Pri sveti maši duhovnik tik pred prejemom svetega obhajila zbranim vernikom izreče povabilo. Posvečeno hostijo dvigne visoko nad glavo in reče: “Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.”
To so besede sv. Janeza Krstnika (Jn 1,29), izgovorjene zaradi tistih, ki so ga lahko slišali, da bi prepoznali Jezusa, ki je “prihajal k njemu”, da “bi se razodel”. Zanimivo je, da Janez ne reče, naj prisluhnemo Božjemu Jagnjetu ali da naj preučimo Njegove nauke. Ne, Janez nas povabi: “Glejte …”. Cistercijanski opat iz 12. stoletja Gilbert iz Hoylanda je zapisal, da “človeški razum želi nekaj več kot verjeti. Kaj več? Gledati.” Kaj je tako posebnega, če nekaj pogledamo?
Sv. Gregor Veliki odgovarja: “Ko zaljubljenec gleda predmet svoje ljubezni, se še bolj vname zanj.” Zato imamo fotografije družinskih članov pogosto na delovni mizi in na drugih mestih, kamor nam pogosto zaide pogled. Želimo si, da bi se naša ljubezen do ljubljene osebe še bolj razvnela. In če ljubljeno osebo gledamo, je to mogoče.
Gledanje je dejanje pozornosti. Jordan Peterson pojasnjuje, da pozornost ni isto kot razmišljanje. Pozornost je opazovanje, da bi videli, kaj je pred našimi očmi. Nato se usmerimo kot posledica tega, kar zaznamo s pomočjo pozornosti. Pozornost je sposobnost, da pogledamo onkraj zgolj tistega, kar poznamo, da bi se srečali s tistim, kar je veliko več od tega. Pozornost dejansko spreminja misli, če ji le dovolimo.
“Božji sij poživlja. In kdor gleda Boga, prejme življenje.”
Duhovnik nas povabi z besedami “glejte”, da bi nas spodbudil k tišini in čudenju ter razumevanju, prežetemu s skrivnostjo, ko za seboj pustimo vse moteče dejavnike, predsodke in domneve. Še več: prav z gledanjem Boga postanemo podobni Bogu. Sv. Irenej Lyonski se čudi, kako “Božji sij poživlja”. In tisti, ki gledajo Boga, prejmejo življenje. Kako zelo nam Jezus želi posredovati svoje življenje, kar je bistvo evharistije!
Toda zakaj gledamo jagnje in ne leva, orla ali kakšnega drugega strašnega bitja? Scott Hahn opozarja na ironijo:
Ime jagnje se zdi skoraj komično v svoji neprimernosti. Jagnjeta običajno niso prav visoko na seznamu najbolj občudovanih živali. Niso posebno močna, pametna, hitra ali lepa. Druge živali se zdijo bolj vredne. Vendar je Jagnje tisto, ki vodi vojsko stotisočev ljudi in angelov ter zbuja strah v srcih hudobnežev (Raz 6,15-16). Ta zadnja podoba, podoba besnega in strašnega Jagnjeta, je skoraj preveč neskladna, da bi si jo lahko predstavljali z resnim obrazom.
Toda mora biti jagnje in kartuzijanski menih Ludolf Saški iz 14. stoletja nam pojasni, zakaj:
Z besedami Glejte, to je Jagnje Božje je Janez Krstnik želel povedati, da je bil Jezus poslan od Boga, da bi bil najpopolnejša daritev. Kristus se še posebej istoveti z jagnjetom in ne z drugimi živalmi, ker pashalno jagnje izraziteje napoveduje nedolžnega Kristusa, ki se bo daroval. Jagnje je bilo pripeljano v zakol, vendar ni odprlo ust.
Kako pomembno je, da v veri, občudovanju in hvaležnosti nenehno gledamo Jagnje, ki je iz ljubezni do nas dalo svoje življenje. Nemški benediktinski menih Hajmo iz Halberstadta iz 9. stoletja nas spodbuja: “Glejte nedolžnega med grešniki, pravičnega med zavrženimi, spoštovanja vrednega med brezbožnimi. V njem ni bilo mogoče najti nobenega greha, zato lahko On odvzame grehe sveta.” Ludolf Saški nam pokaže popoln način, kako gledati Jezusa:
O, Jagnje Božje, naj me, ubogega grešnika, priznaš med ovcami, ki jih boš postavil na svojo desnico! Toda najprej odpusti moje grehe in žalitve, da me boš še bolje prepoznal!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
