Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 1. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Želel sem postati igralec, a je Janez Pavel II. spremenil moje življenje

Diego Ligas

Diego Ligas via Facebook

Silvia Lucchetti - objavljeno 15/01/23

Kot mlad fant je Diego Ligas sanjaril o filmskem svetu, toda po zaslugi Janeza Pavla II. je spoznal, kaj je njegova poklicanost: "Ko je Janez Pavel II. umrl, sem jasno začutil, da je to trenutek, ko bom svoje življenje daroval Bogu"

Predstavljamo pričevanje Diega Ligasa, od leta 2005 posvečenega laika, ki živi in deluje v zavodu, kjer skrbi za duševno bolne.

Zgodba Diega Ligasa

Kot mlad fant je sanjaril, da bo postal igralec, bil je športnik, navdušen nad borilnimi veščinami. Začel se je spraševati o smislu življenja in svoji prihodnosti. Začutil je, da ga Gospod kliče, naj stoji ob strani najšibkejšim. Tako se je odločil, da bo svoje življenje posvetil Bogu.

Pred nekaj leti je svojo zgodbo povedal tudi na televiziji.

Mladostne sanje

Diego se je rodil v Veroni leta 1980 v verni družini, a njihova vera ni bila posebno goreča. Imel je mlajšo sestro in oba sta bila navdušena plesalca. Posvečal se je športu, veliko let je treniral karate in judo in bil pri tem tudi uspešen. Ni se rad učil, bil pa je zelo družaben in se zabaval z imitiranjem znanega pevca in igralca Adriana Celentana.

“V meni je bila močna želja, da bi postal filmski igralec in imel sem ustrezna znanja, da bi lahko stopil na to pot.”

Vprašanja in molitev

Vse se je začelo spreminjati okrog leta 2001. Diego je imel 21 let in je delal kot blagajnik v supermarketu. Potem je šel delat v tovarno in postal odgovoren za skladišče. V vsakdanjem hrupu je v svoji duši začutil močan glas. Tako se je ponovno zbližal z molitvijo:

“(…) obdajalo me je vedno več vprašanj o smislu življenja, o nebesih, o pogubljenju. Tako sem začutil močno potrebo, da v cerkvi preživljam ure in ure, sam, v tišini, da z novim pogledom opazujem naravo, nebo. Obiskoval sem duhovne vaje in opravljal pobožnost devetih prvih petkov in petih prvih sobot s sodelovanjem pri sveti maši, obhajilom in spovedjo.”

Prostovoljstvo ga je osrečevalo

Leta 2003 se je za Diega pričelo obdobje trpljenja in ranljivosti: pojavili so se tesnoba in panični napadi. Kljub preizkušnjam je našel moč, da se je prek prostovoljstva posvečal drugim. Tam, med zadnjimi, je bil srečen:

“Bil sem zelo oslabljen – stalna tahikardija (pospešeno bitje srca), plitvo dihanje, nemir. Kljub tem preizkušnjam sem ob koncu tedna opravljal prostovoljno delo in delil večerjo revnim v zavetišču in molil z njimi. Z nekaterimi sem vzpostavil prijateljski odnos in skoraj vsako popoldne po delu sem šel k njim, da sem jih tolažil, poslušal, jih povabil na pico. Spraševal sem se: Kaj se mi dogaja? V soboto zvečer sem vedno šel ven s prijatelji, zdaj pa sem srečnejši, če sobotne večere preživljam z revnimi in stojim ob strani odvisnikom.” 

Gospod, najdi mesto zame

V molitvi je začel prositi Gospoda, naj mu pomaga najti zavod, v katerem bo spremljal osebe z Downovim sindromom. “(…) to pa zato, ker so mi že od otroštva te osebe vzbujale veliko nežnosti in sočutja.”

Prek neke dokumentarne televizijske oddaje je spoznal zavod Poverette della Casa di Nazareth, povezal se je s tamkajšnjimi redovnicami in eno leto služil pri njih, a misel o duhovništvu se v njegovem srcu še ni razjasnila.

Ob smrti Janeza Pavla II. mu je vse postalo jasno

Močno znamenje je dobil iz pričevanja papeža Janeza PavlaII.:

“V tistih mesecih je papež Janez Pavel II. oslabel. On je zame vedno predstavljal lik dobrega, očetovskega človeka. Po televiziji sem spremljal zadnje trenutke njegovega zemeljskega trpljenja in ko je umrl, sem jasno začutil, da je čas, da sestram sporočim, da želim svoje življenje podariti Bogu v njihovi skupnosti. Začutil sem, da mi je papež dal zadnjo spodbudo, ki sem jo potreboval. Ko sem se zglasil pri materi prednici in izrazil svojo željo, je povedala, da so pred kratkim Janeza Pavla II. prosile, naj pošlje nov duhovni poklic. To me je navdalo z notranjim čudenjem.”

“Življenje med duševno bolnimi me resnično osrečuje”

27. novembra 2005, na praznik čudodelne svetinje, je uradno postal član zavoda, po dveh letih, 9. septembra 2007, je pred škofom dal začasne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine, ki jih vsako leto obnovi skupaj s sestrami.

“Stik z duševno bolnimi me resnično osrečuje, podarja mi Jezusa, Marijo, upanje v nebesa, evangelijsko sočutje do pomoči potrebnih, mir. Težave, križi in skušnjave so prisotni, a razumem, da je trpljenje del krščanske poti in mi pomaga rasti. V tistih trpečih obrazih skušam videti Kristusa in se trudim, da jim prinašam nasmeh in jih razvedrim. Zelo jih imam rad.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in  priredila Marina Vidmar.

Tags:
Janez Pavel II.vera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.