Posmrtni ostanki papeža Benedikta XVI. so ležali v Baziliki svetega Petra, kot je navada pri vseh umrlih papežih. To svetu sporoča, da je katoliška vera vera utelešenja. Utelešenja do konca, torej do groba. Kristus je bil prvi primer, križanje ga je neizogibno vodilo v skupni grob, a je bil kljub vsemu deležen posmrtne oskrbe, ki sta jo po judovski tradiciji opravila dostojanstvenika Jožef iz Arimateje in Nikodem, preden so ga pokopali v nov grob.
Absolutno dostojanstvo vsakega človeka
Od tedaj naprej je krščanstvo z manjšimi prilagoditvami glede na obdobje in kulturo obredno oblikovalo pogrebni proces, ki postavlja truplo v središče romanja, kar pogreb predstavlja. Na poti od smrtne postelje do pokopališča, preko krajevne cerkve, pokojnikovo truplo vseskozi ostaja v središču. Kljub temu da je protestantska reforma umaknila krste iz svetišča, češ ko si enkrat mrtev, je vse v Božjih rokah, je zanimivo, da danes prihaja do številnih izjem.
Zakaj torej krščanstvo postavlja truplo v središče obreda? Najprej zato, da izkaže spoštovanje, ki pripada posmrtnim ostankom. Tempelj Svetega Duha, izkazovanje vrednosti nas znova opomni, da je dostojanstvo vsakega človeka absolutno in neodtuljivo. Ob tem pomislim, kako globoko travmatično je nečloveško ravnanje s človeškimi posmrtnimi ostanki, zapuščenimi, brez pokopa, med vojno ali po njej.
V smrti duhovne vezi
Pogled na posmrtne ostanke živim osmišlja obstoj. Lahko bi celo rekli, da vsakemu živemu, ki jim pride blizu, naslovijo osebno besedo, ki zmore v živem povrniti življenje tam, kjer drsi v ničvrednost. Živega spodbujajo k prepričanju, da v smrti lahko telesni odnos prepusti prostor duhovnemu odnosu. To je dolg proces, ki mu pravimo žalovanje, in v tem je vsaka življenjska zgodba edinstvena.
Dominikanski pater Antonin Sertillanges, ki je umrl sredi preteklega stoletja, je klical nebesa, ki v žalovanju postanejo bližja: “So družinski dom, dom v višjem nadstropju […]. In od zgoraj navzdol se razlegajo spomini, pomoč, klici.”
Ni slučaj, o tem sem prepričan, da sodobnost zlasti v večjih mestnih središčih mrtve odriva na obrobje, na kraje, kjer so zgoščeni daleč od družabnega življenja. V dobi tehnike, poudarjeni z zloglasno skrbjo za zdravje, vse poskuša zadušiti besedo, ki jo živim prinaša vsaka smrt in se trudi biti slišana.
V takšnih okoliščinah je ležalo truplo zaslužnega papeža Benedikta XVI. in prinašalo svetu univerzalno sporočilo o človeku, njegovi usodi, njegovi krhkosti in presežnosti. Skratka lepo izročilo, ki vsekakor ostaja zelo aktualno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
