Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 4. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kaj je duhovna zloraba in kako jo prepoznati

Sad woman praying

Vasilchenko Nikita | Shutterstock

Drago in Sara Jerebic - objavljeno 17/01/23

Religiozna soodvisnost in duhovna zloraba

V zadnjih dneh je kar nekaj govora o duhovni zlorabi. Kaj to pravzaprav je? Katere okoliščine omogočajo takšno početje? Na kaj moramo biti pozorni, da se v prihodnje to ne bi dogajalo oz. kako prepoznati, če se to še vedno kje dogaja? Kako je to sploh mogoče? Kako to, da se odrasla oseba ne upre, ampak dlje časa to prenaša?

bralec iz Ljubljane

Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:

Za duhovno zlorabo potrebujemo narcističnega posameznika, za katerega je značilno, da zase pričakuje ali zahteva posebna pravila oz. si jih prilagaja, tako kot trenutno njemu ustreza, ter vernika, ki je soodvisniško psihično strukturiran, prežet z občutkom zavrženosti, nevrednosti ter hrepeni po tem, da bi mu nekdo dal občutek vrednosti, izbranosti, gotovosti.

In ta potreba, hrepenenje oz. notranja gnanost je lahko v določenih trenutkih tako močna, da so pripravljeni tolerirati stvari, ki so povsem nesprejemljive.

Gre za podobno dinamiko, kakor jo lahko najdemo pri partnerkah alkoholikov in nasilnežev: za soodvisnost, v tem primeru religiozno soodvisnost vernika od verskega voditelja. Če se vernik počuti dobro samo takrat, ko se počuti dobro verski voditelj, in če se počuti slabo predvsem takrat, ko se voditelj počuti slabo, je to najverjetneje znamenje verske soodvisnosti.

Nevarna stran tega je, če potreba po ugajanju voditelju vodi do škodljivih kompromisov glede lastne integritete in notranjega miru. Ta dinamika je pogostejša pri vernikih, ki so bili kot otroci postaršeni otroci, kar je pomenilo, da so nezavedno ponotranjili nalogo, da morajo (kot otroci) poskrbeti za starše, sicer bi se počutili krivo in predvsem negotovo.

Ko so poskrbeli za starše, so se nekako pomirili, ker so dobili upanje, da bodo pa sedaj starši poskrbeli zanje. Tako kot so se za starše škodljivo žrtvovali, lahko enako čutijo tudi do verskega voditelja – “moramo se žrtvovati zanj” oz. da je njihova “sreča” odvisna od sreče njihovega voditelja.

Če pa bi se kot otroci uprli staršem ali kot odrasli verskemu voditelju, pa bi doživeli strahovito zavrženost in razvrednotenost, kar bi jih lahko pahnilo v globoko stisko, zaradi česar se potem počutijo ujete v vztrajanje v neugodni situaciji. Takšni ljudje ne potrebujejo očitkov, temveč razumevanje, sprejetost in pomirjanje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
cerkevodnosi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.