Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 9. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V steni ne pomaga, če se jeziš drug na drugega, in podobno je v življenju”

Marija Jeglic

Fotografija je last Marije Jeglič.

Nataša Kogej Starašinič - objavljeno 17/01/23

"Da si zadovoljen v življenju, je pomembno, da si hvaležen. In da si hvaležen, moraš vedeti, kaj imaš in kako je, če tega nimaš"

Mariji Jeglič se je enkrat zgodilo, da ni mogla pravočasno v službo. Razlog ni bila preslišana budilka, ampak njen zaparkiran avto v Kranjski Gori. V službo (s “tuš postankom” doma) se je želela odpeljati ob 3:00, ko se je po celodnevnem in nočnem plezanju s soplezalkama srečno vrnila iz Travniške grape.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Pri nadrejenih je naletela na razumevanje, sama pa pravi, da se je takrat dotaknila ene od svojih meja. Ko so dekleta že mislila, da bodo izplezala iz stene, se je namreč šele začelo. V temi in pri –12˚so dosegle strmo zasneženo steno in se, ponekod tudi brez varovanja, podale v neznano, da bi jo preplezale.

Druge možnosti niso imele, zato je Marija prosila Boga, naj namesto njih drži cepine. Ob tem poudarja, kako pomembna je bila tudi spodbuda soplezalk, da je v sebi našla moč za neverjeten podvig. Teh sicer na Marijini plezalski poti ne manjka.

Že pri devetih letih je z dedkom preplezala Slovensko smer v Triglavski severni steni, kot članica slovenske mladinske alpinistične reprezentance je bila na odpravah v Jordaniji, Indiji, Gruziji, Črni gori, Albaniji, Maroku in Bavarskih Alpah, med drugim pa jo je zaneslo tudi v stene Madagaskarja in ZDA ter na ledne slapove Kanade.

Leta 2018 je bila razglašena za najuspešnejšo slovensko alpinistko, dve leti pozneje pa je ta naziv osvojila skupaj s prijateljico Saro Jaklič. 29-letna Marija, ki je danes zaposlena kot radiološka inženirka na kliniki Golnik, v sebi nosi tudi druge talente. Med drugim je bila 10 let plesalka urbanega sloga, preizkusila pa se je tudi kot pisateljica in izdala knjigo zgodb Zveričja rolada z zvezdami.

Veliko alpinistov je znanih po literarnih delih. Je pisanje tudi vaš način izražanja?
Pravzaprav ne. Če sem pridna, pišem v plezalski dnevnik, nikoli pa nisem pisala zgodbic v takem smislu, kot se je zgodila ta knjiga. Si pa zapisujem stvari, ki se me dotaknejo. Zgodbice sem začela pisati, ko sta šla moja prijateljica in njen takratni zaročenec na odpravo. Začelo se je z enim simpatičnim kupčkom rim, poslanem po esemesu.

Takrat sem okrevala po poškodbi in ko sem bila na sprehodu z invalidskim vozičkom, me je prešinilo “oskubljene šoje skubijo druge”. To misel sem si hitro zapisala in vedela, da moram začeti. To se mi še ni zgodilo. Nimam umetniškega navdiha, razen malo za risanje (pokaže svojo džunglo na steni). Gre za zgodbice s sporočilom.

Včasih tudi ni nobenega pametnega sporočila. (smeh) Ta navdih je trajal ves čas njune odprave, dokler ni on v spanju prenehal dihati in takrat je tudi navdih izginil. Napisala sem samo še zadnjo zgodbico njima v spomin in to objavila za njiju.

Bi znali s svojim smislom za pripovedovanje za hojo v hribemotivirati tudi otroke ?
Ne vem, ker so si otroci precej različni. Mene bi v otroštvu motiviralo, če bi bil na vrhu piknik. (smeh)

Sami ste iz alpinistične družine, a vas alpinizem na začetku ni pritegnil
Alpinizem je najprej “padel” na brata Arneta in nekoč sem na računalniku našla njegove fotografije. Zdelo se mi je noro, kje plezajo – to mora pa res biti občutek svobode. Zaradi teh podob sem ga začela prositi, da me kam pelje, ampak nama ni uspelo. Potem sem obupala in se vpisala v alpinistično šolo. (smeh)

Prehod od hip hopa k alpinizmu sicer ni najbolj pogost …
Res je, 10 let sem plesala hip hop. Zdelo se mi je, da s plesom obvladuješ svoje telo in je to res svoboda. Lahko se izraziš, kakor želiš. Potem sem enkrat v plezališču v Ospu videla plezalca, ki je visel na vrvi, in sem pomislila, da je to še tretja dimenzija plesa. Podobno gre za obvladovanje telesa in uživanje. Ni meja. No, saj so, ampak se jih da premostiti, če pridno treniraš.

Kaj pa naredite, če naletite na mejo, preizkušnjo? Kaj vam daje motivacijo za naprej oz. na podlagi česa se odločite?
V situaciji, ko se še lahko odločim, ravnam glede na to, ali imam v sebi mir ali ne. Tudi če je težka situacija in imam v sebi mir, grem. Če pa ga nimam, se vprašam, zakaj to delam, in se obrnem. Upoštevam občutke, čeprav jih še ne znam 100-odstotno prepoznati.

Če pa sem že v steni, iz katere ne morem uiti, potem pa kar malo molim. Takrat sem najbolj ranljiva, majhna. Nimam kaj storiti, lahko samo nadaljujem s tem, kar počnem. Nimam vpliva na okoliščine. Takrat se obrnem na nekoga, za katerega verjamem, da je nad vsem, tudi nad okoliščinami, na katere ljudje nimamo vpliva.

Enkrat sem s soplezalkama plezala v Travniško grapo. Nastala je noč, bilo je strmo, veliko nepredelanega snega, nič ni držalo, ne cepini, ne dereze. Treba je bilo kopati slab meter snega, da si prišel do nečesa, kar je vsaj malo “prijelo”.

Na določenem odseku se ni dalo postaviti varovanja, niti se nismo mogle obrniti, in takrat sem rekla Bogu: “Lahko ti držiš te cepine? Ali pa bomo padle …” Sicer ni nič tako groznega, ker vem, kam grem. Ampak hvala Bogu, še sem tu. Mislim, da še ni moj čas, da se poslovim.

Marija Jeglic

Komu morate kot alpinistka najbolj zaupati – sebi, soplezalcu, Bogu?
Gotovo je dobro, da najprej zaupaš sebi, da ne plezaš nečesa prezahtevnega, pa seveda soplezalcu. Sem zelo izbirčna pri izbiri soplezalcev, ne grem z neznanci. Preden grem plezat, pa vedno opravim tudi pogovor z Bogom. Prosim ga, naj sporoči soplezalcu ali meni, ali je pametno, da greva.

Ko sva šla nekoč plezat s prijateljem, sem imela slab občutek, ampak nisem želela že zjutraj vsega uničiti. In sem rekla Bogu: “Povej še njemu, ali naj obrneva.” Pod steno mi je soplezalec rekel: “Meni se zdi bolje, da ne greva.” Takoj sem se strinjala.

Veliko alpinistov ne obrne zlahka. Je težko opustiti cilj?
Odvisno, zakaj plezaš. Če je motiv nov vzpon na seznamu, ali dobra objava, ali nagrada, potem je težko obrniti. Če pa je tvoj motiv to, da bi rad izkoristil dan in užival, pa ni težko. Če vidim, da me bo mogoče splazilo ali bom dobila kamen na glavo, ne bom zelo uživala pri tem. Nimam težav s tem, da obrnem.

Kaj pa vas vedno znova žene navzgor po skali, ledu …?
Včeraj je bil tak dan, ko sem vedela, kaj me žene. S fantom sva šla plezat v Karavanke v krasnih razmerah, vse se je lesketalo, sneg je škripal pod nogami. Kot da sem v pravljici. Ves čas se mi je smejalo in sem točno vedela, zakaj to delam. Ob takih dnevih uživam v gibanju in vsem drugem in je nekaj najboljšega na svetu, kar lahko počnem.

Marija Jeglic

Je vaše doživljanje Boga v gorah drugačno kot v dolini?
Trudim se, da ne bi bilo. Tudi v dolini si poskušam vzeti čas zanj. Mogoče imam “na štantih” več časa za razmišljanje in ko je kočljiva situacija, se pogosteje spomnim, da potrebujem pomoč.

Problem v dolini je, da nam nič ne manjka, in če ti nič ne manjka, ne potrebuješ pomoči in se ti ni treba obračati na nikogar večjega. V hribih se večkrat znajdeš v situaciji, ko se obrneš na nekoga, ki je nad okoliščinami. Tam je tudi več situacij, iz katerih se lahko hitreje učiš. Pri aktivnostih, kjer je doživljanje intenzivno, ti življenje hitro postavi ogledalo.

Alpinizem je samo ena od takih stvari. Karkoli je malo bolj ekstremno, ti da misliti. Zastaviš si določena vprašanja in čeprav ne dobiš nujno dogovorov, vsaj začneš razmišljati. V dolini bi za take lekcije verjetno potreboval več časa.

Kakšne lekcije vam alpinizem daje za življenje, kaj vas uči?
Zdi se mi pomembno vedeti, da ni samoumevno to, kar imamo, na primer vroč tuš, postelja, hrana. Kako si vesel, ko prideš iz tega pomanjkanja v steni in si želiš samo steklenico vode! Da si zadovoljen v življenju, je pomembno, da si hvaležen. In da si hvaležen, moraš vedeti, kaj imaš in kako je, če tega nimaš.

V hribih ni udobja in to te stalno opominja na hvaležnost. V alpinizmu se tudi učim, kaj je uspeh. Prvič sem se s tem ukvarjala, ko sva se s soplezalko pozimi obrnili v neki dolgi steni tik pod vrhom. Marsikdo bi rekel, da je to popoln poraz, medve pa veva, da je bila to najbolj pametna stvar, ki sva jo lahko naredili.

Čisto vseeno je, kaj si kdo misli, ker samo ti veš, kako je bilo takrat. Če se nekdo ponesreči v gorah, vsi nekaj dni govorijo o tem, potem pa pozabijo. In zaradi teh drugih, ki jih sploh ne poznaš, se ni vredno ozirati, kaj je za njih uspeh ali poraz. Šteje, kaj je zate pomembno, in temu je vredno slediti.

Pa še to je pomembno, da se zavedaš, da si s soplezalcem na isti strani. Skupaj si v dobrem in slabem. Ne bo pomagalo, če se jeziš drug na drugega. Ljudje hitro izgubimo živce v neugodni situaciji, vendar boš v steni samo poslabšal situacijo, če boš to počel. Ne smeš pozabiti, da sva midva sedaj navezana, zato imejva spoštljiv odnos do vrha. Tudi v življenju je podobno. Nič ne pomaga, če stresaš jezo na druge.

Tags:
goreintervjušport
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.