“V polnosti življenja je prostor za vse, tudi za smrt.” Pogovor z obsmrtno dulo

Anja Franczak je certificirana obsmrtna dula in spremljevalka ob žalovanju. Z njo smo se pogovarjali o starodavni in sodobni kulturi umiranja, o strahu pred mrličem in o tem, koliko smo izgubili, ko smo smrt zaklenili za vrata bolnišnic in pogrebnih podjetij.

Včasih so ljudje bolj poznali smrt. Ljudje so umirali doma, v spremstvu družine in sosedov, ki so jedli, pili, gledali in peli v prisotnosti pokojnika. Danes vse več ljudi umira v bolnišnicah, pripravo njihovih trupel za pokop pa zaupamo strokovnjakom. Ali nočemo več videti smrti?
Ne vem, ali je res, da je bilo tedaj ljudi manj strah in da pogled na mrliča ni nikogar šokiral. Gre bolj za to, da so odhod obravnavali kot naravni del in posledico življenja. Danes je naš odnos do smrti pogosto drugačen. Večina ljudi umira v bolnišnicah, zato je proces umiranja vedno manj spremljan.

Veliko ljudi še nikoli ni imelo stika z mrličem. Skrb za pokojnika: umivanje, nega, oblačenje, vse to je prešlo iz rok družine v roke strokovnjakov pogrebne dejavnosti. Smrt smo zaklenili za vrata bolnišnic in pogrebnih podjetij, zaradi česar nam je začelo vzbujati velik strah. Želimo se zaščititi pred težkimi čustvi, a osebno menim, da s tem škodujemo sami sebi.

Ali nismo smrti dali na stran ravno zato, ker smo se je bali?
Delno je bila prav gotovo tudi želja po begu pred trpljenjem. Nekdo, ki se ne more sprijazniti s svojimi občutki, se bo izogibal vsemu, kar vzbuja čustva, še posebej tako ekstremna.

Težava je v tem, da nam zapiranje smrti za vrata bolnišnic in pogrebnih zavodov ni prineslo nič dobrega. Nasprotno: pri večini nam je vzbudila strah pred stikom z mrličem. Medtem pa je ta stik lahko izraz skrbi, bližine in spoštovanja.

Pri svojem delu nikoli ne uporabljam besed, kot sta truplo ali mrlič. Težko si je predstavljati, da bi se družina, ki se odloči sama poskrbeti za pokojnega otroka, k njemu obračala na tak način.

Naravno je, da ljubljene osebe tako v življenju kot po smrti imenujemo po imenu. Na žalost imamo le redkokdaj priložnost za to. Kot družba smo pozabili, da je stik s pokojnikom lahko res globoko doživetje in pomemben del poslavljanja, ki je tako pomembno v procesu žalovanja.

Kaj je smisel tega zadnjega pogleda, objema ali poljuba?
Smrt je za nas nekaj abstraktnega. Težko si jo predstavljamo in še težje sprejmemo, da je ljubljena oseba res umrla. Tako imamo lahko med žalovanjem vtis, da je pokojnik še z nami ali pa se bo kmalu vrnil k nam. Zgodi se celo, da kdo nagonsko dvigne slušalko, da bi ga poklical. Veliko pogosteje se to zgodi ljudem, ki niso mogli videti pokojnika in se ga dotakniti.

Torej neposreden stik s pokojnikom vpliva tudi na potek žalovanja?
Ena od nalog žalovanja je razumeti in sprejeti, da se je smrt res zgodila. Pri nekaterih se to zgodi zelo hitro. Včasih pa kdo leto ali celo več let po smrti bližnjega živi v iluziji, da so to le slabe sanje, iz katerih se bo na koncu zbudil.

Videnje in dotikanje pokojnika pomagata pri tem, da smrt postane resnična. Tako kot starodavni ritual bdenja nad telesom. Skupno spremljanje umirajočega v kombinaciji s petjem, molitvijo in celo pojedino je bilo nekakšen katalizator čustev. Ljudje so skupaj prenašali žalost in obup. Ta globoka izkušnja jim je pomagala sprejeti smrt.

So takšni obredi še kje prisotni?
Ponekod jih še vedno izvajajo. Poznam tudi veliko ljudi, ki se tega običaja spominjajo iz otroštva. Nekateri se ga spominjajo skozi prizmo travme, ker so bili prisiljeni poljubiti mrtvo teto. Večina pa se spominja zbiranja okoli pokojnika kot običaja, ki ne vzbuja strahu, kaj šele groze.

Obreda spremljanja v smrt manjka predvsem tistim, ki so se s podeželja preselili v mesto. Hitro so ugotovili, da je v mestu vse videti povsem drugače. Da takoj po potrditvi smrti pridejo gospodje v črnih oblekah in spakirajo truplo v torbo. Pokojnik gre v hladilnico, družina pa ostane sama s srce parajočo praznino.

Ali pravite, da ni treba poklicati pogrebnega zavoda takoj, ko je potrjena smrt?
Če razlog smrti ni nalezljiva bolezen, res ni razloga za hitenje! Najnujnejša stvar po človekovi smrti je ... ostati v njegovi prisotnosti. Za trenutek se morate usesti in si dovoliti procesirati, kaj se je zgodilo. Tega se ne da izraziti z besedami.

To je pomemben, skoraj sveti trenutek, ki daje prostor za zadnje nežne besede in geste. Edinstvena priložnost, da izrazimo, da je nekdo, čeprav je odšel, za nas še vedno zelo pomemben.

Da njegovo telo za nas ni predmet, ki bi se ga radi čim prej znebili. Dejavnosti oskrbe pokojnika, vključno s skupnim oblačenjem, so lahko nežen izraz spoštovanja in ljubezni. Vse to poudarja, da smrt ne pomeni konca odnosa.

Eden od razlogov za strah pred občevanjem s pokojnikom je lahko pomanjkanje znanja o tem, kaj se fiziološko dogaja s pokojnikom.
Zelo pomembno je vedeti o spremembah, ki se zgodijo po smrti. Moramo se zavedati, da v pol ure po smrti nastopi rigor mortis in mišice otrdijo. Že zaradi tega moramo pokojnika vedno položiti plosko na hrbet.

Po smrti, ali včasih že v zadnjih urah življenja, se pojavijo mrliški madeži (temne spremembe na koži). To in še marsikaj drugega učim tudi na svojih delavnicah, ki jih izvajam v okviru izobraževanja o smrti.

Nekateri trdijo, da si je bolje prihraniti pogled na pokojnika, da bi se ga spominjali zdravi in polni moči.
Takšen odnos izključuje bistven del človekove eksistence. Naše življenje ni sestavljeno le iz zdravja, lepote in mladosti. V polnosti življenja je prostor za vse, tudi za smrt.

En spomin ne izbriše vseh ostalih, ampak je le dodana vrednost k celoti. Drugače je, če je telo ljubljene osebe bistveno spremenjeno, na primer po nesreči. Vendar si tudi takrat družina pogosto želi videti pokojnika, ker sicer težko verjamejo, da se je nesreča zares zgodila, da ni bila pomota. Kot sem rekla na začetku: pogled na truplo pomaga, da postane smrt resnična. To je dokaz, da je ljubljena oseba dejansko umrla.

Zaposleni v pogrebnih podjetjih v Nemčiji, kjer sem opravljala prakso, so telo razkazovali na različne načine, ne pa v celoti. Včasih je dovolj razkriti roko ali drug del telesa, po katerem bodo bližnji lahko prepoznali družinskega člana. V drugih primerih lahko družini damo odrezan pramen pokojnikovih las.

Ali nimate vtisa, da smrt počasi postaja tabu tema?
Mislim, da smo trenutno v fazi velikih sprememb. Vse več je knjig, člankov in celo serij o umiranju. Že to, da zdaj govorimo o smrti, dokazuje, da počasi prihaja iz sence.

Pa vendar se s tem še vedno težko soočamo. Ravno smo bili priča pogrebu papeža Benedikta. Mnogi priznavajo, da jim praksa javnega razkazovanja mrtvih povzroča nekakšen odpor in nelagodje.
Vatikanska slovesnost, ki smo jo videli v medijih, poteka na tak način že stotine let. Moramo pa se zavedati, da gre v tem primeru telo pred razstavljanjem čez številne tretmaje, vsaj čez balzamiranje ali ličenje. To je nekakšna umetniška uprizoritev, ki nima veliko skupnega z resnično sliko smrti.

Dejstvo, da nekateri ljudje pogled na mrtvo telo dojemajo kot nekaj zelo močnega, je lahko povezano s tem, o čemer sva govorili na začetku: mnogi ljudje nikoli niso imeli stika z mrtvimi in območje smrti ni več del naše izkušnje. Začeli smo živeti, kot da nas smrt ne zadeva, brez zavedanja končnosti in omejenosti.

Postalo je rutina, da pomembne stvari odlagamo na pozneje. Zaradi tega veliko izgubimo. Memento mori našim življenjem prinaša veliko vrednost. Spomin na smrtnost pomaga živeti bolje in ne zapravljati časa za nepomembno. Zato verjamem, da je vse, kar nas sooča in spravlja s smrtjo, zdravo in zelo potrebno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.