem, da bi lahko svoja neprijetna čustva splaknila z vodko. Tako sem se sčasoma izolirala od družbe.

Brez abstinence morda nikoli ne bi ugotovili, da že leta trpite za depresijo.
Vse se je spremenilo na bolje – prenehala sem piti, shujšala sem, začela sem se bolje počutiti in razmišljati drugače. Pa vendar sem se še vedno počutila nesrečno. Navada zapijanja čustev je privedla do tega, da sem lahko šele čez leta življenja v treznosti ugotovila, da nekaj ni v redu, in sem se lahko začela zdraviti.

Pogosto poudarjate, da se počutite prerojeni. Kako se to novo življenje razlikuje od prejšnjega?
Brat mi je velikokrat rekel, da če se ne bom odločila jaz, se bo zame odločil nekdo drug. Končno sem prevzela nadzor in vzela stvari v svoje roke. Prej se nisem mogla sama odločati. V novem življenju sem v stiku s svojo notranjostjo, čustvi in intuicijo. Sem tudi bolj ozaveščena in znam postavljati meje. Včasih je bilo to nepredstavljivo, danes pa lahko z gotovostjo trdim, da sem si všeč. Prijateljici nikoli ne bi rekla, da je neumna, zato skušam imeti lep odnos tudi do sebe. Ugotovila sem tudi, da je lahko trezno vzpostavljanje odnosov res razburljivo!

Zdaj zavestno izbiram ljudi, s katerimi preživljam čas. Trezni ljudje me zelo navdušujejo. Stari prijatelji pravijo, da sem se od njih odrezala. Daleč od tega, da bi koga odpisala! Na zabave, na katerih točijo alkohol, ne hodim, ker tam enostavno nimam kaj početi. Takšna srečanja me strašno dolgočasijo.

Ali pogrešate občutek opitosti?
Iskreno? Ne predstavljam si, da bi se k temu vrnila! Včasih, ko sem napeta ali se zelo sekiram, me prešine: “Spila bi stekleničko vodke in vse bi izginilo.” Tega ne počnem, ker vem, da se ne bi končalo samo z eno stekleničko. Prav tako takoj predvidim posledice, mačka, obžalovanje, razdraženost, uničevanje lastnega zdravja.

“Ali ne boš z nami spila niti kozarca vina?” Pogosto slišite to vprašanje?
Nenehno. Res ne razumem, zakaj se vsi oklepajo tega kozarca vina! To je alkohol kot vsak drug … Seveda še nihče ni postal odvisen od enega kozarca vina. Vendar je logično, da če neodgovorno delujem zdaj, bom to še manj počela čez dvajset, trideset let. Imela sem to srečo, da sem relativno zgodaj začela spreminjati svoje življenje. Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo tako? Kje bi bila danes? Stavim, da ne bi več pila zgolj “nekaj stekleničk vodk”, ampak veliko, veliko več in ne na svojem kavču, ampak pred bližnjo trgovino.

Kozarec vina ima dober glas. Pijemo ga za prebavo in sprostitev. Vse bolj pogost je tudi fenomen mame, ki po celodnevnem “sedenju” doma z otroki poseže po pijači za sprostitev. Saj si tudi ona nekaj zasluži od življenja …
Naši možgani so naravnani tako, da iščejo hitro olajšanje, ko se počutimo napeti. Znano je, da bi bilo takrat najbolje iti na sprehod ali v fitnes, a to zahteva napor. Vino je na dosegu roke, na učinek pa ni treba čakati predolgo. V takšni situaciji je enostavno razviti navado sproščanja z alkoholom. V možganih pride do sprememb, zaradi katerih telo sčasoma začne hrepeneti po zasvojljivi snovi.

Vas oglasi za alkoholne pijače dražijo?
In še kako! Pijače promovirajo mladi in privlačni ljudje. Reklamni panoji in videospoti kažejo, da alkohol združuje ljudi in pomaga graditi odnose. In to je strašna neumnost! To ve vsak, ki je tako kot jaz prišel v stik z odvisnostjo. Ljudje pravijo, da jim to gotovo ne škodi. Toda če sledimo logiki, vidimo, da je alkohol etanol, torej strup, zato je škodljiv in to zelo …

Kaj vam je vzel alkohol?
Občutek varnosti, nadzor nad življenjem, odločanje, lepoto, zdravje, telesno pripravljenost. Ojej! Vzel mi je res vse. Ni bilo dneva brez želodčnih in prebavnih težav. Vzel mi je tudi odnos do staršev in nasploh do ljudi. Možnosti in priložnosti za spremembe. Šele po streznitvi sem si upala iti na fakulteto in ustanoviti lastno podjetje. Na srečo mi je uspelo obnoviti veliko od teh stvari (če ne vseh!) v svojem novem, treznem življenju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Tags:
odvisnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.