Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Zgodba o nastanku osupljive opatije sv. Mihaela v Italiji

KOŚCIOŁY NA SZCZYTACH GÓR

Elio Pallard/Wikipedia | CC BY-SA 4.0

Anne Bernet - objavljeno 29/01/23

210 let je bil zapuščen, danes pa je San Michele postal priljubljen turistični cilj

Njegov obris pritegne pogled vsakogar, ki z vlakom ali po cesti prečka prelaz Susa na meji med Italijo in Francijo. Pogosto je napol skrit v megli ali oblakih, neizrazit, toda mogočen, od spodaj pa je videti kot trdnjava, ki tam stoji od nekdaj, da bi varovala dostop do alpskih prelazov. In resnično je trdnjava, čeprav je njena naloga, da se že več kot tisočletje bori proti zlim silam in ne proti človeškim napadalcem.

Strateški položaj

V rimskih časih se je cesarstvo zavedalo strateškega pomena gore Pirchiriano: s svojimi 3.081 metri nadmorske višine gospoduje nad Piemontom in skupaj s prelazoma Fréjus in Mont Genèvre nadzira pot v Galijo in Via Domitia, nenadomestljivo kopensko povezavo med Italijo in Španijo. Rim je tam postavil stražarsko postojanko. To oporišče je okoli 30 kilometrov oddaljeno od Augusta Taurinoruma, današnjega Torina.

Zgodovina ne beleži jasno, ali so bili rimski legionarji nameščeni tam zgoraj, v zagotovo neudobnih razmerah, ali so bili tja kdaj poklicani v akcijo, saj so prave nevarnosti, ki so privedle do propada rimske oblasti, grozile prek drugih poti. Jasno pa je, da so kraj postopoma zapuščali, ne da bi ta izgubil svoj strateški pomen: ob njegovem vznožju teče Via Francigena, ki je popotnike, romarje in trgovce vodila iz Francije v Rim.

Morda je to razlog, da se brat Giovanni Vincenzo, kamaldulenski redovnik iz nove skupnosti puščavnikov, ki jo je ustanovil bodoči sveti Romuald iz Ravene, ni naselil na Pirchirianu, temveč nasproti njega, na vrhu Monte Caprasio. Tako je lahko na poziv pomagal tistim, ki so potrebovali njegovo pomoč. To je bila kratkotrajna nastanitev. Neke noči leta 980 je brata Giovannija nenadoma prebudila mogočna navzočnost: sam nadangel Mihael se je spustil iz nebes in mu naročil, naj na Pirchirianu postavi svetišče v njegovo čast.

Prošnja nadangela Mihaela

Giovanni je vedel, da se s princem nebeške vojske ne gre šaliti ali lahkomiselno sprejemati njegovih ukazov. Če ljudje niso dovolj hitro izpolnili njegovih ukazov, se je znal precej razjeziti. Škof Lorenzo iz Sipontija v Apuliji je to grenko izkusil leta 492, prav tako tudi Aubert iz Avranchesa v pokrajini Cotentin leta 706. Oba sta zamudila z gradnjo svetišč, ki ju je nadangel zahteval na gori Gargan in otočku, ki je pozneje postal Mont Saint-Michel – in za to plačala visoko ceno. Giovanni je bil previden in ni želel razpravljati o naročilu ali odlašati z delom.

Edina težava – in ne majhna – je bila, da revni puščavnik seveda nima denarja, niti posvetnih zvez, ki bi mu omogočile, da bi ga lahko kakorkoli pridobil.

Kljub vsemu se je dobri redovnik s svojim ubornim imetjem lotil dela in v pomanjkanju česa boljšega zgradil oratorij na kraju, ki ga je izbral nadangel, ki, kot vemo, ljubi vrhove gora – če drugega ne, zato da bi razburil hudiča (ki ga v teh krajih častijo pod imenom Lugd, Merkur ali Wotan) in zasedel njegov položaj. Giovanni se je po svojih najboljših močeh izognil maščevanju, ki sta ga pred njim doživela škofa.

San-Michele-della-Chiusa-shutterstock_1507661426.jpg
Zunanjost mogočne zgradbe

Nekaj mesecev po tem prikazanju pa je bogat gospod iz mesta Auvergne, Hugues de Montboissier, z ženo Isengardo poromal v Rim. Deseto stoletje je bilo v Franciji izjemno burno, saj ni bilo prave moči, ki bi bila sposobna vzpostaviti red. Medtem ko je Hugues Capet leta 987 čakal, da se na prestol zavihti na račun Karolingov, ki jim je bil vzet še zadnji ugled, je bojevniško plemstvo nenadzorovano ljudstvom brez zaščitnika vsililo svoj zakon ali, bolje rečeno, tiranijo. Ti fevdalni plenilci so bili sposobni vseh vrst nečednosti in najrazličnejših zločinov, duhovščina pa ni imela vedno dovolj poguma, da bi obsodila njihovo ravnanje.

Plemič iz Montboissierja pa je prestopil vse meje in si prislužil izobčenje. Zato ga je njegov spovednik poslal v Rim, da bi si pri papežu izprosil odpuščanje. Ko se je vračal v Francijo –očitno se je iskreno kesal, saj vera takrat ni zapuščala trpinčenih duš –, mu je piemontski gospod, ki mu je ponudil gostoljubje, govoril o oratoriju brata Giovannija in o nadangelovih prošnjah. Sveti Mihael je bil Francozu zelo ljub in Hugues de Montboissier se je v navalu velikodušnosti zavezal, da bo z lastnim denarjem zgradil zahtevano svetišče. Dela so se začela leta 983.

Benediktinci iz Auvergna

Nastala je neverjetna konstrukcija med nebom in zemljo: San Michele della Chiusa – opatija sv. Mihaela. Gre za mojstrovino romanskega obdobja, ki med drugim slovi po čudovitem Stopnišču mrtvih, ki je dobilo svoje neobičajno ime, ker so ob njem pokopavali velike osebnosti iz opatije. Stopnišče vodi do znamenitih “Zodiakovih vrat”.

Celoten kraj, osupljivo stroge lepote, se vam bo morda zdel neobičajno znan. To ne preseneča, predvsem če ste ljubitelji filmov. San Michele, tako kot francosko svetišče, posvečeno istemu nadangelu, je bil navdih za postavitev palač v Gondorju v filmski uspešnici Gospodar prstanov, zgodbi, polni katoliških referenc, ki govori o strašnem boju med silami zla in silami dobrega, kar je očiten odmev na bitke v času Kristusovega drugega prihoda. Dodajmo še, da je bil San Michele tudi navdih za prizorišče malce manj vzgojnega romana Ime rože italijanskega pisatelja Umberta Eca.

V Chiusi je sedem stoletij delovala benediktinska opatija – ena najbogatejših in najmočnejših v Evropi, povezana s Clunyjem – s posebnostjo, da je po želji ustanovitelja sprejemala le menihe iz Auvergna. Te tesne vezi s Francijo pojasnjujejo, zakaj je imel San Michele v Franciji veliko samostanov, ki so prispevali k njegovi slavi.

Propad

Ta sreča pa se je nazadnje končala. Leta 1622 je Rim v želji, da bi končal zlorabe, o katerih so poročali, opatijo zaprl. Samostan je ostal zapuščen 210 let, na milost in nemilost prepuščen snegu, vetru in megli, obsojen na skoraj gotov propad. Leta 1836 ga je papež Gregor XVI. končno rešil, ko je dovolil, da se tam naseli red rozmincev.

Odtlej je San Michele eden najbolj priljubljenih turističnih ciljev v Piemontu in je gotovo vreden ogleda. Prenočiti je mogoče v eni od starih meniških celic, ki so zdaj opremljene s sodobnim udobjem.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.