V osnovni šoli Glen Lake v ameriški zvezni državi Minnesota odmor vzbuja mešane občutke. Po eni strani je veliko stvari, ki jih lahko učenci v tem času počnejo, po drugi strani pa tega ne morejo početi vsi učenci.
Osnovno šolo Glen Lake obiskuje veliko učencev na invalidskih vozičkih. Na šolskem igrišču ni bilo nobenih igral (vrtiljakov, gugalnic …), ki bi bila prilagojena za invalidske vozičke. To je večino učencev, ne le gibalno ovirane učence, na šoli zelo motilo. Še posebej je žalostilo učence petega razreda.
Nekega dne so vprašali svojo učiteljico Julien, zakaj ne bi kar sami kupili prilagojenih igral. “Rekla sem jim: ‘Ali veste, koliko to stane?! Veliko denarja, gotovo okrog 300 tisoč dolarjev’ (približno 276 tisoč evrov, op. a.).,” je povedala Julien.
Toda učencev ta podatek ni prestrašil in ustavil. Začeli so zbirati drobiž, organizirali prodajo peciva, natisnili letake in šli od vrat do vrat. Klicali so tudi najrazličnejša podjetja, šli v restavracije in prosili, da bi prispevale del svojega dobička.
“Ni se mi zdelo prav, da so nekateri otroci izključeni,” je dejal učenec Wyatt. “Res je žalostno, ko vidiš druge otroke, ki se znajdejo v taki situaciji,” je dodala njegova sošolka Me’Ayila. “Niso bili videti srečni, odmor pa bi moral biti namenjen zabavi,” se je s svojima sošolcema strinjal tudi Rhys.
S svojo dobrodelno akcijo so učenci vztrajali več mesecev. V začetku januarja so končno dosegli svoj visoko zastavljeni cilj.
Rhys je s solzami v očeh povedal, da je bilo zelo ganljivo vedeti, da je njihovo delo končno prispevalo k bolj prilagojenemu igrišču za vse. Zdi se, da so ob koncu akcije gibalno ovirani otroci skoraj bolj cenili vložen trud vrstnikov kot pa sam rezultat.
Me’Ayila je tako povzela občutke, ko jim je uspelo: “Nasmeh na mojem obrazu je bil, res bi lahko tako rekla, razpotegnjen do ušes.”
“Ko bom prvič stopil na to igrišče, bom najverjetneje začel jokati, ko bom videl koliko truda je vložila cela šola,” je priznal John, ki je na invalidskem vozičku.
Tudi učiteljica Julien ni zadrževala svojih čustev.
“Moja prihodnost je svetla, ker vem, da je to generacija učencev, ki bodo delali spremembe, če bodo videli, da je treba nekaj popraviti, se bodo tega takoj lotili.”
Potem ko so zbrali skoraj 280 tisoč evrov, so si Julienini učenci že zastavili nov cilj. Sedaj upajo, da bodo lahko kupili prilagojeno igralno opremo tudi za preostale šole v okolici.
