Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 2. februarja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Mojster besed in volana dobil opozorilo z namenom: “Porabil sem svojega jokerja nadutosti”

jure gregorcic

CIRIL KOMOTAR

Lojze Grčman - objavljeno 06/01/23

Spet je tu petek in nova epizoda Moških skrivnosti. Današnji gost je Jure Gregorčič, ponosni Dolenjec, ki z otroško zvedavostjo raziskuje avtomobilski svet, odkar pomni

Po izobrazbi je inženir agronomije, privlačita ga tako naravoslovje kot družboslovje, še zlasti pa prav vse, kar se premika in diši po gorivu. Od ladje do kombajna, od letala do podmornice. Še posebej pa avtomobili, ki jim je Jure Gregorčič z redko videno predanostjo in otroško radovednostjo zapisan že od nekdaj. Svoja spoznanja in modrosti ubeseduje tako kot novinar Motorevije na Avto-moto zvezi Slovenije (AMZS) kot s prijatelji v podkastu Atmosferci. “Dobra vsebina je kot življenje, vedno najde pot,” je prepričan. V Moških skrivnostih pa je razkril še marsikatero prigodo in preizkušnjo. 

Za klene fante in gospode

Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode. Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako vijugate med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vijuganje med ovinki je zelo dobesedno. Sem eden tistih nesrečnežev, ki službe nimamo pred nosom. A vedno pravim, da cesta meni bistveno več daje, kot mi jemlje. Še posebej z vidika življenjskih spoznanj. Na cesti vožnjo vsak dojema drugače, po svoje. Naučiti se moraš krmariti. Na srečo nisem imel kakih večjih težav in nesreč. Ovinkov se še vedno veselim. Dober avto zame ne pomeni le prevoznega sredstva od točke A do B. V življenju veliko šteje pot, ne le cilj.

Hvala za neposrednost. Zanima pa me še, kako se v prispodobi znajdete med ovinki življenja.
V življenju se je treba naučiti sprejemati kompromise in učenja iz lastnih napak. Nekateri pravijo, da to, kar se je zgodilo včeraj, ni pomembno. Ne drži. Vsi imamo rajši tisti del življenja, ko je lepo, ko gre pot naravnost. Menim pa, da je kdaj treba stopiti tudi na stranpot, da potem, ko se vrneš na asfalt, bolje razumeš, kako je tam bolj udobno. 

Jure Gregorčič o svoji strasti do avtomobilov in novinarstvu:

Kako razvajate svojo drago?
Skupaj sva že več kot 20 let. Najbolj razvajam s spoštovanjem. Tudi ona mene. Sorodne duše ni enostavno najti. Po toliko letih zveze je še kako pomembno, da v drugem še vedno vidiš košček navdiha. Ko si dva obljubita zvestobo na tak ali drugačen način, zvestobo za vedno ohranjata s spoštovanjem. Poljub za dobro jutro, skupna kava, večerni objem pred spanjem … Vsako jutro sem vesel, da se zbujam z isto ljubljeno osebo. Vesel sem, ko jo vidim, kako se na primer ukvarja z otroki. Da zase in za partnerja najdeš skupni čas, ni treba odpotovati v Dubaj ali na večerjo za 500 evrov. Lahko greš na intimen sprehod v gozd.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Velja stereotip, da vsi fantje želijo biti playboyi in imeti dovolj goriva za svoj ego. Mislim, da ni tako. Največji privilegij je, če med osmimi milijardami ljudi najdeš sorodno dušo, se z njo postaraš in se imaš lepo. Ko v jeseni življenja pogledaš nazaj, lahko ponosno rečeš: poglej, kaj sva skupaj dosegla. Veliko moških si želi partnerko, ženo, s katero bi bili srečni do konca svojih dni. Največja zmota je misel, da moški razmišljamo le o tem, kako bi letali s cveta na cvet.

JURE GREGORCIC
Saša Kapetanovič, Ciril Komotar in Jure, “bratje po bencinu”, ki ustvarjajo podkast Atmosferci in še marsikaj drugega

Z avtomobili, tehniko in tehnologijo se ukvarjate že vse življenje. Kakšni vozniki smo Slovenci?
Ko se je Slovenija osamosvojila, je na cesti letno umrlo okoli 500 ljudi. V zadnjih letih so te številke veliko nižje – med 80 in 100 na leto. Kar je še vedno preveč, saj je vsako življenje, izgubljeno na cesti, nepopravljiva škoda – z bolečimi posledicami za bližnje in nenazadnje tudi za družbo kot celoto, saj sem prepričan, da lahko prav vsak med nami družbi ogromno da. Se pa zagotovo vse bolj zavedamo, da lahko sami največ prispevamo k svoji in varnosti drugih.

K dejstvu, da imamo manj smrtnih žrtev na cestah, je torej pripomoglo tudi zavedanje, da smo na cesti vsi bratje in sestre po volanu, da moramo paziti drug na drugega. Sam se trudim delovati tako, da v prometu drugim vedno ponudim roko. AMZS, kjer sem se našel, je organizacija, ki že od svojih začetkov na prvo mesto postavlja ljudi  – udeležence v prometu, ne samo tehnike. Zasluga za manj nesreč z najhujšimi posledicami pa gre tudi inženirjem, ki načrtujejo vse bolj varne avtomobile, in napredku pri cestni infrastrukturi.

Nasvet za nakup družinskega avtomobila:

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Narava. Ko sem se odločal, kaj bi v življenju počel, sem veliko kolebal med naravoslovjem in družboslovjem. Želel sem združiti oboje. Ne vem, ali mi je uspelo. Čeprav sem videl kar nekaj velikih mest, se v njih ne počutim najbolje. Hoja v hribe me napolnjuje. Tam se hitro zaveš, kako majhen si. Čeprav mislim, da ljudi ne bi smelo biti strah višine, ker se z višav dlje vidi. Narava nam vedno znova daje vedeti, da ni naša, ampak da smo mi njeni. To velikokrat pozabljamo. Rad imam kolesarjenje, planinarjenje, gobarjenje. Tudi srečanja z divjimi živalmi.

Pred kratkim smo z družino srečali trop divjih prašičev, na kakih 10 metrov. Zdi se mi, da smo jih zbudili. Izkazalo se je, da imajo živali še vedno neko distanco do nas ljudi, a je bilo srečanje kar srhljivo. Sploh nismo bili globoko v gozdu, ampak na gozdni cesti. Vodilni merjasec mi je segal nekje do pasu, videl se mu je čekan. Mislil sem si: “Zelo si lep, upam, da bova prijatelja.” 🙂 Šli so naprej. Čez pol minute je bil gozd tak, kot da se ni nič zgodilo. Narava hitro razburka sistem, a ga hitro tudi vzpostavi nazaj.

“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Naučil sem se, da kar seješ, tudi žanješ. Spoznal pa sem tudi, da se od mladih ljudi, če v družini vlada spoštovanje, lahko tudi kaj naučiš. Mlad um res odlično deluje, ko se sooča z izzivi, še posebej digitalnimi, sodobnega časa.

Kako vam uspeva ob brutalnem novinarskem urniku zamejevati posvečen čas za otroka?
To je največji izziv. Pri organizaciji časa imam največ slabe vesti pri svojih družinskih obveznostih. Poklic, ki ga opravljam, je časovno zelo potraten. Novinarsko delo od doma je težko opravljati. Zgodbe se dogajajo na terenu. Potrudim pa se, da ko sem doma, nekaj obvezno počnemo skupaj – družinski sprehodi, skupni izleti … V prihodnjih letih si želim bolj umirjen življenjski slog.

jure gregorcic
Z družino jo zelo radi mahnejo v naravo

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Čiste pitne vode, svežega zraka, v medčloveških odnosih pa strpnosti. Seveda se je treba postaviti zase, zagovarjati, kar je prav, a ne na račun nekoga drugega. Če bi imeli več tega trojega, bi bilo živeti na tem planetu še dolgo zelo lepo.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rojstvo otrok. Takrat se zaveš, da moraš vse tisto, kar si prinesel na svet, posredovati naprej. Druga stvar je nesreča v hribih. Zavedel sem se, da življenje ni potica in da sem še kako minljiv. Zamisliš se, zakaj ravno ti v tistem trenutku. V nesreči sem imeli veliko srečo in jo doživel kot svojevrstno spoved.

Kaj se je zgodilo?
Na neko zelo mrzlo jutro pred dobrimi 20 leti sva z zelo izkušenim plezalcem šla plezat na slap Lucifer, ki leži med Gozdom – Martuljkom in Kranjsko Goro. Soplezalec je plezal naprej, nad nama je počila velika ledena sveča in zgrmela po slapu navzdol. Opozoril me je na to, jaz sem pogledal kvišku, da bi se umaknil.

Sveča se je sredi slapu razletela na kamnitem pomolu. Z višine kakih 40 metrov me je za razprto dlan velika ledena krogla zadela natanko v levo oko. Udarec je bil tako silovit, da sta cepina ostala zapičena v led, jaz pa sem obvisel na vrvi. Rešil me je soplezalec, ki sem mu neskončno hvaležen. On je poskrbel, da sva varno prišla s slapu in v bolnišnico.

Kaj pa oko?
Diagnoza ni bila najbolj ugodna. V bolnišnici so mi dejali, da sem izgubil 80 odstotkov vida. A bil sem zelo mlad, nekoliko dolenjsko trmast, imel pomoč sodobne medicine. Ko je že kazalo, da se vseeno ne bo izšlo tako dobro, sem se vrnil v kartuzijo Pleterje, kjer sem kot študent biotehniške fakultete opravljal prakso v čudoviti genski banki jablan z vsega sveta. Odločil sem se, da grem po drugo mnenje h kartuzijanom, ki so znani zdravilci. Pripravili so mi mešanico zelišč, s katero sem spiral poškodovano oko.

Nisem spraševal, kaj je bilo v njej, saj sem jim zaupal. Končalo se je dobro. Izgubil sem le dva odstotka vida. Na naslednji kontroli so bili v kliniki zelo presenečeni. V življenju se moraš velikokrat zanesti na neke energije, v katere morda prej nisi verjel ali jih želel videti, slišati. Pri takšnih poškodbah pa je vsekakor treba reči hvala tudi sodobni medicini in znanosti. Vse omenjeno mora iti z roko v roki.

Jure na terenu:

Kako je bila videti spoved?
Človeku v obdobju, ko meni, da mu gre vse dobro, zelo hitro raste nadutost. Vse zmorem, vse znam, zame ni preprek, delam lahko, kar želim. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem po nesreči ležal sem v bolnišnici, moral sem biti nepremičen zaradi krvavitve za očesom. Z eno roko sem si pokril zdravo oko. Nastala je tema. Preletelo me je spoznanje, da imam le dve očesi. Na drugo oko bom moral še toliko bolj paziti. Imam v življenju res plačane vse račune, da ne bom ostal v temi?

Zavedel sem se, da če bi bila krogla večja, bi bili poškodovani obe očesi. Spraševal bi se, ali bom še kdaj videl svoje ljubljene. Če takrat ne odmakneš roke z zdravega očesa, zaslišiš odmev samega sebe, svoje duše. Takrat sem dojel, da je opozorilo prišlo z namenom in da sem svojega jokerja nadutosti porabil. Da bo odslej nekoga nekje treba vprašati, ali si zaslužim, da sem tu, in ali je vredno, da sem tu. To je bila moja spoved. Nisem se obtoževal, iskal odpuščanja. Dobil pa sem močan signal, da svet ni moj.

Tags:
Moške skrivnosti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.