Halszka Witkowska, suicidologinja in avtorica knjige Življenje kljub vsemu. Pogovori o samomoru (Życie mimo wszystko. Rozmowy o samobójstwie), nam pripoveduje o “majhnih koncih sveta”, poslovilnih pismih otrok in občutku krivde in žalovanju, ki včasih traja celo življenje. Kaj mlade privede do tega, da v življenju ne najdejo več smisla in si vzamejo življenje?
Poskusov samomora med mladimi je vedno več. Zakaj?
Močan vpliv je imela pandemija. To obdobje je bilo ugodno za poglabljanje težav, ki so obstajale že prej. Socialna izolacija in zapiranje otrok pod eno streho skupaj s potencialnimi nasilneži je to le še stopnjevalo. Otrok se ni imel kam zateči. Ni hodil v šolo, zato ni imel priložnosti o tem z nikomer govoriti. Po drugi strani pa je nezmožnost sprostitve teh čustev poslabšala psihično zlorabo. Številni so bili pod stresom in zaskrbljeni glede prihodnosti, kar je posledično povzročilo, da so pogosteje segli po alkoholu.
Čeprav se morda ne zdi tako, si otroci življenja ne vzamejo zgolj zaradi “velikih” travmatičnih izkušenj. Včasih je dovolj čustveno zanemarjanje. In s tem imamo opravka v številnih, ne le patoloških družinah.
K nam prihaja veliko otrok, ki se v svojem domu počutijo nevidne. Pišejo, da so brezupni, ničvredni in zelo osamljeni. Da ne vedo, kako prositi za pomoč, ko pa se za to končno odločijo, jih starši ne želijo poslušati, ker nimajo časa zanje. Znanka, učiteljica v neki šoli, je povedala, da ji je deklica zaupala, da njeno mamo bolj kot hčerine samomorilne misli zanimajo njeni novi nohti.
V knjigi to imenujete “spuščanje človeške bolečine mimo ušes”.
Z vidika odraslih se zdijo otroške težave lahkomiselne in nepomembne, pozabljamo pa, da določene stvari doživljajo prvič. Prvič izgubijo denarnico, prvič jim nekdo zlomi srce, prvič se počutijo prevarane in izdane od prijatelja. Mladi ljudje še nimajo orodij za reševanje stisk. Distanca in sposobnost ločevanja med pomembnim in manj pomembnim pride sčasoma. Za otroke so njihove skrbi mali konci sveta.
Toda ko s temi “malimi konci sveta” pridejo k staršem, pogosto slišijo, da to niso prave težave.
Mlad človek je še zelo prilagodljiv: občutljiv, impulziven, čustven. On šele gradi svojo identiteto. Odrasel človek bo pod vplivom čustev povedal nekaj besed preveč in na to takoj pozabil. V otroku pa se bodo te besede kopičile in začele kliti.
Če bo mačka stekla po sveži betonski podlagi, bo pustila odtise šap. Če bo prečkala trdo in suho podlago, odtisov ne bo. Če otrok sliši, da je neveden in da iz njega nič ne bo, se lahko te besede leta in leta vračajo.
Neka ženska je povedala, da ji je njena mati govorila: “Če ne boš pospravila sobe/odnesla perila v omaro, to pomeni, da me nimaš rada.” In danes, mnogo let pozneje, se ji zdi, da mora storiti vse, kar ji je rečeno, sicer si ne bo zaslužila ljubezni in prijateljstva. Če otroci verjamejo v pravljična bitja, bodo še toliko bolj verjeli, da so neumni in nepotrebni.
Stres, hitro življenje, osredotočenost na delo – to niso dobri pogoji za pogovor in pozorno poslušanje.
Danes imamo veliko manj časa za družinsko življenje. Primanjkuje nam toplih, dolgih pogovorov. Smo izčrpani in podcenjujemo težave otrok, češ, da imamo svoje, pomembnejše zadeve. Otrokom zapiramo usta. Raje jih posedemo pred ekran, kot da bi svoj čas in energijo posvetili skupnemu druženju.
Seveda ni bistvo v tem, da se osredotočimo na obtoževanje vseh staršev tega sveta. Resnično živimo v težkih časih. Finančne težave, izgorelost in vsakodnevni izzivi povzročajo, da zelo težko najdemo čas za predano in aktivno starševstvo.
Kako to vpliva na naše družine?
Neki oče se je name obrnil po pomoč, ker se njegova najstniška hči ni želela več pogovarjati z njim. Vprašala sem ga, kdaj se je to začelo. Navsezadnje se take stvari ne zgodijo čez noč. Hči je priznala, da se z očetom noče pogovarjati, ker se je v tem letu, ko nista imela veliko stikov, zgodilo toliko stvari, da sploh ne bi vedela, kje začeti. Trdila je, da bi bil oče zgrožen, če bi izvedel za njene trenutne težave. Ni imela moči in volje, da bi mu povedala o vsem, kar se je zgodilo in povzročilo, da je trenutno v taki situaciji. Ne pozabimo, da komunikacijska vrzel ne nastane v 15 minutah! Vedno gre za postopen, počasen proces.
Naša vsakodnevna komunikacija je torej zelo pomembna – tudi v kontekstu poskusov samomora.
Veliko poskusov samomora je posledica travmatičnih izkušenj. Problem je v tem, da če imamo težave s komunikacijo, o tem morda nikoli ne bomo izvedeli. 80 odstotkov otrok, ki so bili spolno zlorabljeni, zlorabe nikoli ne bo prijavilo, če tega ne storijo v prvih dveh tednih.
Na neki točki lahko to sodu izbije dno.
Izkušnje in besede kritike se v otroku včasih nalagajo za celo življenje. Na neki točki se lahko izkaže, da je nahrbtnik, ki ga otrok nosi, zanj pretežak. Še posebej, če se nima s kom pogovarjati, saj ima prijatelje le na Instagramu.
Ali ima splet vpliv na število poskusov samomora med otroki? V mislih nimam le nevarnosti sovražnega govora, temveč tudi večjo dostopnost npr. znanja o tem, na kakšen način si lahko vzamemo življenje.
Internet sam po sebi ni niti dober niti slab. To je podobno kot nož – z njim lahko režemo kruh ali pa se režemo. Na spletu najdemo tako strani, ki nam lahko pomagajo, kot tudi forume in strani, ki obravnavajo metode samomora.
Veliko večjo grožnjo predstavlja nagnjenost otrok h gradnji samozavesti na podlagi družbenih omrežij. Mladi objavljajo fotografije na Istagramu ali videe na TikToku, njihovo razpoloženje pa je nato odvisno od števila zbranih všečkov in srčkov. Na ta način preverjajo, če so po mnenju drugih privlačni, zanimivi in všečni. Pogosto se primerjajo. Če jim gre slabše, se začnejo spraševati, kaj je z njimi narobe.
Resnična grožnja je tudi možnost nalaganja videoposnetkov s prijatelji v glavni vlogi. Žal se dogaja, da se v virtualnem prostoru znajdejo posnetki spolnih odnosov. Nekoč si je take stvari lahko ogledalo največ nekaj deset znancev. Danes, v dobi interneta, lahko tak posnete doseže celo nekaj tisoč ljudi.
Otroci včasih o svojih težavah in čustvih ne govorijo neposredno. Kako spoznati, da preživljajo psihično krizo ali, kar je še huje, razmišljajo o samomoru?
Zaskrbljujoče bi morale biti vedenjske spremembe. Prej vesel otrok na primer postane apatičen in žalosten. Dobro je biti pozoren na motnje spanja in/ali prehranjevanja, učne težave, težave s koncentracijo, izoliranje, zanemarjanje videza in higiene, pa tudi na pretirano živčnost. Včasih se nam morda zdi, da je določeno vedenje znak upora, a se pozneje izkaže, da je šlo za simptom otroške ali najstniške depresije.
Obstaja tudi prepričanje, da če nekdo odprto govori o samomoru, tega zagotovo ne bo storil.
To je eden izmed najbolj splošnih mitov. Raziskave kažejo, da celo 80 odstotkov ljudi, ki načrtujejo samomor, prej o tem govori z osebami iz svojega okolja.
Kaj otroci pišejo v svojih poslovilnih pismih?
Branje teh pisem je daleč najtežji del mojega dela. To so zelo dramatični zapisi. V njih se pojavljajo sledeče težave: biti priča fizičnemu in spolnemu nasilju med starši, boj z invalidnostjo, občutek nezaželenosti. Ta pisma kažejo, s kako velikimi težavami se morajo včasih soočiti mladi že tako zgodaj v življenju.
Ko si otrok vzame življenje, se starši soočijo s številnimi vprašanji, pa tudi z ogromnim občutkom krivde. Navsezadnje bi lahko kaj opazili, otroku posvetili več časa in se morda izognili tragediji.
Zato izgubo zaradi samomora imenujemo travma. Mnogi starši po taki izkušnji pravijo, da se je njihovo življenje končalo skupaj z življenjem njihovega otroka. To je zelo težko. Še toliko bolj, ker je poleg vsega prisotna še družbena izobčenost. Ljudje takšno družino označijo za patološko. Sprašujejo, kje so bili starši in zakaj se niso zanimali za lastnega otroka. Nagnjeni smo k obtoževanju, pri tem pa pozabljamo, kako veliko tragedijo ti starši preživljajo.
Seveda starši sami iščejo svoje napake. Zagotovo so prisotne, vendar ne moremo reči, da je malomarnost skrbnikov glavni in edini razlog za odločitev za samomor. Za to odločitvijo se skriva cela zgodba. Iskanje krivde pri sebi nima smisla. S človeškimi močmi se je težko spopasti z nečloveškim trpljenjem, zato je tukaj nujna podpora psihoterapevta ali psihiatra.
Je žalovanje pri samomoru drugačno od tistega, kar doživljamo po “normalni” smrti?
Nekoč me je poklicala ženska, ki se je 15 let po samomoru svojega otroka še vedno spraševala: “Zakaj?” Ta misel ji ni dala miru. Samomor je tako velika travma za vso družino, da lahko njene člane preganja do konca življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
