Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 2. februarja |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

Materinska želja v njej ni pojenjala, zato je sledila srcu in postala vzgojiteljica

Ursa Hocevar

Fotografija je last Urše Hočevar

Urška Kolenc - objavljeno 26/01/23

Ženska ženski – žena, mama in vzgojiteljica Urša Hočevar

Zgodba današnje sogovornice je ena tistih, iz katerih vejejo trdna vera, zaupanje, odločnost in predanost svojim sanjam. Urša Hočevar je žena in mama 22-letnika. Da sta z možem postala starša, sta morala skozi številne preizkušnje. Tudi po rojstvu sina Uršina materinska želja ni pojenjala, spremenila je svojo poklicno smer in se ob delu izšolala za vzgojiteljico. Danes je neizmerno hvaležna za svoje poslanstvo in svojo ljubezen predaja otrokom v Vrtcu Dobrega pastirja v Šentvidu.

Urša je tudi ljubiteljica zime, snega, smučanja, kolesarjenja, daljših sprehodov. Razveseljujejo jo pogovori in trenutki v krogu družine in prijateljev, ko si privošči kavico in kaj sladkega, ali ko ju z možem sin pocrklja s kakšno od svojih čudovitih sladic. Prav tako ima rada trenutke, ko je sama s seboj ali v družbi sodelavk. Prepeva tudi v cerkvenem pevskem zboru in nasploh v življenju.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Trudim se, da zgodaj zjutraj najdem nekaj tihih trenutkov za pogovor z Bogom. Ko se priporočim Njemu in mu izročim dan, ki je pred menoj, potem grem v nov dan z neko lahkoto in veseljem. Če pa je to še konec tedna, ko se zbudim brez budilke in potem sledi še skupni zajtrk z mojima dvema in kavica z možem, morda tudi v družbi mojih staršev, pa je to še toliko lepše. Ja, takšna jutra se zgodijo, a ne vedno, zato pa so toliko bolj dragocena.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
S tem izkažem spoštovanje sebi in tistim, s katerimi se srečam. Sicer nisem človek stroge elegance, bolje se počutim v sproščenem stilu. Tudi mejkap ni moj stalni spremljevalec. Na tem področju sem skromnejša, bolje rečeno nedosledna.

Vedno me prevzame, ko pred seboj zagledam človeka, ki izžareva neko iskrivost, dobro voljo, nasmejan obraz … Pri takšnih ljudeh nikoli na pogrešam mejkapa, ker tisto pravo prihaja iz človekove notranjosti. Zato si tudi sama prizadevam biti čim bolj pozitivna in nasmejana (kar mi seveda ne uspe vedno), to je najboljša podlaga za mejkap, če si ga kdaj pa kdaj tudi skromno nanesem 😊.

Ursa Hocevar

3. Kako po dobrih 25 letih zakona z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Ne odkrivava nekih posebnih teorij. Pomembne so temeljne vrednote: iskrenost, sprejemanje različnosti, odpuščanje, vera drug v drugega, pustiti čas zakoncu za stvari, ki ga veselijo in napolnjujejo … Brez iskrenosti in odpuščanja si ne predstavljava graditi odnosa. Seveda pridejo tudi situacije, ko se sporečeva. Ob tem ne ostaneva tiho, včasih sva verjetno še preglasna :), a nikoli ne ostajava dolgo v tišini ali stvari pospraviva pod preprogo. Poskušava jih razčistiti. Zgodi se, da padec lahko rani odnos. Ko to prepoznaš, je pomembno o tem spregovoriti, ni boljšega zdravila kot iskren pogovor in odpuščanje. Potem greš lahko z veseljem naprej.

Zavedava se, da pomeni ljubiti tudi sprejemanje različnosti oz. mišljenja, četudi bi, verjetno še posebej ženske, včasih rade prikrojile to različnost. Prihajava iz dokaj različnih okolij, vsaj kar zadeva na primer versko življenje in vzgojo. Iskreno povem, da sploh na začetku ni bilo vedno lahko, da sva se kar brusila ob tej različnosti, a danes ugotavljava, da sva prav midva drug drugemu največji razlog oz. dar za rast v veri, kajti ko se sprašuješ, zakaj si na tej poti, kaj je pravzaprav razlog, zakaj vztrajaš, veruješ in zaupaš …, takrat iščeš globlje, se sprašuješ, izročaš, iščeš odgovore v sebi, v odnosu do Boga, v Božji besedi … In hkrati rasteš. In kljub temu, da pri nama še vedno ni samoumevna redna skupna molitev, pa nama je vredno in dragoceno, kadar se to zgodi, ker pride iz zavestne odločitve. Mi je pa bilo neprecenljivo, ko mi je mož rekel: “Četudi ne moliva vsak dan skupaj, vedi, da te jaz vsak dan izročam Bogu.”

Tudi nisva vključena v katero od zakonskih skupin, ker to ne bi bila svobodna odločitev obeh. Imava dobrega prijatelja, ki je duhovnik, in on je nekakšen trden most od Gospoda do naju, za kar sva mu res hvaležna. Iskrice pa ohranjava tudi s trenutki v dvoje, ki jih je seveda čedalje več, kajti sin je odrasel in ima svoje obveznosti. Mož je po naravi bolj realen človek, romantika mu ni zelo blizu in si ne govoriva vsak dan, kako zelo se imava rada, Bogu hvala pa lahko rečem, da to čutiva. Si pa seveda tudi to znava povedati in si vsake toliko časa pričarava romantične trenutke. 😊

Ursa Hocevar

4. Oba z možem sta si želela večje družine, a so vama zdravniki kmalu povedali, da so možnosti za to zelo majhne. Kako ste se soočali z neuspelimi nosečnostmi in ohranjali upanje, da boste nekoč vendarle pestovali svojega otroka?
Oba sva želela večjo družino, vsaj štiri otroke. A dokaj hitro sva bila postavljena pred preizkušnjo. Ko te zdravnik sooči z dejstvom, da obstaja le zelo majhna možnost, da bova lahko imela otroka, te udari kot strela z jasnega. Izkušnja, ko pod srcem nosiš otroka in ga izgubiš, te vsakič znova prizadene, pušča praznega in te pritisne k tlom, a Bogu hvala sva vsakič znova ozavestila, da sva se poročila in stopila na skupno pot, ker se imava rada, torej zaradi naju in ne zgolj zato, da bova imela veliko družino.

Hvaležna sem, da sva imela moč, da sva si lahko bila resnično v oporo v težkih trenutkih in da naju te izkušnje niso medsebojno oddaljevale. Seveda sem veliko prosila za dar starševstva, a vedno sem v molitvi na koncu izgovarjala “naj se zgodi Tvoja volja, ne najina”, čeprav priznam, da mi je bilo to takrat včasih težko iskreno izgovoriti.

SAD,COUPLE
Preberite še:Ko otroka ni in ni

5. Kako je v vajini situaciji posredovala brezjanska Marija?
Mož me je povabil na Brezje. Bila sem nemalo presenečena, saj mu to v tistem obdobju ni bilo ravno blizu. Šla sva k sveti maši, po njej pa sva stopila še k Mariji. Še danes se spomnim, ko se je mož spustil na kolena in šel okrog njenega oltarja. Ko sva se peljala domov, mi je povedal, da je iskreno prosil Marijo za to, da bi lahko tudi midva postala starša, in se ji zaobljubil.

Mesec dni po tem sem zanosila. Kmalu se je spet pojavila krvavitev, a se je v nekem trenutku ustavila. Res ni bila enostavna in lahka nosečnost. A sem donosila in rodil se nama je sin Domen. Zaradi kompliciranega poroda je dobil bakterijo, kar so ugotovili šele po nekaj dneh, ker je imel prej močno zlatenico in je bil ves čas pod lučko. Ko sva po desetih dneh zapuščala porodnišnico, so nama z možem povedali, da ne vedo, kakšen bo njegov razvoj, naj bomo pripravljeni tudi na to, da bo lahko lažje ali huje prizadet na določenih področjih razvoja, Kako sva se razveselila prvega koraka, prve besede, njegovega mentalnega razvoja …, verjetno ni treba poudarjati. Hvala Bogu in Mariji, da je, razen tega, da je malce pozneje shodil, potekalo vse dobro.

6. Kako se je razvila želja po tem, da odprete zasebno varstvo in kako ste se v nadaljevanju znašli v Vrtcu Dobrega pastirja v Šentvidu?
Po sinovem rojstvu nisem več donosila. Z možem sva po nekaj letih spoznala, da je prav, da sprejmeva Božjo voljo. Takrat sem delala v računovodstvu in administraciji. Globoko v sebi sem čutila, da se v meni skriva toliko materinskega čuta, ki se ni manjšal, ampak se je krepil in postajal vse glasnejši. Vse bolj se je v meni prebujala želja, da bi to delila, razdajala … In vse bolj sem razumela, da če je Gospod vame položil toliko tega, prav gotovo želi, da s tem nekaj naredim. O tem sem se pogovorila s svojim možem in me je podprl.

Odločila sem se zamenjati svojo poklicno pot. Šolala sem se ob delu. Ker sem vedela, da za vzgojiteljski poklic ni dovolj zgolj imeti rad otroke, sem srkala predavanja, zakopala pa sem se tudi v strokovno literaturo, ki sem jo sama iskala, kajti želela sem se kar najbolje strokovno opolnomočiti za delo z otroki. Spominjam se, da ko so moje sodelavke v službi odšle na malico, sem šla sama pogosto v avto, kjer sem imela literaturo, in se na parkirišču učila, potem pa šla nazaj v pisarno. 😊

Znašla sem se pred zaključkom šolanja in dala odpoved v službi, kjer so bili nemalo presenečeni. Tako sem se na petek poslovila v službi, v ponedeljek so me čakali maturitetni izpiti, v torek pa naj bi začela v novi službi. Če mature ne bi opravila, bi seveda ostala na cesti. Tega sem se zavedala, a čutila sem, da moram to storiti in da je to prava pot. Vse se je lepo izšlo.

V času prve službe v vrtcu, kjer sem bila sprejeta za nadomeščanje delavke, sem imela možnost opraviti vse nastope, ki so bili potrebni, da sem tako lahko opravila tudi strokovni izpit. Po preteku pogodbe me je ravnateljica povabila, če bi ostala v njihovem vrtcu za polovični čas, ker drugega prostega mesta ni bilo. Jaz pa sem čutila, da moram naprej. Imela sem veliko željo, da bi odprla svoj vrtec oz. varstvo otrok na domu. Ker me je mož podpiral, sem se podala tudi na to pot.

Ursa Hocevar vrtec

S tem sem si odprla možnost, da sem otrokom lahko dajala tisto, kar sem želela oz. čutila in spoznala, da v vrtcu, kjer so normativi visoki, ne moreš dajati v zadostni meri. V tistem obdobju pa mi je bilo tudi zelo pomembno, da sem bila lahko veliko več prisotna doma. Ko je sin prihajal iz šole, hiša ni bila več prazna in to mi je veliko pomenilo. Vsi smo nekako dihali za naš vrtec. Sin je v igralnici otrokom igral na kitaro, jih crkljal, se z njimi igral, ko je mož prišel iz službe, je imel takoj polno naročje …

Potem je prišla izkušnja, ki mi je dala misliti. V božičnem času smo imeli doma postavljene jaslice. Pokazala sem jih otrokom, bili so zelo navdušeni, ob njih smo se tudi pogovarjali. Še pred novim letom sem dobila klic, da izpisujejo enega otroka, da so sicer zelo zadovoljni, a ker oni niso kristjani, ne želijo, da otrok še naprej obiskuje naš vrtec, ker je doma pripovedoval o jaslicah. Začela sem se spraševati, kako bom lahko dajala otrokom najboljše, če bom morala del sebe (ker sem kristjanka) potlačiti. Zdi se mi, da človek lahko dela dobro in daje največ le takrat, ko resnično iskreno izhaja iz sebe, v vsem, kar v svojem bistvu si.

Ko sem nekoč delala obračune in urejala dokumentacijo, sem nekoliko utrujeno zašla na internet in zagledala pred seboj razpis za prosta delovna mesta vzgojiteljic v Vrtcu Dobrega pastirja, ki naj bi svoja vrata odprl prihodnjo jesen. Kar nekaj časa sem gledala v odprto stran, saj kar nisem mogla verjeti, kako da sem se ravno še v času aktualnega razpisa, in to za vrtec, ki bo katoliški, znašla na tej strani. V tistih dneh sem se znašla na razpotju. Nisem vedela, česa si želim bolj. Kar si sam ustvariš in v tem pustiš velik del sebe, človeku veliko pomeni in ni enostavno kar zapreti. Ideja delati v katoliškem vrtcu, kjer bi res lahko bila jaz v vsej svoji polnosti, tudi kot kristjanka, pa je bila zelo mikavna. Vse skupaj sem izročila Gospodu in poslala prošnjo. Po kar nekaj časa pa sem prejela vabilo za razgovor in bila tudi izbrana na delovno mesto.

Poslana sem bila v okolje, v katerem se lahko izpolnjujem. Gospod pa je seveda vedel, kaj dela, saj smo že po slabih treh mesecih zelo potrebovali sobo, ki je prej služila kot igralnica in jo predelali v bolniško sobo, saj je tast padel in tako opešal, da ni več mogel skrbeti zase, zato smo ga vzeli k nam v oskrbo.

7. Katere so prednosti dela v katoliškem vrtcu in kako vas delo z otroki bogati?
Katoliški vrtec je prav gotovo zelo velika obogatitev za družine, ki želijo otroke vzgajati v krščanskem duhu in je čudovita dopolnitev in podpora za celostni razvoj otroka in vzgojo za vrednote. V Vrtcu Dobrega pastirja nam je poleg odličnih delovnih pogojev res omogočeno, da zaposleni dajemo kar največ tistega, kar čutimo in želimo dajati otrokom. Včasih imamo toliko idej, da se moramo zavestno ustaviti, ker bi bilo sicer vsega preveč. 😊

Dan odprtih vrat v Vrtcu Dobrega pastirja

Vabljeni na dan odprtih vrat Vrtca Dobrega pastirja, ki bo v sredo, 1. februarja 2023, od 8.30 do 10.15.

Včasih je, kot verjetno povsod, tudi pri nas naporno in pridejo težji dnevi, a prav takrat vidiš, kako dobro je biti del kolektiva, kjer si medsebojno pomagamo, tako strokovno in fizično kot s sočutno besedo. To je okolje, kjer lahko diham na način, ki mi je blizu in ga tudi sicer živim. Ne le vrtčevsko, celotno zavodsko okolje, katerega del smo, mi daje možnost in prostor za osebno rast. To v današnjem svetu ni samoumevno. Ja, rada se vračam v službo. V zavedanju, da sem del mozaika, ki v prvih in hkrati tako zelo pomembnih letih življenja pomaga sestavljati temelje mnogih otrok oz. ljudi, mi ni bilo nikoli žal, da sem številke zamenjala za otroško zvedavost, radoživost, iskrenost … Čutim, da me izpolnjuje in ohranja “živo”.

Ursa Hocevar

8.S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
V molitvi in evharistiji, v dobrem pogovoru ali knjigi, ki sega globlje, v trenutkih, ko sem sama s seboj, pa v naravi, petju … Rada imam ljudi, ki so iskreni in mi postavijo ogledalo, seveda mi je ljubše, da je to postavljeno spoštljivo, a dobro je kdaj nase pogledati tudi skozi oči ljudi, ki jim zaupaš in veš, da je to ogledalo dobronamerno. In iz tega lahko rasteš.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Prijatelj mi je v neki situaciji, ko sem se znašla v svoji šibkosti, dejal: “Vedi, da je On naša moč, zato smo pred njim lahko tudi krhki in pristni.” Včasih se kar bojimo šibkosti, jo pokazati, mislimo, da moramo vedno biti “v formi”. Pa ni narobe, če se nam to zgodi. Pomembno je zaupati, poiskati oporo in vstati.

Sicer pa mi v takšnih situacijah zelo dobro dene objem in bližina mojih najdražjih ali ljudi, ki so mi blizu, četudi brez besed. Res pa največkrat, ko sem bolj na tleh, vzamem v roke Božjo besedo, ker mi pogled usmeri k Luči.

10.Biti ženska je lepo, ker …?
Ker mi je preprosto lepo biti ženska v svoji naravi, ker smem biti šibkejša ob močni rami svojega moža, ker smo ženske poklicane k milini in blagosti, hkrati pa k pogumu in prvim korakom, predvsem v odnosih. 😊

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.