Carrie in Nick DeKlyen sta bila srečna starša petih otrok, ko je Carrie nenadoma začela tožiti o hudih glavobolih. Odpravila se je k zdravniku, ki pa ji je postavil diagnozo: možganski tumor. V isti sapi jo je pomiril, naj je ne skrbi, češ da ga je možno odstraniti.
Carrie je prestala operacijo v upanju, da bo ozdravela, toda tumor je kmalu znova zrasel. Ko so ji zdravniki rekli, da ima s pravilnim zdravljenjem možnost živeti še 10 ali celo 20 let, je ravno ugotovila, da že osem tednov pričakuje otroka.
Zdravniki so ji priporočali kemoterapijo, ki bi povzročila spontani splav, ali pa eksperimentalno terapijo, pred katero bi morala Carrie pristati na umetno prekinitev nosečnosti. Carrie je zavrnila oba predloga in se odločila narediti vse, da bi lahko vzdržala do 32. tedna nosečnosti.
“Z ženo sva človeka vere. Ljubiva Gospoda. Veliko sva se pogovarjala o tem, molila. Vprašal sem Carrie, kaj misli o tem. Njen odgovor je bil odločen: v zdravljenje ne bo privolila. Zdravnik je rekel, da bo brez zdravljenja umrla v 10 mesecih. Tudi to ji ni vzelo poguma. Izbrala je otroka,” se spominja Nick.
Life, Življenje
Da bo šestemu otroku ime Life (Življenje), sta se Nick in Carrie odločila, še preden sta vedela za nosečnost in bolezen.
“Je grenko-sladko. Bog nama je dal življenje, a moja žena umira. Namesto moje žene sva se odločila rešiti otroka. To je boleče. Počutim se, kot da bi mi iz prsnega koša izruvali srce,” pravi Nick.
Ko je bila nerojena deklica stara 19 tednov, je Carrie utrpela hudo možgansko kap in padla v komo. Nick je zdravnike prosil, naj jo umetno ohranijo pri življenju, da bi imela hči možnost nadaljnjega razvoja.
V 24. tednu se je ginekolog odločil za carski rez. Ko se je majhna in krhka punčka (težka le 625 gramov) rodila, je njen oče rekel: “To je tisto, kar si je Carrie želela, in jaz sem jo pri tem podpiral.”
Naslednji dan so Carrie odklopili z naprav, ki so jo vzdrževale pri življenju. Njen mož in najstarejši otroci – Elija, Izaija in Nevaeh – so bdeli ob njej do zadnjega trenutka. Nick je poljubil ženo in ji zašepetal v uho: “Ljubim te. Ponosen sem nate. Dobro si naredila.” Carrie je odprla oči, stisnila moževo dlan in umrla.
Žena, nasvidenje!
Nick in Carrie sta bila poročena 17 let, a sta se poznala veliko dlje. Prvič sta se srečala v cerkvi, ko je bil on star 12, ona pa 10 let. Skupaj sta rasla v veri in zanjo pričevala.
“Ko bo najina hči dovolj stara, ji bom povedal zgodbo o njeni pogumni mamici. Povedal ji bom, da ji je Bog podaril življenje s čudovitim načrtom in da ne vemo, zakaj je mama morala zboleti in umreti, vendar da je bil to poseben načrt in mu moramo zaupati. Povedal ji bom še, da je mama to naredila iz ljubezni do nje in da je v nebesih in se kmalu spet vidimo – res kmalu.”
Na dan ženine smrti je Nick zapisal:
“Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). Carrie je že v Gospodovi navzočnosti. Lahko si samo predstavljam, kaj trenutno doživlja. Carrie, radi te imamo in te bomo pogrešali, toda tisto, kar si pustila za seboj, bo živelo naprej. Dotaknila si se toliko ljudi in tvoja ljubezen do Jezusa je bila očitna v tvojem življenju. Zaradi najine vere veva, da se bova znova srečala.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
