Oboževalci Harryja Potterja se bodo nasmehnili, ko bodo prebrali ime svetega Munga. V knjigi J. K. Rowling je Bolnišnica svetega Munga za čarobne bolezni in poškodbe namenjena čarovnikom, ki so se med opravljanjem svoje čarovniške službe poškodovali (od zmajev, ki bruhajo ogenj, do padcev z letečih metel – življenje čarovnikov je polno nevšečnosti).
Mnogi pa ne vedo, da sveti Mungo ni samo domišljijski junak. Ta svetnik je resnično obstajal in še danes se ga spominjamo 13. januarja. V Veliki Britaniji je tako prepoznaven, da ga častijo kot zavetnika mesta Glasgow. Nedvomno pisateljica J. K. Rowling dobro pozna njegovo zgodbo: lahko bi rekli, da do svetnika goji naklonjenost, saj ga omenja tudi v eni od svojih kriminalk, ki jo je objavila pod psevdonimom Robert Galbraith.
To, da so britanski čarovniki želeli svojo bolnišnico posvetiti prav svetemu Mungu, je nedvomno simpatična ironija in posrečena povezava.
Poglejmo skupaj, zakaj.
Kaj z gotovostjo vemo o svetem Mungu?
Kot se pogosto zgodi pri svetnikih iz davnih časov, o njem vemo malo, le nekaj negotovih biografskih podatkov je, ki so tako nejasni, da so na meji legende. Izročilo pravi, naj bi sveti Mungo umrl leta 614 pri starosti 96 let v Glasgowu, kjer je bil škof velik del svojega življenja. Prav njegovi someščani so ga poimenovali Mungo, kar je v takratnem narečju pomenilo dragi prijatelj in se je pogosto uporabljalo kot ljubkovalni vzdevek. Njegovo pravo ime je bilo Kentigern, a škofa ni motil vzdevek, ki so mu ga podelili njegovi verniki. In še danes se ga spominjamo pod tem vzdevkom.
Ob koncu 8. stoletja letopisi škotske škofije Annales Cambriae govorijo o Kentigernu, ki je umrl leta 614: to je najstarejše pričevanje, ki kaže, da je sveti Mungo res obstajal in imel pomembno vlogo pri oblikovanju lokalne Cerkve.
Vse drugo, kar vemo o njem, najdemo v mnogo poznejšem delu, ki ga je v drugi polovici 12. stoletja napisal Jocelyn iz Furnessa, cistercijanski menih, ki je bil avtor mnogih življenjepisov anglosaških svetnikov. Na prvih straneh Življenja svetega Munga Jocelyn trdi, da njegovo delo temelji na ustnem izročilu in na pisnih dokumentih, ki pa se niso ohranili do današnjih dni. Njegovo delo Življenje svetega Munga je poželo velik uspeh, kar je povečalo češčenje svetnika, ki pred tem ni bil tako priljubljen (do takrat je bil na primer zavetnik Glasgowa sveti Konstantin Veliki in prva cerkev, posvečena svetemu Mungu, je bila zgrajena prav v letih, ko je Jocelyn pisal o njem).
Od soimenjaka do nenavadne “arturianske legende”
Mungo naj bi bil mladenič plemiškega porekla, potomec družine kralja Lothiana. Deček naj bi bil nasilno spočet med kraljevo hčerko Taneu in Owainom, pripadnikom lokalnega nižjega plemstva.
Dejansko je v tistem času na Škotskem resnično živel plemič po imenu Owain mab Urien; težava pa je nastopila, ker je Owain ime tudi enemu izmed vitezov okrogle mize v romanih o kralju Arturju, ki so bili zelo priljubljeni v času, ko je nastajal življenjepis svetega Munga.
In tako je zgodba o svetniškem škofu dobila čudno različico. Romanopisci in zabavljači so povezali škofa z vitezom okrogle mize. Ob koncu 12. stoletja so v cerkvah častili svetega Munga, na trgih in v gostilnah pa so o njem pripovedovali izmišljene zgodbe, po katerih naj bi prav vitez Owain v pijanosti s kraljevo hčerko nasilno spočel svetega Munga.
Z današnjega gledišča se nam zdi čudno in celo bogokletno tako nekritično mešati življenje svetnika z viteškimi romani. Takšne literarne preobrazbe so bile v tistih časih zlasti v anglosaškem okolju pogoste. Kljub temu pa so že takrat verniki znali dobro ločevati med življenjem svetnikov in domišljijskimi literarnimi predelavami.
Tako se je v literarnih pripovedih sveti Mungo spremenil v nezakonskega sina viteza okrogle mize Owaina: nihče v to ni resnično verjel, a je bila ta anekdota priljubljena in se je širila od ust do ust. In tako se je sčasoma povezava med svetim Mungom in kraljem Arturjem še okrepila.
Sveti Mungo in čarovnik Merlin: nenavadno legendarno prijateljstvo
Ena od legend o svetem Mungu mu pripisuje tudi, da je duhovno podpiral čarovnika Merlina v zadnjih letih njegovega življenja. Zdi se, da se je v poznih letih čarovniku zameglil um in je zaživel kot puščavnik v gozdu nedaleč od kraja, kjer je sveti Mungo postavil samostan, v katerega je pogosto zahajal in tam molil.
Legenda pravi, da je bil sveti škof eden redkih, ki je uspel vzpostaviti neko obliko komunikacije s starim divjakom. Ob eni od teh priložnosti je imel sveti Mungo občutek, da je starec dovolj priseben, da bi lahko prejel obhajilo: obhajila si je Merlin zelo želel, a so mu vsi duhovniki to odrekli zaradi njegove slaboumnosti. Sveti Mungo je v njegovem od bolezni zamegljenem umu prepoznal iskrico razuma in ga brez oklevanja obhajal in ga celo spovedal. In res je bil ta njun pogovor znamenje Božje previdnosti, saj je kmalu zatem stari čarovnik umrl.
Kolikor se nam zdi absurdno takšno prepletanje domišljijske literature in življenja svetnika, se tudi danes ne moremo čuditi pisateljici J. K. Rowling, ki se je zgledovala po tej stari tradiciji in v svoj domišljijski literarni svet vnesla lik svetega Munga.
Konec koncev je bil sveti Mungo v življenjepisu opisan kot čudodelec, po pripovedovanju legende pa je skrbel za čarovnika Merlina v zadnjem obdobju njegove bolezni. Če bi bili avtor domišljijskega romana, bi si lahko omislili primernejši lik, kateremu bi posvetili bolnišnico za čarovnike?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
