Začelo se je s kajenjem na podstrešju ali pa za šolo, ki ga je Iva skrivala pred starši. Nekoliko pozneje je kajenje postalo “uradno”, saj starši polnoletnemu dekletu niso mogli prepovedati kajenja. Potem pa je že nastopila zasvojenost …
Ivin rekord sta bili v najtežjih življenjskih trenutkih dve škatlici cigaret na dan. “Običajno” je pokadila malo več kot eno škatlico, kar je trajalo leta. Delo v trženju za veliko podjetje je določalo tempo njenega življenja: veliko stresa, veliko sestankov, številk, ciljev, ki jih je bilo treba doseči.
“Nikoli si nisem mislila, da je kaj narobe s kajenjem. Nikoli v življenju mi ni padlo na pamet, da bi se o kajenju spovedala, ker je to odvisnost. To je bil odmor v dnevu, trenutek za oddih,” pravi Iva.
Kako ji je Bog pomagal nehati kaditi
Kot se je izkazalo, je šlo predvsem za nezdrav “oddih”. Iva se je odločila delati na svoji postavi in se skupaj s prijateljico iz službe pridružila fitnesu. “Moja kondicija je bila tako slaba, da me je že samo to prestrašilo. Bila sem tako zadihana, kot bi bila v zelo visoki starosti. Imela pa sem 43 let,” se spominja Iva.
Njen najdaljši premor od cigaret je bil, ko je bila noseča s hčerko Amelijo. Zato je bila prepričana, da ne gre za odvisnost in da lahko neha, kadar hoče. Mož ji je včasih namignil, da preveč kadi, a zanjo je bilo še vedno vse normalno. “Po rojstvu hčerke sem se hitro vrnila h kajenju. Nisem dojila, zato nisem imela motivacije, da bi nehala kaditi,” pravi.
Slaba kondicija je bil prvi namig. Hkrati so v njeni župniji potekale duhovne vaje za zakonce. Nekega dne so dobili domačo nalogo. “Par, ki je vodil ta srečanja, nas je spodbudil, da smo se usedli in drug drugemu povedali, kaj nam je všeč na drugi osebi in kaj res težko sprejmemo. Moj mož mi je omenil prav kajenje. Nisem si mislila, da je to zanj tak problem,” se spominja Iva.
Od cigaret do molitve
Odločila se je za boj. “Nikoli prej se nisem tako počutila,” pravi.
“Po nekaj dneh so se mi začeli pojavljati nerazumni napadi panike, ponoči sem se zbujala prepotena, začele so se mi tresti roke. Predvsem v službi je bilo nevzdržno. Takrat me je postalo res strah. Dogovorila sem se celo za obisk pri psihiatru, ker se mi je zdelo, da nimam nadzora nad svojim življenjem. Zdravnik mi je rekel, da ne potrebujem nobenih zdravil, da imam značilne simptome odvajanja od drog.”
Ta beseda jo je prestrašila še bolj kot napadi panike. Vrnila se je domov in začela bridko jokati ter prositi Boga za pomoč. “V spalnici imamo podobo svete družine, precej ‘nerabljeno’. Vedno sem molila v cerkvi, doma nisem imela takšne navade. Tedaj je bilo prvič,” pravi.
Od takrat naprej je vsak dan molila in prosila za moč in pomoč. In “mimogrede” se je vedno bolj približevala Bogu. “To je bil zelo težak proces, milijoni ljudi naj bi prenehali kaditi, pa še kar živijo, zame pa je bilo nekaj drugega. Ko sem nehala kaditi, sem čutila, da nimam miru v srcu, da nenehno nekaj lovim, kljukam naloge na seznamu. Bog mi je pokazal moj perfekcionizem in da je bilo v mojem življenju delo pomembnejše od družine. To je bila zelo boleča resnica. Ampak zelo potrebna,” se spominja Iva.
Bog je izkoristil zasvojenost
Z vsakim dnem je namesto cigaretnega dima počasi začela vdihovati molitev, ob boju proti odvisnosti pa se je začelo potihoma spreminjati še nekaj drugega …
“Brez molitve ne bi zmogla. Vem, da je opustitev kajenja Bog uporabil za nekaj veliko bolj pomembnega. Povabil me je, naj spremenim svoje prioritete. Molitev mi je začela prinašati mir v srcu, postala sem bolj sproščena. Še danes se borim s perfekcionizmom, vendar je že bolje, to opaža tudi moja družina. Čeprav to ni lahka pot,” priznava.
Od prvih dni brez cigaret je minilo že kakšno leto in pol. Iva in Marko danes skupaj molita, pridružila sta se tudi župnijski molitveni skupini za zakonce. In pred nekaj meseci sta se prvič po štirih letih odpravila sama na dopust. Prvič po dolgem času Iva s seboj ni vzela svojega službenega telefona.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
