Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 1. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Spreobrnjena muslimanka: “Obstajajo preizkušnje, velike in majhne, toda moč je v Kristusu”

Desperate muslim woman

Motortion Films | Shutterstock

Urška Kolenc - objavljeno 08/01/23

"Kadar nekam grem, se hitro vračam domov, ker se zavedam, kakšna vrednost sta dom in družina"

“Kot vsi ljudje na tem svetu sem vse življenje iskala resnico,” pripoved začenja Ana S. T., ki je na svoji trnovi poti pri 33 letih spoznala Jezusa. “Do tedaj sem tavala in iskala ljubezen pri starših, fantih, možu, prijateljih …, vendar me nobena od teh ljubezni ni v celoti izpolnila,” v knjigi Pot do resnice, ki je izšla pri založbi Ognjišče, pričuje nekdanja muslimanka iz Bosne.

Starši želeli sina, rodila se je hči

Ana se je rodila kot četrti otrok v muslimanski družini. Njeni starši so si po treh hčerah želeli sina in ko se jim želja ni uresničila, je mama ob rojstvu najmlajše dejala: “Ubijte jo! Ne želim je! Zadavite jo, če ne, jo bom vse življenje davila sama,” na kar je Ano opominjala ves čas otroštva, ko je bila kdaj jezna nanjo.

Njena mladost se je odvijala v stalnem dokazovanju bližnjim, da lahko veliko naredi in je vredna življenja. Želela je, da bi bila njena družina ponosna nanjo. Bila je odličnjakinja, članica številnih sekcij, prejemnica številnih nagrad in odlikovanj. “Vse zaman – mama je neprestano ponavljala ‘težke besede’.” Nikoli ni občutila iskrene materine ljubezni.

Muslim woman looking at phone

Tolažbo našla v naravi

Zakon njenih staršev je po njenem rojstvu zašel v krizo. Oče, po poklicu trgovec, je začel zapravljati denar za zabave s pivskimi prijatelji in lahkimi ženskami. Mama je bila gospodinja in najmlajši hčeri ni posvečala časa, saj jo je krivila za svoje trpljenje in nesrečo, oče pa je, da bi nagajal ženi, Ano najbolj razvajal. Zanjo so večinoma skrbele starejše sestre.

Kljub vsemu pravi, da je imela lepo otroštvo. Zatekala se je v svet narave, obdana je bila z živalmi in našla zaveznika v lisičjem mladiču, ki so ji ga poklonili očetovi prijatelji lovci.

Priča vojni

Ko je končala srednjo šolo, se je v Bosni začela vojna in postali so begunci. Ana je postala prostovoljka. Opisuje grenke izkušnje iz časa vojne, ko so drugi le nemo gledali in preštevali žrtve. Ko je pozneje spoznala Boga, ga je spraševala, zakaj so bili mnogi slepi za grozodejstva in gluhi za klice na pomoč. “Človek je odgovoren tudi za tisto, česar ni storil, pa bi lahko. Ljudje mislijo, da so čisti, ker ne grešijo. Vendar je greh tudi gledati in ne opozoriti.”

Navkljub porušenem mestu so se ljudje trudili živeti normalno. Ana se je izšolala, vojne je bilo konec in dobila je dobro službo v mednarodni organizaciji. Imela je dobro plačo, službeno je veliko potovala in z zaslužkom pomagala družini, ki jo je začela izkoriščati. “Sčasoma sem spoznala, da svoji družini nikoli ne bom dala dovolj, da bi s tem ‘kupila njihovo ljubezen’.” Oče je še pred vojno opustil alkohol in je bil edini, ki ji je kdaj izrazil hvaležnost in jo svaril pred izkoriščevalskimi prijatelji.

Poroka in propadli zakon

Spoznala je fanta, ki se je zdel pozoren do nje, v resnici pa jo je ves čas nadzoroval. Po dveh mesecih skupnega življenja je zanosila, zato sta se dogovorila za poroko. Mož se je po poroki popolnoma spremenil, veliko je pil. Preselila sta se k njegovim staršem in oni so odločali o njunem zakonu in razpolagali z njenim denarjem. “V mojem življenju je bilo vse več pravil, ki so me vedno bolj spominjala na zapor.”

Tolažbo za vedno bolj nemogočo situacijo doma je našla v službi, ki jo je vzljubila. Nadrejeni so opazili njeno predanost in kmalu je postala tudi šefinja svojega moža. Ta jo je vse bolj podcenjeval in imel vse pogostejše izpade besa in ljubosumja.

V štiri leta trajajočem zakonu je rodila dva otroka. Po ločitvi ni mogla računati niti na pomoč primarne družine, ki se je zgražala, da ne more potrpeti v zakonu. Najhuje ji je bilo, ko je mož dobil skrbništvo nad otrokoma in ju je videvala le ob koncih tedna. “Morala sem soglašati s predajo skrbništva nad otrokoma, ker mi je mož s tem pogojeval privolitev v sporazumno ločitev. Vedela sem, da bi v nasprotnem primeru prišlo do obtoževanj in težkih besed ter maščevanja prek otrok, ki bi tako postala zgolj sredstvo za prenašanje bolečine drug drugemu.” Ko ju je po ločitvi znova videla, je “prvič v življenju uživala lepoto resničnega materinstva, brez vsiljenih pravil”.

Še ena propadla zaroka

Kmalu se je spet postavila na noge. Bila je “prazno srečna”, ko je hodila ven in se zabavala. “Moškim nisem zaupala, zato sem uživala, ko sem jih užaljene in razočarane zapuščala. To je bilo moje maščevanje moškemu rodu, ker mi je eden od njih uničil življenje,” se spominja takratnega obdobja.

Nedolgo zatem se je zbližala s Sašo, vojnim prijateljem, ki je bil prav tako ločen in je imel hčerko v tujini. Ni jima zmanjkalo tem za pogovor in kmalu sta zaživela skupaj. Njeni odnosi s primarno družino so se začeli ohlajati, sploh ko so izvedeli, da je v zvezi s katoličanom. “Križ v našo hišo nima vstopa.”

Poročila naj bi se po Anini vrnitvi s službene poti, toda Saša jo je v tem času zapustil brez slovesa. “Ravno ko sem pomislila, da sem končno našla nekoga, komur lahko zaupam, ki me bo ščitil in bo z mano, sem doživela razočaranje. Spraševala sem se, kaj sem zopet naredila narobe.” Krivila se je za razpad obeh zvez. Počutila se je nevredno in zavrženo.

“Kadar vam nekdo rani telo, lahko vzamete sredstvo proti bolečinam, tablete, injekcijo. Ko pa vam nekdo rani srce in dušo, ni zdravila za ublažitev bolečine. Takrat tega nisem vedela, a sedaj vem, da je edino zdravilo za takšne poškodbe prebodena Jezusova roka in njegova nedolžna kri.”

Pozneje je spoznala, da je živela v grehu in bila v zvezi s hudičem. “Na grehu se ne more graditi blagoslovljenega odnosa.”

Presenetila jo je vnovična nosečnost

Ob vseh razočaranjih se je zatekla v delo in kmalu izvedela, da je vnovič noseča. Starši in prijatelji so jo nagovarjali, naj splavi, sama pa se je zavezala, da bo storila vse za otroka. Njena situacija jo je pahnila v vse večjo stisko, doživela je številna nova in grozljiva razočaranja, dokler ni v sedmem mesecu nosečnosti ostala še brez službe. Svojih težav ni mogla več skrivati niti pred otrokoma. Postajala je vse bolj depresivna in se zavedala svojega brezizhodnega položaja. Dosegla je dno in se odločila, da si bo vzela življenje. “Vse, kar mi je ostalo, je življenje, tega vam pa ne dam! Sama si ga bom vzela! Da, moje življenje tako ni vredno nič, vendar nihče več ne bo upravljal z njim ter ga uporabljal le za izpolnitev svojih sebičnih želja in potreb!”

Zaužila je velik odmerek pomirjeval in končala v bolnišnici, kjer so zanjo poskrbeli znanci, ki jih je spoznala med vojno. Še bolj jo je dotolklo, ko je ostala brez stanovanja in strehe nad glavo. Bila je otopela in popolnoma prazna.

shutterstock_143469253.jpg

Njena rešitev je bil Božji dotik

V bolniški sobi se je obupane Ane na sveti večer dotaknil sam Bog in v njen zanetil iskrico upanja. Kot pripoveduje, je bila mirna kot še nikoli prej. Po odpustu iz bolnišnice je iskala pomoč pri pristojnih ustanovah, kjer pa ji niso znali pomagati. Kar nekaj dni je bila visoko noseča brezdomka, ki se je borila za svoj obstoj. “Potrebovala sem prostor, kjer bi se lahko izjokala, a ga nisem imela. Nisem imela kje žalovati ali se veseliti. Nisem imela ničesar! Tako žalost kot veselje sta mi bila prepovedana.” Spet se je vdala mračnim mislim in si prigovarjala, da morata z otrokom umreti.

V drugem poskusu je pojedla dvakrat večjo dozo tablet in se spet znašla v bolnišnici. Pripoveduje, da je v sanjah srečala Jezusa, hodila ob njem in poslušala razlage in lekcije iz življenja. “Ves čas, ko sem se pogovarjala s svojim Jezusom, nisem spregovorila niti besede, kajti On je poslušal moje srce. To je bila prva lekcija, ki sem se je naučila o resnični veri. On posluša naše srce. […] Vsaka njegova beseda je kot nevidna nit šivala rane na mojem srcu in vedela sem: vedno bom ljubila Njega, poslušala Njega in zaupala Njemu.” Božji dotik je spremenil ves pogled na njeno preteklost, sedanjost in prihodnost. Jezus jo je spodbudil, naj unovči vse svoje talente, jih pomnoži in govori in pričuje o Božji ljubezni in milosti – o vrednosti življenja.

Z Jezusom je vse postalo razumljivo

Po zaslugi dobrih ljudi se je postopoma pobrala po vseh padcih in uredila svoje življenje. “Moji prvi koraki iz bolnišnične stavbe so bili moji prvi koraki v novo življenje.” Vse, kar se ji je zgodilo v preteklosti, je z Jezusom postalo razumljivo. “Včasih so naše preizkušnje del večjega, celostnega Božjega načrta in če to sprejmemo, ne postavljamo vprašanj, ampak živimo Njegovo voljo ter uživamo v milosti.”

Odpustila je svoji družini in našla veliko družino v Kristusu, na katero se je lahko zanesla. Čeprav ni načrtovala nove zveze, je v cerkvi spoznala Ranka, ki je pozneje postal njen mož. Ko je zanosila, sta bila deležna številnih nasprotovanj, saj ima Ranko cerebralno paralizo. Pozneje so se jima rodili trije zdravi otroci.

Danes je Ana del združenja Betlehem, zastopa nerojene otroke, v svoj dom sprejema nosečnice in ljudem govori o vrednosti življenja. “Imam blagoslovljeno družino, moža in otroke. Kadar nekam grem, se hitro vračam domov, ker se zavedam, kakšna vrednost sta dom in družina. […] Molitev in ljubezen krepita družino; to je trdnjava, ki jo je potrebno braniti in ščititi.”

Živi skromno, srečno in izpolnjeno. “Nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bosta v življenju z Jezusom tekla med in mleko. Obstajajo preizkušnje, velike in majhne, toda moč je v Kristusu. Vem, da je On, mogočni, troedini Bog z mano. Pobere me, ko padem, briše solze, kadar jočem, in uživa v moji sreči,” je ena njenih pomenljivih misli v knjigi Pot do resnice. Svojo pot vere je opisala v nadaljevanju, drugi knjigi Hoja z Bogom, po njeni osupljivi življenjski zgodbi pa so posneli tudi film.

Tags:
družinapričevanjevera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.