V Katoliški cerkvi poznamo starodavno izročilo, ki ga imenujemo bdenje ob pokojnem. Ta običaj je bil nekdaj dosti bolj razširjen: po smrti so telo pokojnika izpostavili na njegovem domu, ljudje pa so se zbirali v družinski hiši in molili za dušo umrlega.
Danes je bolj običajno, da je krsta s pokojnikom ali žara z njegovim pepelom izpostavljena nekaj ur pred pogrebom na izbranem pokopališču in tudi tam se ljudje od umrlega lahko poslovijo z molitvijo.
Družinske člane in prijatelje pokojnega običajno spodbujajo, naj si telo pokojnika pred pokopom (ali sežigom) še zadnjič ogledajo. Čeprav to izročilo žalujočim omogoča, da se še zadnjič poslovijo od ljubljenega družinskega člana, pa ga moramo danes prav tako izkoristiti tudi za molitev za pokojnikovo dušo.
Kot potrjuje Katekizem Katoliške cerkve, je "Cerkev že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga" (KKC 1032).
To je povezano s katoliškim verovanjem v vice, stanje očiščevanja, v katerega vstopijo mnoge duše, preden so sprejete v večno blaženost nebes. Pri očiščevanju jim lahko pomagajo molitve za pokojne in tako skrajšajo njihov čas v vicah.
Poleg tega je pogled na mrtvo telo močan opomnik naše lastne smrtnosti: nekoč bomo namreč umrli tudi mi.
Kaj moliti v navzočnosti pokojnika
Najpogostejša je molitev, imenovana Večni počitek.
Gospod, daj mu večni mir in pokoj.
In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru.
Amen.
Drugo izročilo, po katerem na primer slovijo Kolumbovi vitezi, nekdaj pa je bilo precej razširjeno tudi pri nas, je molitev rožnega venca med bdenjem ob pokojniku. Rožni venec je mogočna molitev za duše v vicah in pogosto jo predlagajo številni svetniki.
Poleg teh dveh običajnih molitev pa za počastitev spomina na pokojnega zadoščajo tudi katerekoli druge molitve za duše v vicah.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
