Judovsko izročilo pozna sobotno leto, imenovano šmita, ki pomeni odrekanje ali sprostitev. To “sproščanje” vključuje tudi odpoved pravici do obdelovanja polj in gozdov. V Stari zavezi beremo: “Šest let posevaj svoje polje in … obrezuj svoj vinograd in spravljaj njegov pridelek, sedmo leto pa naj ima zemlja sobotni počitek …: polja ne posevaj in vinograda ne obrezuj! Kar ti po žetvi zraste samo od sebe, tega ne žanji in grozdja z neobrezane trte ne trgaj …” (3 Mz 25,3-5).
Med šmito je zemlji dovoljeno, da počiva dlje kot eno samo sezono; omogoči se ji dolgotrajen počitek in vse, kar v tem letu na njej zraste, se razdeli.
Kmetje tovrstni počitek že stoletja uporabljajo kot metodo trajnostnega upravljanja zemlje. V tem času zemljo pogosto zasadijo s poljščinami, ki vežejo dušik, in/ali jo uporabijo za pašnike. Ta praksa omogoča, da se v tleh obnovijo hranila in mikroorganizmi, ki so se izčrpali v zaporednih rastnih obdobjih.
Ko zemlja počiva, hranila pogosto pronicajo iz globine, in raziskave so pokazale, da enoletni počitek zemlje prinese obilnejši pridelek od tistega v letu pred počitkom. S počitkom lahko zemlja obnovi svoj potencial in se pomladi.
Izziv počitka
V večini družb se pogosto pričakuje, da moramo biti produktivni, če želimo biti koristni. Celo Sveto pismo trdi, da tisti, ki ne delajo, ne smejo jesti. Zahodna kultura od nas zahteva, da moramo biti smotrni; v službi, pri vzdrževanju svoje družine, v prizadevanjih, da bi se čim več naučili, in v svoji odgovornosti za evangelizacijo. Eno je, da si privoščimo odmor, kratke počitnice. Toda da bi se povsem ustavili? To ni sprejemljivo.
Poklicani smo, da počivamo en dan od sedmih, kar je za mnoge od nas zahtevna naloga. Kaj pa, če zaradi določenih okoliščin ali po lastni izbiri dlje časa ne bi storili ničesar; več kot teden, mesec, leto dni ali še več? Ali bi lahko sprejeli – celo dopustili! – da preprosto smo?
Dolgotrajni počitek ne pomeni stagnacije, ki se je bojimo – da bi zaradi pomanjkanja napredka zastali ali otopeli –, pač pa je to čas namernega počitka za izboljšanje in okrepitev. Papež Benedikt XVI. je zapisal: “… dobro je, da obstajaš.” Obstajamo, da bi služili Gospodu, in s počitkom mu dajemo priložnost, da nam razkrije, kaj bi to lahko pomenilo.
Ali si lahko dovolimo, da se Sveti Duh pretaka iz naših globin?
Včasih se zdi, da je naša vera, izčrpana zaradi naših obveznosti in posvetnih zahtev, stanjšana in netrajnostna. Kakršnikoli sadovi se že pojavijo med tem počitkom, kakršnekoli milosti pridejo na površje iz izčrpanih tal naše duše, v čakanju na nove izzive se tudi ljudje prenovimo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
