“Z Božjo besedo imamo v življenju pogum za smele odločitve, za to, da ne obstanemo v vsakdanu”

O Benjaminu Sitru smo na Aleteii govorili že v različnih kontekstih (na primer tukaj in tukaj). Tokrat objavljamo pogovor z njim o tem, kako je v okviru Svetopisemske družbe organiziral (prvi) vseslovenski Svetopisemski maraton.

Ta bo od 21. do 26. januarja 2023 potekal že petnajstič. Benjamin pravi, da je bil leta 2007, ko se je snovanje začelo, še čisto "zelen", danes pa je mož in oče štirih otrok, uspešno pa krmari tudi društvo Družina in Življenje.

Kako se spominjate prvega Svetopisemskega maratona?
Prvi Svetopisemski maraton, ki smo ga mi organizirali, je bil leta 2008. Idejo so osnovali leto prej, v letu Svetega pisma, 2007, v župnijah Vič in Grosuplje. Ko sem se v začetku leta 2008 pridružil Svetopisemski družbi, sta mi sodelavca pripovedovala o svetopisemskem maratonu, meni pa se je zadeva zdela nenavadna. Nisem bil ravno navdušen.

Bila je pač ena od nalog, ki sem jih moral opraviti. Začeli smo z ekumenskim Svetopisemskim maratonom v Murski Soboti, kjer so sodelovale Evangeličanska, Binkoštna in Katoliška cerkev. Sledil je prvi centralni maraton, ki se je zgodil oktobra pri Svetem Jožefu v Ljubljani in je imel naslov Beseda v življenje.

Kdaj ste se nad Svetopisemskim maratonom navdušili, da to ni bila več samo delovna naloga?
To je bil čisto prvi maraton v Murski Soboti, ki smo mu rekli, da je moja priprava na tega vseslovenskega. Sedeli smo v binkoštni cerkvi, brali smo iz Matejevega evangelija o Janezu Krstniku v puščavi. V tem odlomku ljudstvo naziva z "gadjo zalego". Ne vem, ali sem se poistovetil s to izjavo ali s citatom "obrodite sadove, vredne spreobrnjenja".

Že te prve vrstice so se me dotaknile. Gospod nas je poklical k spreobrnjenju prav po tisti besedi. Takrat sem osebno začutil, da me Bog želi tukaj, da zares delam, da to delam s srcem, in me vabi v to novo zgodbo.

In od takrat naprej nisem imel več dvomov, ali je to prava stvar. Sem pa imel včasih kakšen dvom, ali sem jaz pravi za to nalogo.

Kaj vam pomeni ekumenizem in sodelovanje različnih cerkva?
Bom povedal anekdoto. Organizirali smo peti ali šesti maraton. Malo smo bili že vpeljani, organizacija nam je bila že bolj domača, mogoče smo se že počutili nepogrešljive. Neverjetno dragoceno se mi je zdelo, kako je takrat k meni pristopil neki pastor ter mi rekel: "Veš, Benjamin, dobro delo delaš, dobro delo si opravil, ampak zavedaj se, ta Svetopisemski maraton bo še veliko večji in še veliko boljši, kot je zdaj, tudi ko se ti že zdavnaj ne boš več z njim ukvarjal." Zdela se mi je močna preroška beseda, ki mi je pokazala in povedala, da v resnici nisem jaz tisti najpomembnejši, ampak da je to Božja zadeva.

Tisti trenutek mi je osebno zelo veliko pomenil. Člani različnih Cerkva se imamo veliko naučiti drug od drugega. Ena misel mi je zelo všeč: "Bližje kot smo izviru, manjši so med nami razločki." Prepričan sem, da bližje kot smo izviru, ki je Jezus Kristus, manjše so med nami razlike.

To je zelo pomembno dandanes, ko so se razrasla družbena omrežja. Menim, da družbena omrežja vodijo k čedalje večji odtujenosti, k vedno večjemu razslojevanju in ločevanju. In vsi vemo, kdo je tisti, ki ločuje. To je satan. To je hudič, ki v resnici želi, da je vsak nekje v svojem kotu in da ima nek svoj prav. Obenem je vsak osamljen in tam ga on potem lahko napade.

Kjer pa smo skupaj in prihajamo k Božji besedi skupaj, tam je Sveti Duh. Bog zmaguje in nas pelje naprej in tam satan nima moči. Prepričan sem, da je tudi ekumensko povezovanje nekaj, kar bi morali bolj pristno in še naprej graditi. In Svetopisemski maraton je takšen dogodek, ker se to dogaja.

Kaj vam pomeni Sveto pismo?
Veliko. Vsakič, ko ga berem, v ponižnosti pridem pred Boga in rečem: "Gospod, Ti si napisal to besedo, Ti Sveti Duh prebivaš v meni, Ti mi povej, kaj naj ta beseda pove meni v današnjem dnevu." Kaj je tista živa beseda, s katero me bo Gospod nagovoril? Vedno se zgodi brez izjeme, Gospod te v eni vrstici najde. Zadnje čase so mi psalmi neverjetni, ravno zaradi tega, ker so tako iskreni. Mislim, da nam prav brutalne iskrenosti v odnosu z Bogom manjka. Ogromno je "cerkvenjakarskega", da smo fini in polikani. V psalmih pa je David zelo iskren in to me navdušuje.

Letos poslušam res dober podkast v angleščini The Bible in a Year with father Mike Schmitz, kjer greš skozi celo Sveto pismo. Gre po časovnici skozi zgodovino, kakor so se stvari dejansko dogajale, ne po zaporedju knjig v Svetem pismu. Bolj ko črpaš, globlje kot greš, več najdeš. Neverjetno je, kako globoko se Božja zgodba odrešenja dogaja prek izraelske zgodbe in potem prek zgodbe Jezusa Kristusa in na kakšne načine vse se Stara zaveza odkriva v Novi zavezi in obratno.

Svetopisemski maraton nas je marsikaj naučil. Vseskozi pa nas je spremljala misel, da "to bi pa že morali vedeti". Ampak preprosto ne moreš vsega vedeti. Zadnjič sem poslušal podkast Maksimilijana Matjaža, v katerem je rekel, da se lahko skoncentriraš na eno vrstico. Na primer na vrstico v Markovem evangeliju in iz nje doktoriraš, postaneš svetovna avtoriteta iz tiste vrstice. Tako globoko je Sveto pismo. Upam si trditi, da je vseživljenjska hrana za dušo.

Ko že govoriva o vrstici, kako pa vas nagovori naš letošnji naslov maratona Le pogum, vstani!?
Spominja me na škofa Jurija Bizjaka, ki je večkrat ponavljal: "Le pogum, vstani!" Pogum je nekaj, kar vsi potrebujemo. Vstati moramo iz "zaležanosti", iz te postkovidne travme, ki se je mogoče niti ne zavedamo. Vsi smo nekako bili travmatizirani z ukrepi, sedaj pa z negotovostjo ob vojni, ob inflaciji, ob energetski krizi in tako naprej. Zdi se, kot da bi nam vsem lahko upadel pogum.

Ampak ne, če gremo k Bogu vsak dan znova. Če imamo navado brati Sveto pismo vsak dan, beremo lahko na primer revijo Beseda med nami, prosimo Gospoda, da nas nagovori. Potem imamo pogum, da vstanemo, imamo pogum, da zares živimo dan z Njegovo močjo. Sami smo šibki. To se lahko pokaže tudi v odnosih, najbolj v odnosih z najbližjimi. Tam si upamo biti najbolj resnični in tam je potem najhujše.

Z Božjo besedo je tega v odnosih preprosto manj. Obenem pa imamo tudi pogum za kakšne smele odločitve v življenju, za to, da ne obstanemo, kar velja za različne ravni, od telesne, do duhovne, odnosne, pa do poslovne.

Nimamo se kam dati, če ne dovolimo Gospodu, da nas potegne ven in popelje naprej. Zato mi je naslov letošnjega maratona Le pogum, vstani! zelo všeč.