Blagoslovljeno Devico Marijo nujno potrebujemo za svojo Mater iz najmanj treh ključnih razlogov.
1Božja Mati nas s svojo ljubeznijo prebuja in nam omogoča, da smo to, kar smo
Teolog Hans Urs von Balthasar je premišljeval o preprostem življenjskem dejstvu: “Majhen otrok se prebudi v samozavedanje, ker ga nagovori materina ljubezen.” Psihiatrinja Alice Miller v svoji knjigi Drama nadarjenega otroka pojasnjuje, kako ima vsak otrok upravičeno potrebo, da ga mati opazi, razume, jemlje resno in spoštuje.
V prvih tednih in mesecih življenja mora imeti mater na razpolago, imeti mora možnost, da se v njej zrcali … Mati zre v otroka v naročju, otrok pa zre v materin obraz in se v njem najde, pod pogojem, da si mati resnično ogleduje edinstveno, majhno, nemočno bitje in vanj ne odslikuje svojih pričakovanj, strahov in načrtov za otroka.
V tem primeru se otrok ne bo našel v materinem obrazu, temveč v materinih lastnih težavah. Ta otrok bo ostal brez ogledala in ga bo do konca življenja zaman iskal. Žal je to stiska mnogih ljudi. Vendar to še ni konec zgodbe. Dana nam je namreč tudi Brezmadežna Mati, ki poskrbi za vse naše potrebe – Marija je tisto ogledalo, ki ga iščemo.
Kajti “mati se ne ustavi zgolj pri tem, da podari življenje,” pojasnjuje papež Frančišek. “Z veliko skrbjo svojim otrokom pomaga rasti, uči jih, kako naj živijo, vedno jih spremlja s svojo skrbjo, svojo naklonjenostjo, svojo ljubeznijo, tudi ko odrastejo. Na kratko: dobra mati svojim otrokom pomaga, da najdejo sebe.”
Nekaj podobnega je izrazil tudi papež Janez Pavel II.:
“Mati ni le mati telesnega bitja, ki se rodi iz njenega telesa, temveč tudi osebe, ki jo rodi. Marija je Božja mati, ker je spremljala Božjega Sina v njegovi človeški rasti. Marijino materinstvo ni le vez naklonjenosti – učinkovito prispeva k našemu duhovnemu rojstvu in razvoju življenja milosti v nas.”
2Božja Mati nam preprečuje, da bi Jezusa spremenili v abstrakcijo
Marijo, Božjo Mater potrebujemo zato, ker nam preprečuje, da bi Jezusa spremenili v abstrakcijo … da bi Jezusa omejili zgolj na njegov nauk, sporočilo ali zgled. Kajti Jezus ni filozofija, ki bi se je morali naučiti, temveč je oseba, ki jo je treba ljubiti. In samo Božja Mati ljubi Jezusa tako, kot si Jezus zasluži. Zato je sveti Janez Pavel II. poudaril, da nas “Marija vodi h Kristusu, Kristus pa nas vodi k svoji Materi”.
Konkretiziranje stvari je bistvo materinstva. Po besedah kardinala Raniera Cantalamesse je “Bog tiho vstopil v maternico ženske. Bog se spusti v samo srce materije: [Beseda mater [“mati”] izvira iz besede materia.” Božja Mati nas nenehno vrača k bistvu stvari: k človeškosti svojega božanskega Sina.
Bl. Guerric iz Ignyja pa izpostavlja: “Marija je Mati življenja, po katerem vse stvari živijo.” To življenje ni nič nejasnega, abstraktnega ali neosebnega. Življenje, ki ga živimo, je Jezus, Pot, Resnica in Življenje.
Bolj se oziramo na Mater tega življenja, bolj spoznavamo in sprejemamo življenje v njegovi polnosti. In če hočemo v svojem življenju več življenja, moramo imeti Mater, ki nam ga bo podarila. In ona to tudi počne.
3Božja Mati nam daje oblast nad smrtjo
V pogovoru, ki je bil pred meseci objavljen v reviji The Atlantic, je medicinska sestra iz hospica izjavila, da v trenutku smrti “skoraj vsakdo z zadnjim dihom kliče ‘mamico’ ali ‘mamo'”. Nekaj globoko v nas ve: ko smo v hudi stiski, ko je konec blizu, potrebujemo svojo mamo. Nič čudnega, da zdravamarijo sklenemo s prošnjo, naj Marija, Božja mati, prosi za nas “ob naši smrtni uri”.
Pravijo, da je Dostojevski, da ne bi podlegel obupu, pogosto dlje časa meditiral pred Marijino podobo.
Še vedno me ganejo novice, ki sem jih pred leti prebral o obupani mladi ženski: preplezala je verižno ograjo na avtocestnem nadvozu in nameravala skočiti v smrt na avtocesto. Motoristka, ki jo je opazila – mati dveh otrok in babica šestih vnukov – je ustavila, poklicala policijo, nato pa splezala do mlade samomorilke in jo prosila: “Ne, ljubica. Ne stori tega.”
Segla je prek ograje, zgrabila mlado žensko za oblačila in jo z vso močjo stisnila k sebi. Drugi vozniki so se ustavili in se pridružili mrzličnim poskusom, da bi skozi odprtine ograje držali obupano žensko. Policist, ki je prispel na kraj dogodka, je opisal, kaj je videl: žensko, ki je visela z nadvoza, držala pa jo je “velikanska množica ljudi”.
Kaj je mlado žensko pripeljalo do tega samouničujočega dejanja? Ženska, ki ji je priskočila na pomoč, se je spominjala, kako je mlada ženska vedno znova ponavljala: “Moja mama me ne mara. Moji mami ni mar zame.” Toda ženska jo je prek ograje pomirila in ji ves čas prigovarjala: “Ne, mi te imamo radi.”
To je bila mati, ki je prepoznala obup te mlade osebe. Mati ji je priskočila na pomoč. To je bila mati, ki jo je pomirila s svojo ljubeznijo. In mati je spodbudila dobrodelnost drugih mimoidočih, da so pomagali obupani osebi.
Eden od reševalcev je pozneje dejal: “Vsi so bili odločeni, da te gospe nikakor ne bodo izpustili iz rok.” Vrstica starodavnega Marijinega speva Ave Maris Stella poziva: “Pokaži se kot mati,” (Monstra Te esse Matrem). Včasih, ko se borimo za življenje, nam lahko pomaga le Mati.
Dejanja teh usmiljenih Samarijanov ponazarjajo čudovito spoznanje papeža Benedikta XVI.:
Življenje, ki ga mati daje svojemu otroku, ni le telesno življenje; podarja mu življenje v vsej polnosti, ko sprejme otrokove solze in jih spremeni v nasmeh. Šele ko je življenje sprejeto in razumljeno kot sprejeto, postane tudi sprejemljivo. Če naj bi človek sprejel samega sebe, mu mora nekdo reči: Tako lepo je, da si – to mu je treba povedati, ne z besedami, ampak z dejanjem celotnega bitja, ki mu pravimo ljubezen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
