Peter Opeka, duhovnik in misijonar na Madagaskarju, se z združenjem Akamasoa, ki ga je tam ustanovil, že skoraj petdeset let bori proti revščini. Z misijonom, ki mu celo on sam pravi boj, poziva vsakega od nas, da se upremo brezbrižnosti do revščine okrog nas.
Močan stisk roke in živahen pogled. Glas s toplimi poudarki, ki prikliče odtenke njegove rojstne Argentine. Duhovnik Peter, star 74 let, že skoraj petdeset let misijonar na Madagaskarju, se je oglasil v redakciji francoske Aleteie, da bi spregovoril o svojem življenjskem boju: boju proti revščini in izključevanju. Večni upornik nas nagovarja med drugim tudi s knjigo Uprite se! (izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, 2018), da bi si vsakdo začel prizadevati za služenje ubogim.
Čemu se je treba upreti?
Upirati se moramo vsem oblikam krivičnosti, vsakršnemu zatiranju človeškega bitja. Revščini in žalosti obenem. Revščina je krivica, ni padla z neba, prihaja od ljudi, od vsakega izmed nas, ker nismo prevzeli svojih odgovornosti. Delež bratov in sester smo zapustili na poti napredka. Prav tako se je treba upirati žalosti in obupu. Bog ve, koliko ljudi danes preživlja žalosten in turoben vsakdanjik.
Je upor dolžnost kristjanov?
To je dolžnost vseh ljudi, a če smo kristjani, imamo še en razlog več, da nekaj storimo za brate.
Kako naj se upiramo?
Tako, da nekako plavamo proti toku, zlasti proti potrošniški družbi, ki nas želi spremeniti v številke, v podložnega kupca. V tem je naš upor. Zelo močan je tok brezbrižnosti, individualizma, vsak le zase. A to ne prinaša prave sreče. Vsak človek išče srečo in smisel življenja. Biti srečen ne pomeni imeti, lastiti si vse. Biti srečen pomeni biti v miru v lastni duši.
Prvi način upiranja potrošniški družbi je, da prevzamemo skrb za bolj ranljivega, bolj ubogega od sebe. Ne smemo se zapreti sami vase. Bog nas je ustvaril, da se sporazumevamo med seboj in kot kristjan moram spodbujati bratske vezi med ljudmi in narodi.
Enako kot revščina je tudi nasilje poraz. Nagibamo se k nasilju, vsi ga nosimo v sebi. A se je treba upreti.
Kot mlad sem bil deležen nasilja, a sem izbral pot evangelija, pot moža, ki me je prevzel pri šestih letih, ki je dal življenje za svoje prijatelje: to je Jezus. Ta prijatelj me ni nikdar zapustil.
Katero orožje uporabiti pri upiranju?
Najprej se je treba vprašati in se zavedati sreče, ki jo imamo kot kristjani. V pomoč sta nam vera in vzgoja, ki smo ju prejeli. Imel sem srečo, da sem se rodil v veliki družini. Bilo nas je osem otrok, starši so nas naučili moliti. Molitev in preprostost življenja sta mi pomagali rasti v bratstvu in medsebojni podpori. Molitev je orožje. Moliti ne pomeni nujno umakniti se v osamo. Lahko molimo, ko smo med ljudmi, z ljudmi.
Prosimo Gospoda, da nam pomaga storiti kaj za druge, kaj konkretnega. Tako lahko izkoreninimo osamljenost in izključevanje.
Ali ste zaradi upora že kdaj kaj prekršili, da bi izpolnili poslanstvo, ki se vam je zdelo v Božjih očeh pravilno?
Sem duhovnik svetega Vincencija Pavelskega, velike osebnosti katoliške Cerkve v Franciji iz 17. stoletja. V vsakem ubogem, zapostavljenem ali bolnem je znal videti Kristusa. Bil je konkreten človek, ljubil je Boga, Jezusa in uboge. Tudi moja kongregacija se lahko včasih, tako kot Cerkev pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom, zapre v nekakšen kalup, nekoliko otrdi … toda nemogoče je v polnosti živeti evangelij v sekulariziranem svetu.
Evangelij zahteva, da gremo drugim naproti. Treba je torej sprejeti nevarnost z močjo, ki nam jo podarja Sveti Duh. Da, zgodilo se mi je, da sem izbral ubogega, ker sem presodil, da je Ljubezen nad zakonom, vsakršnim zakonom. Sojeni bomo le po ljubezni, ki smo jo podarili drugim.
Na Madagaskarju se soočate s skrajno revščino in bedo. Prisotni sta tudi v Franciji, a se zdita manj opazni. Kako se ne pustiti omrtvičiti z lastnim vsakdanjikom, udobjem in sprejeti duha uporništva za svojega kot vi na Madagaskarju?
Ni nujno treba iti daleč, da pomagamo. Pravzaprav je vedno treba začeti pri sebi. Jaz nisem odšel na Madagaskar, ker so tu ljudje bolj simpatični … Temveč zato, ker je Argentini v tistem času šlo dobro in me ni potrebovala. Tako sem se odločil, da odidem drugam. V Argentini sem že počel nekaj stvari. Ko sem zapuščal svojo domovino, sem jokal, vkrcal sem se na ladjo z enosmerno vozovnico. Zapustil sem svojo zemljo, ki sem jo imel rad, svoje prijatelje, družino …
Ampak v mojem srcu in duhu je vladalo veselje nad tem, da prihajam k drugim ljudem, ki jih ne poznam.
Ali je za upor potrebna otroška duša?
Mislim, da. Otrok je krhek, a nič bolj kot mi. Celo diktator je krhek! Otrok je iskren in pristen. Ko odrastemo, postanemo arogantni in včasih želimo prevladovati. Na vsak način si je treba prizadevati za ohranitev otroške duše, ker odpira pot dialogu, spravi. Če bi ohranjali otroško dušo, se ne bi žalili, kot se žalimo, ne bi se prezirali, kot se preziramo danes, ne bi bili tako brezbrižni. Vsakršno nasilje je poraz človeštva.
Ali imate kakšen vzor, ki vas dnevno navdihuje?
Prvi vzor, ki me vodi, je nedvomno Jezus iz Nazareta. Govorim o zgodovinskem Jezusu, ki je trpel kot mi in ki je živel življenje kot mi, ki je moral prevzemati zahtevne odločitve.
Upiranje se zdi nemogoče brez upanja. Kaj je za vas upanje?
Upanje je beseda, ki leži na ustnicah mnogo ljudi. V resnici je bolj resničnost, ki jo živimo iz dneva v dan, prizadevanje iz dneva v dan skupaj z drugimi, da ohranjamo upanje kljub trpljenju, ki ga doživljamo. Nenehno ponavljam: življenje je boj. In v tem boju je treba kljub prestanim porazom ohranjati upanje. To ni samo beseda, lepa misel ali obljuba: to je Življenje.
V svoji knjigi omenjate “noči duše”. Ali ste kdaj v svojem misijonu doživeli takšen brezup, da bi najraje opustili vse skupaj?
Skušnjave so se pojavile, ampak nikoli tako močne, da bi odnehal. Pred petdesetimi leti sem misijon prostovoljno izbral. Ni mi lahko. Veliko je smrti otrok, mladih, družinskih mater ob porodih, ostarelih ljudi … Kdo vse bi lahko živel dlje! Izčrpanost je prisotna, a se je treba boriti proti njej: v tem je boj. Pred ničemer nisem obvarovan in nimam cepiva proti obupu. Vsak dan znova se moram boriti. Ko gledam otroke okoli sebe, mi vlivajo moč.
Ali so otroci vaš vir upanja?
Da, res so. Ker so nedolžni. Ti otroci in to ljudstvo potrebujejo hrano, nego … Vredni so prihodnosti. Ulici nam je uspelo iztrgati 18.376 otrok! Imajo družine. Moramo jim pomagati ustrezno preživeti. Zato pozivam k velikodušnosti. Razlika med življenjem na severu in življenjem na jugu je sramotna. Vsakdo bi moral svobodno in bratsko deliti svoje bogastvo s tistimi, ki preživijo z nekaj centi na dan.
Samo enkrat živimo na zemlji. In to je zdaj. Tukaj in zdaj je trenutek, da se zavemo, da je vsak človek moj brat in mu moram pomagati: moram mu iti naproti in biti prinašalec solidarnosti. Ne izbiramo si države rojstva, toda vsi smo poklicani, da postanemo bratje. Upirati se pomeni delati za mir.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
