Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 4. februarja |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Zvone Šeruga, njegovi kilometri in žena Romana. “Slovenija je zame še vedno najljubši košček sveta”

zvone seruga

Fotografija je last Zvoneta Šeruge

Lojze Grčman - objavljeno 14/01/23

"Potovanja so me vedno ohranjala srečnega in zadovoljnega. Veliko lepše je imeti takšnega dedca kot pa zateženega in zafrustriranega"

Zvone Šeruga raziskuje svet in ljudi že skoraj pol stoletja. Za njim je nešteto prevoženih kilometrov, ogromno ustvarjenih fotografij, zapisanih vrstic in skrbno ubesedenih vtisov pred polnimi dvoranami željnih poslušalcev.

Pred kratkim je napisal že deseto knjigo z naslovom Kilometri življenja. A svoji ustvarjalni žilici ne bo zategnil uzde. V pogovoru za Aleteio je razgrnil svoje poglede na svet, Slovenijo in ženo Romano. Zvonetov nasmeh priča, da smo se pogovarjali s srečnim človekom.

“Življenje je krasno, ljudje so čudoviti,” je ena prvih povedi, ki jih lahko preberemo na vaši predstavitveni strani. Zakaj te teze ne spreminjajo sivi dnevi, morda osebni problemi, prepiri politikov, razdeljenost, prepričanost ljudi zgolj v svoj lastni prav in druge reči, ki zlahka razburijo ali vznejevoljijo?
Me, me. Jasno dam vedeti, da me kup stvari moti. Potem so moji sledilci začudeni: “Kaj, nisi ti le zato, da nas boš zabaval s svojimi zgodbicami, eksotiko, avanturami?” Hej, v mojem življenju obstaja še kaj več kot le potovanja. Da, v glavnem pa me poznajo kot popotnika. Moje z izkušnjami podprto spoznanje pa je, da je svet lep, ljudje pa krasni.

To poudarjam predvsem zato, ker je vse preveč ljudi, ki verjamejo, da so vsi ljudje zlobni in nam skušajo škoditi. Na drugi strani hriba pa tako ali tako živijo le ljudožerci, divjaki in teroristi. Onkraj hriba sem bil neštetokrat. Bolj ali manj vedno sem naletel na normalne, krasne ljudi. Poudaril pa bi: seveda so bebci in nasilneži tudi na drugi strani, ampak imamo jih tudi tu, pri nas. Zaradi tega ni treba hoditi na drugi konec sveta.

Od dolenjskega pastirčka do svetovnega popotnika:

Katerih bo več, prijetnih ali manj prijetnih, pa je odvisno predvsem od tebe – kako boš pristopil do drugega. Lahko pridem v gostilno, za šankom je kup fantov, in vprašam, kdo bi se rad tepel. Seveda jih bom skupil. Če pa jih vprašam, hej, fantje, kako ste, lahko plačam rundo, pa bo lažje dobiti novega prijatelja. Če lahko potrjeno rečem, da je svet krasen, ljudje pa čudoviti, sem vsaj malo tudi jaz tak. No, vsekakor nisem kak pokvarjenec in nasilnež.

Kaj je za vas dom?
Pravim, da je bilo zadnjih 67 let mojega življenja najlepših. 🙂 Življenje z nekaj sreče – zgolj nanjo se seveda ne moreš zanašati – in veliko tvojega dela in truda je lahko krasno. Slovenija je zame še vedno najljubši košček sveta. Imam svoje korenine. Vem, kje sem doma, kam spadam, kam se vračam. Potovanja so nemirno morje, ki lahko postane zelo zoprno, če nimaš mirnega pristana, kamor se vračaš.

Moderno je postalo, da ljudje iščejo korenine na drugem koncu sveta pri gurujih, pod Himalajo, v Indiji … Tem ljudem se je moralo v življenju nekaj temeljito podreti – morda zakon, kariera, otroci, osebnost. Potem nekako na silo sestavljajo sami sebe, misleč, da bodo korenine lažje pognali pod Himalajo kot, recimo, na Dolenjskem. Vesel sem, da mi korenin nikoli ni bilo treba poganjati na novo.

zvone seruga
Z žigi je napolnil kar 18 potnih listov

Z veseljem se vračam pod Gorjance, v zidanico. Tam se počutim vse bolj domače. Mislim, da me tudi ljudje tam ne dojemajo kot nekega umetnika, pisatelja, ki se nosi visoko. Mislim, da ne obstaja človek, ki bi lahko to rekel. Če lahko rečeš: svet je krasen, ljudje so čudoviti in dom je tam, kamor pripadam, si v življenju že zmagal.

Živimo v najlepšem delu sveta, ne da bi se tega zavedali. Kombinacija Alp in Sredozemlja ter Balkana kot nekakšno lokalno eksotiko, polno sorodnih duš in istega jezika. Neverjeten kup čudovitih svari, ki jih imamo pred nosom, a jih ne cenimo dovolj.

Z ženo Romano sta par že več kot štirideset let. Seveda, pogosto sta bila sopotnika tudi na potovanjih, vselej pa to gotovo ni bilo mogoče. Kdaj vzamete s sabo na motor tudi kako drugo žensko družbo. Kako lahko pristen in ljubeč zakon ohrani mož/moški, ki – če se malce pošalim in pretiravam – dlje zdrži pod vodo kot doma?
Prispodoba o vodi in domu zame ne drži. V povprečju sem tri do štiri mesece letno zdoma. Ostali čas sem doma. Tudi ko sta bila otroka majhna, je bilo tako. Resda se je Romana z lahkoto sprehajala pod tremi vogali doma, jaz pa sem se opotekal pod četrtim.

A ko sem bil doma, sem bil precej bolj prisoten kot kak uspešen poslovnež ali zgaran delavec, ki dela od jutra do večera. Če pa sem bil na dolgih poteh, je bila z mano Romana ali pa vsa družina. Še nekaj: te poti so bile moja služba. Od nje ne bom obogatel, a svojo polovico družinskega proračuna sem vedno pošteno prispeval. Romani sem večkrat rekel, da gre ona v službo petkrat na teden, jaz pa petkrat na leto. Le da dlje ostanem.

zvone seruga
Z ženo Romano v Avstraliji leta 1986

S tem nikoli ni imela težav. Vedela je, da so potovanja del mene. Če bi mi želela vzeti to, bi me spremenila do te mere, da me ne bi več hotela, ali bi pa iz odnosa odšel sam. Potovanja so me vedno ohranjala aktivnega, srečnega, zadovoljnega. Veliko lepše je imeti takšnega partnerja kot pa zateženega in zafrustriranega dedca, ki je tak tudi zato, ker so bile njegove želje in sanje v kali zatrte. To je Romani zelo jasno. Če ne, ne bi bila skupaj 40 let.

Kako sta vzdrževala iskrico, kaj je vajin jezik ljubezni?
Veste, ni šlo za tisto klasično ljubezen, s katero se ljudje tako radi hvalijo in jo iščejo, ni bila na prvi pogled in takoj do groba. Bil sem malo starejši, ona je bila prikupna, začelo se je s telesnostjo, ne da bi nekaj časa sploh karkoli pričakovala od tega. Iz nepričakovanja se je začelo graditi spoznanje, da se imava skupaj res fino, da sva sorodni duši.

zvone seruga
Vesel in dobre volje tudi na deževen dan

Tedaj sem že načrtoval potovanje okrog sveta, pred štirimi desetletji je bila to zelo resna zadeva. Vprašal sem jo, ali bi šla z mano. Na tovrstnem potovanju pa ne moreš blefirati. Popolnoma te razgali tako telesno kot osebnostno in duševno. Takrat sva dojela, da se ujemava v kup pogledih. Nikoli si nisva ničesar obljubljala, zato nikoli ni bilo treba lagati. Stvari so se dogajale, gradile same od sebe. To je širok temelj. Zgradila sva zgodbo, ki traja že toliko časa, da … Zdaj bi bila pa res huda tragedija, če bi šla narazen. 🙂

Zvone se ne da:

V otroštvu ste doma za pečjo molili rožni venec. Kakšno življenjsko popotnico vam je dala družinska molitev?
Bil sem iz zelo “farške” družine. Moj oče je doštudiral za duhovnika, nato pa spoznal mojo mamo. Ta ljubezen je zmagala. Mama je bila še veliko bolj pobožna od očeta, stara mama pa sploh. Mala kmečka svetnica. Vsako nedeljo sem moral v cerkev. Ob zimskih večerih pa smo za pečjo molili rožni venec. Takrat se nisem veliko spraševal o tem.

Kot najstnik sem začel malo z dvomom gledati na te stvari. Revolucije pa ni bilo do 18. leta, ko sem nehal zahajati v cerkev. A na vse to imam prijazne spomine. Tisto žebranje mi že tedaj ni bilo najbolj po godu, a peč je bila topla, zunaj mraz, družina je bila skupaj. Molitev mi ni pustila verske predanosti, kakršno bi si želela mama. Ostala pa mi je poštena, kmečka duša. Ne vem, ali bi mi kdo lahko očital, da sem ga v življenju prinesel okrog, ali da sem bil do koga zloben, ali da komu kaj dolgujem.

O Cerkvi kot inštituciji imam svoje mnenje, daleč od tega, da vedno pozitivno. Moralne vrednote, ki smo jih dobili skozi te nauke – ki so v osnovi zelo dobri, čeprav posuti med razne neumnosti –, pa so krasna stvar. Bodisi skozi krščanstvo ali kako drugo vero. 

zvone seruga
Od Argentine do Aljaske

Je vaša nova knjiga Kilometri življenja v določeni meri avtobiografija, rezime razburkanega življenja?
Da, gre za avtobiografijo. Življenje sem si znal narediti zanimivo. Razmišljal sem, kako bi združil prejšnjih devet knjig in še marsikaj vmesnega, nepovedanega. Prej sem okleval, nato se je zgodila sreča, imenovana korona. V tem času sem še bolj odkrival Slovenijo in bil več pod Gorjanci. Ker nisem imel početi kaj drugega, sem napisal knjigo.

Letos jeseni sva sicer z Romano nameravala z avtodomom na novo pot – od Irana do Maroka ter prek Skandinavije nazaj domov. Hčerka je sporočila, da je noseča, najino vnukinjo je rodila novembra, zato sva prilagodila načrte, nisva odpotovala. Smo pa zato izdali tudi knjigo in povezali dva velika dogodka. Potovanje sva prestavila za nekaj mesecev. V načrtu je nova knjiga. Tokrat jo bo napisala Romana, novinarka z desetletji izkušenj. Jaz bom pa le fotograf. Življenje se obrača v pravi smeri.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.