Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 9. februarja |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Po izgorelosti: “Živim veliko bolj enostavno, toda ves čas sem z Jezusom in to mi je postalo dovolj”

Katarina Bordner

Fotografija je last Katarine Bordner

Urška Kolenc - objavljeno 22/01/23

"Vsaka stvar, ki sem jo lahko slišala, doživela z otroki, je bila zame čudež. Spoznaš, da si sam omejen, Bog pa ni"

Katarina Bordner je močno vero izkusila že pri 11 letih. Pri 22 letih se je poročila z Davidom, ki je Američan in je v Slovenijo prišel kot misijonar. Svojim trem otrokom Jezusa približujeta skozi osebno vero. Ta se ni omajala niti sredi njunih najtežjih preizkušenj.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

V najbolj ustvarjalnem obdobju je imela Katarina s svojim glasbenim talentom in znanjem priložnost ustvarjati glasbene in dramske predstave, vodila je zbore, organizirala slavljenja, pela spremljevalne vokale na slovenski glasbeni sceni, sinhronizirala risanke, animirane filme in TV-oglase.

Ko je pred šestimi leti mož zaradi bolezni popolnoma obležal, je večinoma sama skrbela za družino in bila vpeta v številne projekte. To je pustilo posledice tudi na njenem telesu – izgorela je. “Jezus mi je moral vzeti delo, glasbo, zdravje, kariero, da bi mi dal najlepši dar nazaj, intimno vez z njim,” je trdno prepričana. 

Katarina Bordner

V mladosti ste veliko potovali in se srečevali z vernimi mladimi z vseh koncev sveta. V kakšnem spominu ohranjate ta srečanja, kaj so vam dala?
Odraščala sem v času, ko je v Sloveniji vladala zelo velika duhovna suša. Nisem bila v stiku z gorečimi kristjani, sploh pa ne mladino. V moji cerkvi je bilo samo pet mladih. Glede na to, kar sem videla, je bil Bog zame zelo majhen. Niso mi znali prikazati Boga na oseben način, vse je bila rutina. Ko pa sem začela potovati, sem videla, da obstaja veliko gorečih mladih in starejših, ki ljubijo Boga, ga spoznavajo in so del čudežev. Bilo je toliko osebnih izkušenj z Bogom, ki so mi začele odpirati oči, da je Bog večji, kot ga jaz trenutno gledam.

V meni je to vzbudilo željo, da sporočilo predam ljudem v domačem kraju, da lahko goreče ljubim Boga, ne glede na svoje okoliščine, da lahko nastane nekaj živega tudi okrog mene. Prejela sem sliko, da je Bog večji, kot ga doživljam v svojem okolju.

Kaj vama je z možem dala poroka v mladih letih?
Najprej sva bila zelo dobra prijatelja, potem se je počasi spletla vez ljubezni, ki je najin odnos samo še poglobila. Ko sva se poročila, sva seveda želela v najin odnos povabiti Boga, postavila sva ga na prvo mesto v najinem življenju. Zakon nama je dal Božji blagoslov. Sprejela sva Boga, ki bo najin odnos vodil skozi vse, še najbolj pa skozi preizkušnje, skozi katere hodiva zadnjih šest let.

Jaz kot človek ne zmorem proizvesti toliko sočutja, zvestobe, ljubezni, potrpežljivosti, kot jih naša situacija in preizkušnja potrebuje. S tem, da sva v zakon povabila Boga, sem prejela pomočnika – Boga. Prejela sem večjo ljubezen, kot jo človek premore, večjo dozo sočutja, potrpežljivosti. Prejela sem dober temelj, na katerem stojiva, gradiva in danes živiva, kljub vsem stiskam in preizkušnjam, ki jih doživljava.  

David mi je dal toliko, kot mi človek lahko da. To pomeni, da mi je dal veliko, vendar bi bilo kljub čudovitemu odnosu, ki ga imava, kljub zaupanju, spoštovanju in ljubezni to premalo, da bi me osrečil. V polnosti me osrečuje Bog, najin prvotni izvir ljubezni.

Ko sva se sklenila poročiti, sva imela veliko podpore tako od družine kot okolice. Seveda pa sva se morala zavedati dejstva, da bo eden od naju vedno daleč od doma. Ali on ali jaz, ne veva, sledila bova Bogu. Mogoče nas bo Bog na neki točki poklical nazaj v Ameriko. Oditi daleč stran od družine je bila za Davida velika žrtev, saj so zelo povezani.

Ko je mož pred nekaj leti zaradi bolezni popolnoma obležal, ste bili praktično vi tisti, ki ste skrbeli za celo družino. Kako ste se znašli? Je bilo bolj naporno s fizičnega ali psihičnega vidika?
Na začetku se nisem dobro zavedala, kakšno veliko breme je padlo name in kaj bo posledica. Ko je David obležal, sem bila zelo vpeta v delo. Bila sem tako rekoč na višku svoje kariere, svojih sposobnosti, moči in ustvarjanja. Zdravje mi je služilo, zmogla sem. Zelo rada sem delala za Boga. Mislila sem si, da bo to kratkotrajna preizkušnja, skozi katero me bo Bog vodil, kot me je vodil vse doslej.

Ko gledam nazaj, bi rekla, da sem začela služiti maliku uspeha, produktivnosti, herojstva, da zmorem vse in me ne more nič zrušiti, ko pa imam vero v Boga in skupnost. Dve leti je šlo moje življenje naprej zelo dobro. Bila sem aktivna. Nisem občutila, da bo počasi tudi mene Bog zrušil. V vsem tem sem bila namreč nehote tako zaposlena delati za Jezusa, da sem pozabila biti z Jezusom.

Bog je videl, da ne pridobi moje pozornosti s tem, ko je mož obležal, zato je začel še pri meni: hočem tvoje srce, ne tvojih dejanj. Takrat se je začel najhujši boj. Bilo je težko, velik fizičen napor, imela sva majhne otroke, selili smo se.

Mnogi se ženejo za produktivnostjo, uspehom, kariernimi cilji. Po vsem tem nekako mislijo, da so neranljivi in zmorejo vse, hkrati pa ne vidijo, da Jezus ne želi tega – želi njih. Meni je moral Jezus vzeti delo, glasbo, zdravje, kariero, da bi mi dal najlepši dar nazaj, intimno vez z njim. 

Pozneje je tudi vas doletela diagnoza: izgorelost. Kdaj ste začutili, da v takem tempu ne zmorete več?
Fizično sem oslabela. Naenkrat se nisem več mogla zbrati, začela sem pozabljati. Tresla sem se, najprej samo v rokah, potem po vsem telesu. Med kuhanjem so se mi recimo tako tresle noge, da sem se morala držati pulta. Potem se mi je poslabšal še vid, v očeh se mi je močno bleščalo. Imela sem aritmije srca, bila sem anksiozna. Nazadnje nisem več mogla hoditi. Prišlo je do adrenalne izgorelosti. Ravni kortizola so se popolnoma izničile. Telo je popolnoma ohromelo. Večino dneva sem počivala, ob treh majhnih otrocih je bilo težko. Vsak opravek mi je povzročil ogromno napora.

Prisluhnite Katarininemu pričevanju:

Bila sem zelo jezna na Boga in izgubljena. Leto dni sem prejokala. Moj odnos z Jezusom je bil povezan prek dela zanj. Naenkrat sem bila doma, leto dni sem preležala. Bila sem izgubljena, kako zdaj biti z Jezusom. Prej sem bila navajena biti z njim prek dejanj, slavilne glasbe, petja. Zamajali so se temelji, zrušili so se maliki. Znova sem si morala oznanjati evangelij. Jezus mi je začel govoriti: ljubim te, kakršna si, kjerkoli si. Moja ljubezen ni pogojena.

Na neki točki sem se zavedala, da je moja ljubezen do Njega tako majhna in moja hvalnica njemu tako tiha, ker gre vsemu drugemu. Spoznala sem, da je intimen odnos z Jezusom bistvo vsega in da je meni to dano v najgršem stanju, v katerem sem bila. Toda a ni to evangelij? Bog je prišel za uboge, bolne, ki naredijo prostor v srcu zanj. Zadnji dve leti in pol, odkar sem v izgorelem stanju, imam najlepša leta življenja. Imam največji zaklad, živ odnos z Jezusom.

Kako sedaj v vsakdanu poskrbite zase?
Poslušam Njega, kam me pošilja in kdaj. Zelo mi je v pomoč vrstica iz Pisma Efežanom: Jaz imam delo za vas vnaprej določeno. Vsak dan začnem nekako tako: Bog, tukaj sem. Mogoče bo dan slab in ga bom samo prespala. Mogoče pa boš imel vnaprej določena dela zame. Poslušam te. Moram reči, da sem se naučila veliko več poslušati Jezusa. Zelo drugače je, ni več na odru, pred vsemi, ampak zelo na skrivnem. Sedaj najbolj evangeliziram sebe. Pomaga mi Sveto pismo in ljudje, ki ljubijo Jezusa. Spoznavam moč božjega telesa, celice, ki nam jo je Bog podaril, da molimo, podpiramo eden drugega. Ker sem še v izgorelosti, sem največ doma. Živim veliko bolj enostavno, toda ves čas sem z Jezusom in to mi je postalo dovolj.

Ste v tem obdobju prečistili tudi odnose z drugimi?
Z vsemi sem imela v bistvu zelo lepe odnose. Sprava, ki se je morala zgoditi, je bila med mano in Bogom. Od njega sem se nehote odtujila. Življenje se je odvijalo tako hitro, da nisem bila v stiku z realnim stanjem mojega srca. Mislila sem, da sem mu blizu, ker sem aktivna zanj, ker sem vključena v cerkvene dejavnosti. Toda vedeti moramo, da je Njegova največja želja, da je v intimnem odnosu s človekom. Jezus je vedel, da sem se oddaljila, in mi je dal to milost, da me je poklical nazaj k sebi.

Velik poudarek dajete slavljenju. Kako se vam je uspelo zahvaljevati tudi v najtežjih trenutkih?
Res se je v tem obdobju v meni ojačala mišica zahvaljevanja. Naenkrat si hvaležen za vsakdanje reči, ki jih prej vzameš za samoumevne. Jaz sem se zahvaljevala: Hvala, Bog, da sem lahko danes zložila perilo, pospravila posodo … To je bila zame taka milost! Zahvaljevanje je bilo kot dihanje, ves čas z mano. Zavedala sem se, da bi bilo možno tudi, da bi ohromela. Vsaka stvar, ki sem jo lahko slišala, doživela z otroki, je bila zame čudež. Spoznaš, da si sam omejen, Bog pa ni.

Z možem sva v teh letih razvila navado, da enostavno ne greva spat, preden drug drugemu ne poveva pet stvari, za katere sva hvaležna. Tako se spomniva, da je bil Bog prisoten v našem dnevu in nam je dal darove. Vsako jutro, ko sem vstala, sem rekla: Vstanem, ker me danes sreča Božja dobrota. To mi je dalo veselje, zavedanje, da bom imela zvečer vsaj pet stvari, za katere se lahko zahvalim.

Kaj se je zgodilo, ko ste se v nekem obdobju zaprli za Božjo ljubezen? Kako vas je Gospod spet pritegnil k sebi?
V pomoč mi je bil Psalm 13: Doklej, Gospod, me boš vedno pozabljal? Psalmist David mi je dal zelo dobro podlago, da Bogu smem zastaviti vprašanja. Ko rečem, da sem se kregala, sem v bistvu dopustila, da mu povem, kaj me res globoko muči. Takrat me je najbolj mučilo, zakaj moja prizadevanja nimajo toliko sadu. Toliko se razdajam, evangeliziram, potem pa ni nikogar, ki bi rekel, da se zanima za Boga. Veliko mojega spora je bilo, zakaj ni delal tako, kot jaz hočem.

To je trajalo kakšni dve leti. Ni mi bilo prav, da je toliko krivice, toliko slabotnih, da Bog ne dela več čudežev. Potem me je prijatelj vprašal, v kakšen evangelij jaz verujem. Ali jaz vem več kot Bog? Začele so se mi rušiti predstave, kakšno mora biti Božje kraljestvo. Spoznala sem, da jaz nisem heroj te zgodbe, ampak gre za Jezusa. Najprej je bilo veliko besa, jeze, potem sem začela sprejemati, da mogoče pa jaz ne vidim stvari v pravi luči. Jezusu sem začela dajati priložnost, da mi spregovori.

Tags:
izgorelostvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.